sobota, 07. maj 2016

Neustavljivo hrepenenje

7. velikonočna nedelja

Kako lepo in prijetno je brati o neustavljivem hrepenenju, ki se danes prepleta v Božji besedi. Hrepenenje dveh src, ki se iščeta od prvega trenutka stvarjenja dalje. Hrepenenje dveh src, ki en brez drugega ne moreta več, ker neustavljivo hrepenenita po tem, da bi bila eno. To je hrepenenje Božjega in človeškega srca in ki ga na tej zemlji najbolje predstavlja hrepenenje moškega in ženske, moža in žene. Da bi bila eno.

A človeško srce ne hrepeni le po drugem človeškem srcu, ampak po še več. Neustavljivo išče Obraz njega, ki ga je ustvaril, Obraz tistega, ki bo prišel, ker je Alfa in Omega, Začetek in Konec. Tistega, ki bo izpolnil vse. Do takrat pa ostaja pričakovanje, to aktivno in neustavljivo hrepenenje in iskanje dveh nepotešenih src.

Drugo berilo iz Razodetja predstavlja ta nenehni odmev človeka: "Pridi!" Duh in nevesta pravita: "Pridi!" In kdor posluša, naj reče: "Pridi!" In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.

Mislim, da ni človeškega srca, v katerem ne bi z vso silovitostjo prebival odmev tega: "Pridi!" Ta vzklik, ki predira nebesa. Dobro se ga je zavedati. In dobro je vedeti, da na tem svetu obstaja žeja, ki jo ta svet ne bo potešil, da je drugi, pa naj bo še tako ljubeč in dober, ne bo potešil, še več, da obstaja žeja, ki je na tem svetu tudi sam Bog Oče ne more potešiti. Ker je ta svet pot in ne cilj.

Je pa lepo vedeti, da ni samo človeško srce tisto, ki vzklika: "Pridi!", ampak tudi Božje. Tudi On je tisti, ki hrepeni, kliče in išče, ki celo joka nad nami, ko ne spoznamo časa svojega obiskanja in ne prepoznamo, kaj nam je v mir. Tudi On je tisti, ki z bolečino in solzami gleda, ko človek, lačen in žejen, odhaja od studenca žive vode in jasli Kruha ... ter izbira rožiče tega sveta, ki ne samo da ne nasitijo, ampak celo jemljejo dostojanstvo.

Res, samo On ve, kolikokrat je to Srce hotelo zbrati svoje otroke kakor zbira kolklja piščeta pod svoje peruti. Kolikokrat je hrepeneče vzklikalo in še vzklika: "Pridi! Kdor je žejen, naj pride." 
Vsega se daje, zastonj, v presežku, za vse ...vendar ne sili. Le neustavljivo hrepeni in kliče:"Pridi!" Kdor hoče ... To je veličina Boga.

Pušča svobodo, a ne miruje dokler ne bodo vsi pri njem, dokler ne bodo vsi tam, kjer je On, eno z Očetom in Sinom, dokler ne bodo vsi otroci ob njem. Do takrat Oče preprosto ne more mirovati!

Če je drugo berilo glasnik človeškega hrepenenja, je evangelij glasnik Božjega. Jezusova molitev je namreč kakor molitev ženina, ki svoji nevesti želi dati sebe vsega, je kakor molitev tistega, ki za svojo ljubljeno ne najde pravih besed. Prosi in prosi, ponavlja in hrepeni, kakor bi nikoli ne bilo dovolj: "Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju. Jaz v njih in ti v meni, da bodo eno. Naj spoznajo, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz. Razodel sem jim tvoje ime in še jim ga bom razodeval..."

Eno samo hrepenenje Boga, da bi nas vendarle priklical in zbral v svoje usmiljeno srce. Vse je pripravljen storiti in vse tudi stori, da bi le človek spoznal, da je za Boga vse. Dobesedno vse.
V Božjem srcu pa ne doni le neustavljivi: "Pridi!", ampak za človeštvotudi tako potrebni: "Hočem!"

Oče, hočem, da so pri meni, da so z mano pri tebi. Vsi eno, vsi objeti v Ljubezen, vsi doma, odžejani, nahranjeni in potolaženi.

Lepo je torej vedeti po kom naše srce hrepeni in še lepše je vedeti, po kom hrepeni Božje srce. Potreben je le še droben, mali stik teh dveh src. Veliko drobnih malih stikov, drobnih malih srečanj, ki to hrepenenje odžejajo in hkrati še povečajo. Kajti edino tako lahko raste zrela ljubezen, potrebna za pot naprej.

Štefan nam s svojo držo pokaže pot. Preprosto in jasno.  
Pogled, uprt proti nebu - to je naša moč.

Hoditi trdno po zemlji in gledati jasno proti nebu - večnosti. Kajti samo takrat, ko vidimo cilj, ko zremo in pričakujemo to dokončno združitev človeka in Boga, prejmemo moč za korake, ki so potrebni na zemlji. Trdne, jasne, neomahljive, sredi sonca in kamenja, sredi hlada in topline odnosov, sredi občudovanja in preganjanja.
Samo jasen pogled omogoča jasen korak, omogoča hojo, ki ni otežena z bremeni sovraštva in zamer, ampak hojo, ki jo daje odpuščanje.

Štefan umira z odpuščanjem na ustnicah. Tako, kot njegov Učitelj. Ker ve, od kod je prišel in kam gre, ker ve, kdo je Začetek in kdo je Konec. Zato pričuje in ljubi do konca. Nekaj, kar smo poklicani vsi mi. To je pot.

Naj bo ta teden, ko skupaj z učenci in Marijo molimo in pričakujemo, v naših srcih še glasneje odmeva: "Pridi! Pridi, Gospod Jezus!"
In naj to srce tolaži in še bolj razširja zagotovilo Njega, ki pravi: "Da, pridem kmalu. Hočem."

Pridi Sveti Duh! Pridi in nahrani, objemi in zaceli, okrepi in utrdi, napolni in pošlji. Pridi!


Ni komentarjev:

Objava komentarja