petek, 27. maj 2016

Postati meso in kri

Sveto Rešnje Telo in Kri

Ta veliki praznik Božje stalne navzočnosti med nami. Konkretno oprijemljive. Ker izpolnjuje obljubo, da ne bomo ostali sami, da nas ne bo pustil sirot. In nas preko svoje navzočnosti, v moči Svetega Duha, resnično spominja vsega, kar nam je govoril in kar nam vsak dan znova, vsakemu posebej, še govori. Na srce.
Tisti glas, ko veš, da se ti je zgodila Beseda, se pa lahko delaš, da ne veš nič. Srce pa ve in bo mirno samo, če jo bo sprejelo, četudi zahteva premike.

Danes nas prvo berilo spominja na to, kako zelo pomemben je v našem življenju blagoslov. Pravzaprav se ta blagoslov vleče skozi vse tri odlomke, ki jih liturgija ponuja ob tem prazniku. Beremo o Salemskem kralju Melkizedeku, ki je blagoslovil Abrama, v katerem smo vsi mi, tako žejni in potrebni besed: "Abram, blagoslovi naj te Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo! In slavljen bodi Bog Najvišji, ki ti je dal v roke tvoje nasprotnike!"

Beremo o Pavlovi pripovedi "tiste noči", presvete noči in hkrati noči izdajstva, ko Gospod vzame v svoje roke kruh in se zahvali, to je blagoslovi. 

In beremo Lukov evangelij pomnožitve kruha, kjer Jezus sprejme v svoje roke tiste hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, razlomi in daje.

Vsi smo poklicani blagoslavljati. Vsi. Druge, svet, sebe in svoje življenje. Blagoslavljati in ne preklinjati, dobro govoriti in ne mazati z jezikom. Kako nam manjka vsakdanjih blagoslovov tega, kar smo in kar živimo. Njegova navzočnost v Najsvetejšem nas spominja prav tega - ustvarjeni smo iz blagoslova zato, da bi blagoslavljali. Tudi svoje življenje. In tudi življenje brata.

Druga stvar, ki odzvanja iz Besede, je tista "noč, ko je bil izdan". Kolikokrat v življenju doživimo noči. Tiste ta prave, črne, brez izhoda, morda resnično polne izdajstev in prevar. Situacij, ko človek dvigne roke, ker preveč boli. Ker ni poti ven. Gospod pa prav te trenutke, ki niso bili izvzeti niti iz njegovega življenja, spreminja in pretvarja. Daje jim veličino darovanja, veličino daritve, ki je storjena v polni svobodi in ljubezni.

Ne moremo ubežati situacijam, ki kakor grozeče noči butnejo v naše življenje. Ne moremo ubežati situacijam, ko ljudje izdajajo in prebadajo. Lahko pa se odločimo, kaj bomo takrat storili mi. Jezus je dal zgled. On je tisti, ki je prvi najtemnejšo noč pretvoril v nasjvetlejši dan, izdajstvo v daritev, laž v odpuščanje.
Da bi tudi mi v Njem, ki je ostal tu, zmogli enako. Ne da se izven Njega, zato je hotel najti način, da vsakič znova postaja z nami eno telo in ena kri in nas tako usposoblja za življenje v svobodi daritve. Vsi smo poklicani k njej, modrost in veličina človeka pa je ravno v tem, da situacije, ki zabolijo in nam niso všeč, znamo pretvoriti v daritev in izpuščanje, kar je odpuščanje.

Evangelij je le še močnejša osvetlitev te iste resničnosti. Vsi smo kakor učenci, ki bi radi reševali težave in temne noči na daleč, brez utelešenja, ne da bi se "umazali". Gospod pa pravi: "Vi jim dajte jesti!"
Tam, kjer človek nima več rešitve, jo Gospod ima. Vendar vključuje daritev samega sebe, vedno. Vključuje tistih tvojih "5 hlebov in tiste tvoje ribe", vključuje tvoje telo in kri. In ko se daš, Gospod stori. Ko se pustimo vzeti v roke, Gospod prvi blagoslovi in to mojo razlomljenost spreminja v daritev, v hrano za druge. V užitno hrano, ki nasiti množico in kot znamenje božjepodobnosti, pusti 12 polnih košar koščkov. Pusti ostanek, znamenje preobilja, ki ga Gospod daje tam, kjer najde telo, pripravljeno, da se izroči.

Tudi tega nas spominja Najsvetejše med nami. In morda prav tega nočemo slišati niti videti. In morda zato raje še naprej iščemo človeške rešitve težav, ki pa večkrat pripeljejo le do matematike. In matematika ne reši problema, kajti "množice je preveč in hrane premalo."
A kljub temu, čeprav obupani in utrujeni, še kar naprej vztrajamo pri svojem. Z držo, ki vse drži v rokah in ne reši nič. Ker je tako težko izpustiti in izročiti v Roke. Ker vemo, da te roke želijo konkretnost mojega in tvojega mesa in krvi. Kakor je konkreten on - v Mesu in Krvi. Bojimo se, a prav tam je edina in največja človeška sreča in izpolnitev.

Častiti Sveto Rešnje Telo in Kri ni drugega kakor s svojim življenjem ponavljati: "Tukaj sem, da izpolnim tvojo voljo, o Gospod." V mesu in krvi.


Ni komentarjev:

Objava komentarja