nedelja, 25. december 2016

Očetovo naročje

Božič - dnevna maša


Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. 

Oče je spregovoril glasneje kot kdajkoli. Poslal je namreč Sina, ki je Njegovo obličje, »odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja«, kakor pravi Pavel Hebrejcem. Bog, ljudem nedostopen, je sestopil v človeški nič in postal dotakljiv, s tem pa tudi ranljiv. Tako je za vedno pokazal pot edine prave ljubezni, ki mora vselej biti dotakljiva in ranljiva. Sicer ni ljubezen.

»On z besedo svoje moči nosi vse
Božja Beseda, silna in močna, ki v sebi nosi vso veličino bivanja in življenja, polna milosti in resnice, se je utelesila na svetu. Postala je otipljiva in ranljiva.
Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nastalo nič, kar je nastalo, je prišla na svet. Ni bila to več le Beseda, ki je prihajala po prerokih, temveč je ta Beseda prišla sama, v tišino noči in teme ter privzela človeško telo.

To je Beseda, ki biva v Očetovem naročju in se je iz tega naročja spustila k nam, ki smo se z grehom odtrgali iz tega istega naročja zato, da bi nam vrnila dom. Čeprav je zapustila dom, da bi dosegla človeka, je vendarle prišla domov, v svojo lastnino, kajti človek sam je ustvarjen po tej Besedi. Človek sam je sestavljen iz Besede, kajti ta je edina, ki ga je lahko priklicala v obstoj.

V svojo lastnino je prišla, med tiste, ki so se izgubili in oddaljili. Med tiste, ki so pozabili, kako zgleda Očetovo naročje. Prišla je kot Otrok, da bi človek razprl dlani in objel Boga. Vendar je njeni niso sprejeli. Preveč je tema postala trdna, brez objema, brez naročja, zagledana sama vase. Preveč je človek postal ujet v lastne plane in reševanje samega sebe, da bi lahko sprejel Luč.

Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Postati Božji otrok pa ni nič drugega kot sprejeti Očetovo naročje, sprejeti dom in se pustiti objeti. Kajti z mehkobo prihaja ta Beseda na svet, zato jo lahko sprejmejo tisti, ki so ponižnega srca. Sprejmejo jo pastirji in sprejmejo jo modri. Preprosti in učeni, ni pomembno, pomembno je le, kam je zazrto srce. Ponižno v Boga ali ošabno vase.

Beseda je prišla tudi, da zlomi jarem naših bremen in palico na našem hrbtu, šibo naših priganjačev. Da zlomi vse, kar je trdo, kruto, nasilno, zaprto vase. Zato prihaja z milino deteta. Da odpre, poboža, poveže, združi. To je nova logika in nova miselnost. Nič več nasilna in kruta, ki si mora sama pridobiti Boga, ampak ponižna in odprta, ki sprejema drugega.


In kdorkoli od nas se vsaj za trenutek pusti dotakniti tej novosti in milini Boga, kdorkoli se pusti osvojiti Otroku, prejme milost za milostjo in tako izkusi Očetovo naročje. In tam, samo tam, človek lahko postane ljubek glasnik, ki povsod, po gorah in dolinah, oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi: "Tvoj Bog kraljuje!"




Ni komentarjev:

Objava komentarja