sobota, 05. marec 2016

Oče, ki ljubi in čaka do konca

4. postna nedelja

Danes beremo osrednji odlomek Očetovega usmiljenja. Bog, ki razodene, kaj pomeni biti Oče in kaj pomeni biti najdeni otrok. Najden si lahko samo če veš, da iščeš. Tu je začetek, ki je tako zelo pomemben, kajti vsi smo izgubljeni. Starejši in mlajši, prvorojeni in drugo - ali tretje rojeni.
Na poti življenja vsi prej ali slej izgubimo pogled, izgubimo Odnos in vstopimo v mentaliteto, ki jo ponuja svet.

Kako suvereno nastopi mlajši sin, prepričan, da je prišel čas, ko mora stvari vzeti v svoje roke. Kolikokrat tudi mi pobegnemo iz Odnosa, prepričani, da si moramo priskrbeti sami. Prepričani, da je naš načrt boljši kakor Božji. Če ne drugo zato, ker se zdi, da je lažje izvedljiv in predvsem bolj obvladljiv. Vsaj zdi se tako.

Ni minilo veliko časa med tem, ko je sin prevzel stvari v svoje roke in tem, ko je dokončno prekinil odnos ter in odšel. Odhod je logična posledica greha, ki se zgodi prej.
Najprej se v nas rodi prepričanje, da Bog ni Oče, ki bi dajal, ampak jemal. Z nami tekmoval. Zato se rodi prepričanje, da moramo in tudi zmoremo sami in bolje.
Rodi se gotovost, da je naša zamisel in ideja najboljša, Božja misel pa ostaja na nivoju grožnje. Zato je potrebno v daljno deželo.

V vse, kar je daljno in ne konkretno, se vedno odhaja z velikimi načrti, ki nujno postanejo v službi tega, da bi se dokazali. Kajti takoj, ko izstopimo iz Odnosa, takoj, ko bistvo našega življenja ni več "biti z Njim", smo sami, ogroženi in potrebni, da nas drugi prepoznajo in opazijo. Zato začnemo s svetom tekmovati ... in nujno izgubljati. Dobesedno stradati. To je zapeljivost zla - obljublja vse, nič ne da, vse vzame.

Vsakič, ko kristjani pozabimo, kje je naše bistvo, začnemo tekmovati z idejami tega sveta. Hočemo jih premagati in hočemo biti privlačnejši od njih, v resnici pa postanemo kakor pokvarjena sol, ki ni za drugo, kakor da se jo pohodi (Mt 5, 13). Ko skušamo prepričati svet, da smo mu podobni in ga s tem kupiti, nismo več sol. Spoznamo ne samo, da nismo "boljši od drugih", ampak totalno bedni. To je trenutek ničle, trenutek "pasenja svinj in opazovanja rožičev, ki jih nihče ne da."

Takrat, na točki nič, je sin zmogel iti vase. Zmogel se je srečati z resnico lastne bede in spoznanjem, da je edino bogastvo, ki ga je kdajkoli imel, odnos! Zato se je vrnil. Tu je ključni preobrat. Naredil je prvi korak in obrnil smer, vse ostalo stori Oče!

Vrnil se je, ranjen, obdelan in spremenjen. In prvič zares vstopil v Odnos, prvič zares odkril, kaj pomeni imeti Očeta, toliko bolj ljubečega in usmiljenega, kolikor bolj skeleče rane in praske je on, Njegov otrok nosil.

Ko se je mlajši otrok zagledal v Očetovem pogledu, je lahko sebe spoznal kot sina, ki ima vse, še več, ki ima brata.

Prav naši medosebni odnosi bodo vedno lakmusov papir našega odnosa z Bogom. Kdor ima Očeta, sme imeti tudi brata, se z njim veseliti ter z njim deliti oblačilo in prstan. Kdor ima gospodarja, ne more imeti nikogar. Tak kristjan stoji zunaj, jezen in užaljen, na točki nič.
Kajti tudi to, da si v življenju vse kupujemo, je točka nič, tudi to ni nič drugega kakor pasti svinje in gledati rožiče, ki ti jih nihče ne da. Tudi ta sin je izgubljen. In tudi tak kristjan je neprivlačen. Ker še nima Očeta. In tudi k temu svojemu izgubljenemu sinu prihaja naproti Oče.

Bog je tisti, ki v odnosu do nas nenehno dela korake in prihaja naproti. Ne vemo ali je starejši sin zmogel vase in prehoditi pot v Odnos ali ne, vsekakor pa izprašuje življenje nas, kristjanov, ki med seboj tekmujemo, se bojujemo, primerjamo in izgubljamo ... nas, ki tolikokrat spregledamo, da je edino bistvo v "biti z Njim, biti v tem, kar je Očetovega, pustiti, da je vse moje tvoje in vse tvoje tudi moje."

V tem je zajeto vse naše spreobrnenje, v tem je zajeta rešitev naših konfliktov in bojev, opravljanj in napadanj. Kajti, tam, ko greš vase in odkriješ Odnos kot svoje edino bogastvo, se svet spremeni. Tam nastane prostor za veselje in zabavo, prostor za drugega, ki preprosto ne more več ogoroziti.

Takrat, po točki nič, lahko postanemo, kakor pravi apostol Pavel Korinčanom, v službi sprave.
"Kajti Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam tudi dal službo sprave. Med nami je razglasil nauk sprave. "

To, da zmoremo biti med seboj bratje, bo pa tudi edino najmočnejše pričevanje, da obstaja Oče, ki ljubi in čaka ... do konca.


1 komentar:

  1. Good morning, how are you?

    My name is Emilio, I am a Spanish boy and I live in a town near to Madrid. I am a very interested person in knowing things so different as the culture, the way of life of the inhabitants of our planet, the fauna, the flora, and the landscapes of all the countries of the world etc. in summary, I am a person that enjoys traveling, learning and respecting people's diversity from all over the world.

    I would love to travel and meet in person all the aspects above mentioned, but unfortunately as this is very expensive and my purchasing power is quite small, so I devised a way to travel with the imagination in every corner of our planet. A few years ago I started a collection of used stamps because through them, you can see pictures about fauna, flora, monuments, landscapes etc. from all the countries. As every day is more and more difficult to get stamps, some years ago I started a new collection in order to get traditional letters addressed to me in which my goal was to get at least 1 letter from each country in the world. This modest goal is feasible to reach in the most part of countries, but unfortunately, it is impossible to achieve in other various territories for several reasons, either because they are very small countries with very few population, either because they are countries at war, either because they are countries with extreme poverty or because for whatever reason the postal system is not functioning properly.

    For all this, I would ask you one small favor:
    Would you be so kind as to send me a letter by traditional mail from Slovenia? I understand perfectly that you think that your blog is not the appropriate place to ask this, and even, is very probably that you ignore my letter, but I would call your attention to the difficulty involved in getting a letter from that country, and also I don’t know anyone neither where to write in Slovenia in order to increase my collection. a letter for me is like a little souvenir, like if I have had visited that territory with my imagination and at same time, the arrival of the letters from a country is a sign of peace and normality and an original way to promote a country in the world. My postal address is the following one:

    Emilio Fernandez Esteban
    Avenida Juan de la Cierva, 44
    28902 Getafe (Madrid)
    Spain

    If you wish, you can visit my blog www.cartasenmibuzon.blogspot.com where you can see the pictures of all the letters that I have received from whole World.

    Finally, I would like to thank the attention given to this letter, and whether you can help me or not, I send my best wishes for peace, health and happiness for you, your family and all your dear beings.

    Yours Sincerely

    Emilio Fernandez

    OdgovoriIzbriši