sobota, 16. april 2016

Bog, ki briše solze

4. velikonočna nedelja - nedelja dobrega pastirja

Danes se Bog oglaša kot Bog sočutja. Sebe predstavi kot dobrega Pastirja, ki mu je mar za svoje ljubljene. Pozna jih in ve, kam jih mora peljati. On je z njimi in oni z njim, zato poznajo glas.
Kajti glas se lahko prepozna samo potem, ko z nekom smo in ga slišimo, ko slišimo besedo, ki prihaja iz ust.
Tako tu; ko v človeško srce prodre Beseda, se njen glas za vedno zapiše v spomin srca. In pogosteje kot pride ta glas, hitreje se ga da razločiti izmed vseh glasov sveta.

Tako srce lahko prepozna Glas evangelija, ki tako umiri, potolaži in okrepi: "Nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno."

Kakšna varnost, kakšna gotovost! Ni je stvari ne osebe ne dogodka ne krivice, celo greha ne, ki bi človeka iztrgal iz te ljubeče roke. Ko smo enkrat njegovi, je vse, kar živimo, v Njem. Celo ko grešimo, grešimo pod njegovim plaščem. Zaradi našega greha se njegova milost ne odtegne, njegova bližina ne zmanjša. Greh popači našo percepcijo, stori, da mi doživljamo Boga daleč, on pa ostaja blizu.

In nato Janez v knjigi Razodetja opisuje podobo Boga, ki briše solze. Kako močan prizor - Bog, ki briše solze. To so nebesa, po katerih vsi hrepenimo, naš dom, kjer je sleherno srce pomirjeno in najdeno v Njem. Tam so ljudje, ki so prišli iz velike stiske in so svoja oblačila oprali ter pobelili z Jagnjetovo krvjo. Tam stopi vse na pravo mesto. Tam ni več bolečine, ker lahko vsaka zemeljska bolečina dobi odgovor. Vsaka solza prejme dotik, ki obriše, ovrednoti in posveti.

Vsaka zemeljska krvava rana bo oprana s krvavečo rano Jagnjeta, tega dobrega pastirja, ki je sestopil, se izničil in postal jagnje. Sestopil je in postaj jagnje, da bi vsaka naša rana dobila odgovor, ker ima samo njegova Kri moč, da pobeli. To je paradoks Boga. Tako bo v nebesih vse, kar je krvavo na zemlji, postalo belo. Vse, kar danes boli in krvavi, se bo gor svetilo. To je upanje, ki daje pogum sredi stisk tega sveta.

In sredi teh stisk ne dopusti, da bi nas kdorkoli iztrgal iz te roke. Celo naša svoboda odločitev ne. Lahko se nekdo odloči, da gre stran, vendar ga tudi na dnu morja čaka Milost. To je Bog usmiljenja in sočutja.

In tega Boga sta oznanjala Pavel in Barnaba v Antiohiji. Besede življenja in milosti. In kako so ji ljudje bili žejni! Vsaj tako kot danes.
Na eni strani torej Bog, ki deluje z vso močjo in milostjo, ki se širi brez pojenjanja.
Na drugi strani pa zavist in ljubosumje Judov. Klasična slika sveta.

Judje so videli le množico in bili jezni. Ker niso prenesli pogleda na to, da se ljudje zbirajo ob drugih ljudeh. Potrebovali so to množico, da bi častila njihove besede, potrebovali kot dokaz, da imajo prav. In ker je ni bilo, so napadli tiste, ki so je bili deležni.

Pavel in Barnaba za razlikov od Judov, množice ne uporabljata zase. Kajti nista prišla v svojem imenu, zato tudi časti ne sprejemata zase, ampak skupaj z vsemi častita Boga. Tako preneseta množico in preneseta, ko sta popolnoma zavržena in izgnana.

To je resnično znamenje Kristusovega učenca. Da preživi v vsem - v obilju in pomanjkanju, z množicami in brez njih, s 100 ovcami, eno samo ali nobeno. Ker nikogar ne uporablja za lastno potrditev, ampak v vsem išče le tisti glas, ki vabi in vodi. In kamor vodi, tam gre. Samo to mu je pomembno, nič drugega. In če na tej poti sreča množoce, se jih razveseli, če sreča preganjanje, si otrese prah in hodi dalje, če ostane sam, ve, da je v roki, iz katere ga ne more iztrgati nihče.

V tem je naše veselje in naše upanje, naša moč in pogum - kakor nekdaj, tako tudi danes. Kajti bistvo vsega ostaja v tistem tihem, rahlem šepetu glasu, ki se razodeva vsakemu osebno. In v tistem glasu je skrita vsa motivacija, vsa moč in vsi razlogi našega veselja.

Ni komentarjev:

Objava komentarja