sobota, 19. marec 2016

Umreti sebi in postati kruh za druge

Cvetna nedelja

Dan prihoda Gospoda v naše mesto življenja. Prihod, ki je včasih tih in skrit, komaj zaznaven našemu srcu, včasih viden in očiten, kakor na dan slovesnega vstopa v Jeruzalem. On prihaja vselej in vsak dan. Vedno. Čeprav ve, da bo v našem srcu tudi trpel... ker ga bomo spregledali, zatajili, zbežali, obrnili hrbet. In vendar prihaja, ker izpolnjuje to, kar želi Oče. In Oče želi nazaj svoje izgubljene in ljubljene otroke.

Prav je, da na to današnjo cvetno nedeljo usmerimo pogled v Gospodove prihode v naša življenja. Veliko jih je in veliko takih, kjer smo ga najmanj pričakovali. Če smo odprti Duhu, se ti vstopi kar vrstijo. Preko Besede, preko oči drugega, preko najbolj navadnega srečanja.

Prav pa je tudi, da smo pozorni na naše reakcije teh prihodov. Kajti tudi v nas so farizeji, ki slovesno pozdravljajo prihod Jezusa, v srcu pa točno vedo, da ga želijo umoriti. To je hinavščina in pred njo nismo nikoli zares varni. To je trda zemlja našega srca, potrebna obdelave.

V našem srcu so tudi preprosti Judje, ljudje, ki so iskreno pozdravljali Jezusa, a ga kmalu tudi obsodili. Ker so bili nestanovitni, ker so se obračali tako, kakor je zapihal veter. To je teren s kamenjem. Ko obišče Beseda, kliče k ukoreninjenosti, da bi lahko obrodila sad. Globoke korenine so potrebne in potreben je čas. In Bog daje vse to tistemu, ki ga iskreno išče, spušča v svoj Jeruzalem in je pripravljen na rast. Rast, ki zahteva odpoved.

V našem srcu so pa tudi apostoli. Tisti, ki so že prehodili neko pot in se tudi že odločili za Gospoda. Do konca. To je tista dobra, rodovitna zemlja. naših src. In vendar moramo tudi tu priznati svojo majhnost in krhkost. Kajti tudi apostoli so se razbežali, ko je prišla Njegova ura.

To so tisti deli srca, ki iskreno sprejmejo Besedo, jo slovesno pozdravljajo in prednjo polagajo vse svoje plašče, vso svojo voljo in govorijo: "Gospod, s teboj sem pripravljen tudi v ječo in smrt."
Pa nekaj ur za tem že spijo. Pretežko je občutje Getsemanija, preveč težke stvari se tam dogajajo. Še nekaj ur pozneje, ti deli srca tajijo. Najprej Gospoda, potem svoje prijatelje, nato samega sebe. To je zgodba Petra in to je zgodba nas vseh.
A tam, na dnu, Petra najde Očetov usmiljeni pogled. Tam nas vse Jezus pogleda in odpre vrata Božjega usmiljenja.

Vsi smo v teh svetih dneh poklicani k spreobrnenju - ne samo od trdote k rahlosti zemlje, ampak tudi od dobrega k boljšemu. Peter je imel dobre načrte, lepe želje. A je moral priznati, da ni on protagonist, da jih on sam ni sposoben izpeljati. Kar je potrebno, je spoznanje ljubljenosti, potreben je tisti spokoren in ponižen: "Gospod, ti vse veš."

Potrebno je zapuščati svoje, četudi dobre želje, in si upati sprejeti Božje, boljše želje. Kakor sveti Jožef. Z Marijo je imel čudovite načrte, svete, lepe. In vendar je bil povabljen vse to zapustiti in se pustiti odvesti v neznano, v tisto boljše Boga.

Naj nam ob tem pomaga tudi čudovita prispodoba mladega oslička, o katerem beremo v evangeliju vsako cvetno nedeljo. To je bil mlad osliček, na katerem ni še nihče jezdil. In bil je privezan. To je prispodoba nas, ko še nismo pripravljeni na daritev. Ko še nismo pripravljeni na to, da bi umrli sebi in se pustili "uporabiti, porabiti, razlomiti, zaužiti in umazati" s človeštvom. Gospod prihaja in odvezuje, da bi bili svobodni. Svobodni in zato sposobni tako radikalne odločitve.

Vendar biti svoboden ne pomeni, da lahko delaš karkoli hočeš. Taki ljudje niso svobodni, ampak ostajajo sužnji samih sebe ali pa kulture, v kateri živimo in ki tako močno narekuje stil življenja.

Ko sta učenca odvezala oslička, sta ga privedla k Jezusu. Pomeni, da je ta osliček še vedno bil privezan, a ne več v nerodovitnem, statičnem stanju, temveč se je odpravil, pustil se je voditi Nekomu.
To je naša resnična svoboda, zaradi katere Jezus vstopa v naš Jeruzalem. Da bi se mu pustili odvezati od strahu zase ter od nerodovitnosti, ter pustili odvesti v Njegovo voljo. Korak za korakom. V Jeruzalem - "k farizejem in Judom, k apostolom - zvestim in nezvestim".

Potrebno se je pustiti odvezati od lastnih dobrih načrtov in odvesti v Božje, boljše, v rodovitnost. Potrebno je umreti sebi in postati krotki nosilci Besede. Poklicani smo mu pripraviti prostor in pustiti, da se Beseda "usede" v nas, na nas in jo, kakor ta osliček, ponesti k vsem - in skupaj z Njim, postati užiten Kruh, ki se daje ...



Ni komentarjev:

Objava komentarja