sobota, 09. april 2016

Na obali novega

3. velikonočna nedelja

Te dni v Apostolskih delih občudujemo pogum in srčnost apostolov, ki jih ne zmedejo grožnje velikih duhovnikov, ne oslabijo jih ustrahovanja in zapiranje, ne ustavijo jih udarci, ki jih prejmejo zaradi vere v Kristusa, ampak nasprotno, zapuščajo veliki zbor veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ker so polni Svetega Duha, polni Moči, ki jih je obsenčila z višave.

In vendar se je pred prihodom obljubljenega Tolažnika zgodila posebna priprava, o kateri beremo v današnjem evangeliju. To je bilo srečanje sprave, srečanje, ki so ga potrebovali apostoli. Janez poroča, da so bili apostoli znova skupaj in vendar so bili votli, zmedeni, brez smeri, s praznimi mrežami. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi boji.

Četudi so že videli Vstalega, z njim jedli in pili, se zdi, da je v njih ostajal priokus izdajstva tiste temne noči. Ostajalo je nekaj temačnega, kar jih je vleklo nazaj, v staro, v čas, ko Jezus še ni prečkal njihovega življenja in ga za vedno spremenil.

"Ribe grem lovit," izjavi torej Peter, ki ostaja kakor prej, pogosto prvi, ki nekaj reče ali prvi, ki ima boljši predlog za Gospoda. In potegne še ostale. V staro, v tisto, kar so znali in kar jim je bilo domače. Bili so skupnost brez hrane, s praznino, skupina ljudi, ki se tako ali drugače bori sama s seboj - Tomaž, ki se imenuje Dvojček, torej tisti, ki hrepeni in želi, a ga nekaj zaustavlja. Natanael, iskren in jasen, z neposrednimi stavki, Zebedejeva sinova, polna primerjanja in tekmovalnosti. Vsi ti so bili skupaj ... in ni šlo. Mreže so bile prazne.

Šele ko je v to njihovo skupnost ponovno vstopil Vstali in jih potegnil ven iz morja, ven iz starega v novo realnost občestva, ki skupaj je', se mreže napolnijo. On te prazne individualiste poveže v rodovitno občestvo - v mrežo, polno rib. Ker prinese novost.

Evangelist Janez svoj zapis začenja: Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Ta Božji "spet", ta Božji znova in znova, ki ga tako zelo potrebujemo, je izraz Njegovega velikega usmiljenja! Kajti vsi mi nenehno lezemo v staro, v poznano, vsi mi potrebujemo Vstalega, ki nas čaka na obali novega ter vabi in kliče. Spet in spet. Dokler je potrebno, dokler Njegova novost ne postane del nas. On se ne naveliča pripravljati obeda in neuresničene posameznike spreminjati v občestvo odrešenih.

Zanimivo je, da se Jezus po vstajenju prikazuje v drugačnih podobah. Nihče ga ne prepozna takoj, vsem morajo biti tako ali drugače milostno odprte oči, da ga spoznajo. Kako pomenljivo je to za nas danes.
Kako enako zahtevno in hkrati tako otipljivo je v svojem vsakdanu prepoznavati Jezusa, vstalega, ki kliče v novost vstajenja, v novo resničnost bivanja. Vedno oblečen v "tujca". Da pusti svobodo vsem, ki ga nočejo videti in vsem, ki ga prepoznajo, a se morajo zanj odločiti. On pušča svobodo, ko "se dela, da gre dalje."

Janez je prvi, ki spozna, da je na obrežju Vstali, prvi, ki Petru zašepeta: "Gospod je."
Zakaj ravno Janez?

On je bil tisti, ki je pri zadnji večer slonel na Jezusovih prsih. Bil je tisti, ki je znal na poseben način biti blizu Gospodu, tisti, ki je znal poslušati utrip Srca, slišati žejo tega istega Srca na križu. Preprosto znal je sloneti in poslušati bitje Ljubezni. Zato mu je bilo dano zaznati Prisotnost prej, kakor ostalim.

Enako je z nami. Bolj kot si upamo počivati na Srcu, bolj kot znamo pustiti, da utrip Besede postane naš utrip, lažje in hitreje Ga prepoznamo na obalah našega življenja. Lažje zapuščamo staro, v katerega nas odnese in lažje se vračamo v novost Kristusa.

Jezus torej tudi po vstajenju ne spremeni narave posameznega apostola, jim pa omogoči, da ta narava postane v izgradnjo občestva, v medsebojno rast. Janez je tisti, ki Petru pokaže Gospoda in Peter je tisti, ki kot prvi papež postane voditelj Janeza.

In na koncu pride še to veliko spravno srečanje med Jezusom in Petrom, med Jezusom in vsakim apostolom, med Jezusom in nami. Mi potrebujemo to srečanje, ne Gospod.
Potrebujemo ga kot zagotovilo, da so mreže popravljene, odnosi obnovljeni, izdajstva odpuščena.

"Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?"
Peter je potreboval ta tri vprašanja in potreboval je tiste tri odgovore. Ker so ga pripeljali do dokončne predaje Ljubezni: "Gospod, ti vse veš ..."
Nič več ni prvi skakal v vodo, nič več ni bilo potrebno govoriti Gospodu, kaj bi bilo bolje, nič več ni bilo potrebno zagotavljanje herojstva. Dovolj je bilo biti le Peter, ubogi grešnik, ki ga je ujela neskončna Božja ljubezen. To je čudežni ulov. Ko srce slehernega človeka ujame tista ljubezen, ki odpušča prav takrat, ko jo na križ pribija laž in izdajstvo.

Ko torej objame ta Ljubezen, je potrebno odgovoriti. Z življenjem v svoji poklicanosti, ki pa je lahko rodovitno, "polno rib" le takrat, ko je odgovor na Ljubezen in ne barantanje za pozornost.

Ko Peter dokončno okusi tako ljubezen, zmore razširiti roke in pustiti, da ga ta Ljubezen opaše in odvede tja, kamor sam ne bi šel nikoli in tja, kamor sam ne bi zmogel nikoli. Zato je daritev živlejnja tako lepa, okusna, privlačna.

Naj bo ta teden resnično teden molitve zato, da bi vsi mi spoznali to sezuvajočo Ljubezen, ki gre do konca. In šele nato tudi sami odgovorili in zvesto odgovarjali nič drugače kakor tako, da razpremo roke in pustimo, da nas opaše in odvede do naše daritve ljubezni - do tistih polnih mrež.


Ni komentarjev:

Objava komentarja