sreda, 06. januar 2016

Razodetje drugače

Gospodovo razglašenje

Danes praznujemo praznik Gospodovega razglašenja, dan, ko se je Bog pustil razodeti tudi preko mogočnikov.
Najprej se je namreč pustil razodeti po malih. Ti bodo Gospodu vedno najljubši. Pastirjih, nepomembni ljudje, ki so prišli, se mu poklonili in povedali, kaj vse je bilo o Njem rečeno po angelih.
Pusti se razodeti preprostemu in malemu Simeonu in Ani. Oba sta služila Bogu na skrivnem, v zvestobi. In oba sta ga smela videti, pa ne samo videti, kajti videlo je tega otroka veliko ljudi, ampak tudi prepoznati kot Mesija. Tistega Mesija, ki je drugačen od pričakovanj.

Danes se Gospod pusti razglasiti mogočnim z vzhoda. Svetim trem kraljem, kakor jim rečemo. Tudi po njih je imel kaj povedati naši zemlji. Bili so to pomembni ljudje, modri, učeni, kraljevega rodu. Vendar je med njihovim kraljevskim dostojanstvom in Herodovim kraljestvom velika razlika. Obojni so imeli oblast in mesto v družbi. So se pa modri razlikovali po svoji ponižnosti. Zaradi nje so se pustili nagovoriti.

Že dejstvo, da so se odpravili na pot, ki še zdaleč ni bila kratka in preprosta, je pomenilo, da so priznavali in sprejemali še drugega Kralja. Zavedali so se, da je Nekdo nad njimi, četudi ga niso poznali. In so odšli, da bi se mu poklonili. V njih je bila drža ponižnosti, resnične modrosti, drža majhnosti. Zato se zvezde, ki je naznanjala rojstvo novega kralja niso ustrašili, nasprotno, razveselili so se je in njeno sporočilo vzeli tako zelo zares, da so se ji pustili voditi.

Njihova drža je podobna drži Janeza Krstnika. Tudi on se ni ustrašil, ko je zasijal Kristus. Ni se ustrašil, ko so njegovi učenci zapuščali njega in odhajali za Gospodom. Še več, on sam je zanje postal ta zvezda vodnica, ko jim je pokazal: "To je Jagnje Božje". Bil je ženinov prijatelj, ki se je lahko iz srca veselil, ko je glas Ženina rastel, njegov pa se manjšal. Izpolnil je namreč svoje poslanstvo.

Janez in modri z Vzhoda so vedeli, da potrebujejo še Nekoga. In četudi ga modri niso poznali in pričakovali kot Mesija, so bili kot znanstveniki toliko ponižni, da so Stvarnika prepoznali v njegovem stvarstvu. In se mu poklonili. Sprejeli so, da jih stvarstvo presega.

Na drugi strani pa ob tej božičmi zgodbi nenehno srečujemo kraja Heroda z vsem njegovim nasiljem in grobostjo. Tudi on se je zavedal, da ni središče sveta. Tudi on se je zavedal svoje majhnosti. Pa še kako! Ker pa ob njej ni zmogel sprejeti Odrešenika, se je stvari loteval sam. Da bi prikril svojo neznatnost, jo je v resnici razgalil pred celim svetom. Da bi zasedel svoj kraljevski stol, ga je izgubil še predno bi zares kdaj sedel nanj.
V njem se pokaže vsa igra zla, ki se divje igra v tistem, ki svoje majhnosti ne sprejme in je ne izroči v roke Najvišjega. Tako se rojeva zavist, rojeva se smrtni strah, eksistencialni strah, rojeva se nemir in sovraštvo.
In nenazadnje se rodi obupna osamljenost. Kralj Herod je dal pomoriti celo svojo družino, ker se je bal, da spletkarijo proti njemu. Bal se je vsega in ostal sam.

Modri so bili trije. Bili so občestvo. In bili so nenehno dovzetni za zvezdo, ki jih je presenetljivo vodila. V neznano. Ko pa so bili že skoraj na cilju, so se pustili zavesti svoji človeški logiki. Kralja so normalno začeli iskati na dvoru. Tudi nam se zgodi, da ob vsej dobri volji slediti Gospodu, izgubimo smer. Ne vemo več, kje smo in kako naprej. Takrat vsi tvari vzamemo v svoje roke in začnemo reševati sami.
Tudi to je del poti in tudi ta del pelje h Kralju. Kajti točno v teh delih življenja se naučimo, kako zelo izgubljeni smo brez zvezde, brez Glasu, brez Besede, ki pokaže smer in postane pot.

Takrat se je pomembno ne ustaviti, ampak nadaljevati pot. Kajti takrat, prav takrat, ko so kralji naredili prve korake v temi, se je pojavila zvezda in jih vodila do cilja.

A tudi potem niso nehali biti poslušni. Ostali so zvesti poslušalci in se domov odpravili po drugi poti tako, kakor so bili v sanjah opomnjeni.

Veliko je sporočil v današnjem svetu, veliko je zvezd in niso vse take, ki bi vodile v smer dobrega. Modri so bili z Vzhoda, gojili so drugačno religijo, vendar so iskali resnico. Zgolj resnico. Ker so bili ponižni.
In zato so zmogli izmed vseh glasov, izmed vseh kraljevih služb, izmed vseh zvezd spoznati tisto, ki jih je pripeljala h Gospodu.Pripeljala k tistemu, ki edini daje kraljevsko dostojanstvo in kraljevski prestol.


Ni komentarjev:

Objavite komentar