Nekaj, kar nam ne gre najbolje. Lažja je duhovnost glave, četudi ni prava duhovnost, duhovnost na nogah, nad drugim, duhovnost od zgoraj, kjer je močnejši tisti, ki zmore več in tisti, ki naredi več. Skušnjava, v katero padejo zlasti tisti "znotraj".
Kralj David je bil velik mož, izbran in poklican od Boga, spremljan od malega in človek iz katerega rodbine izhaja sam Božji sin. In vendar je to človek, ki močno pade, hudo greši, nato pa en greh zakrije z drugim. A če iskreno pogledamo v korenino tega padca, pridemo vedno do iste točke. Ko človek ne verjame, da bo Oče poskrbel, ampak si začne jemati sam, prej ali slej ubije, rani in umaže. Beseda, ki se po preroku Natanu zgodi Davidu, govori ravno o tem: "Mazilil sem te za kralja, dal sem ti hišo tvojega gospoda, dam sem ti Izraelovo in Judovo hišo ... če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh?"
Gospod Davidu pokaže, kako mu je dal vse, zanj očetovsko skrbel in ga vodil, bil do njega vedno odprt in pripravljen slišati prošnjo, a David je zavrgel odnos sinovstva in vstopil v zakonitost pocestnikov. To so tisti, ki si morajo vse ukrasti, vzeti sami, grabiti, da bi preživeli, tudi za ceno življenj, ker niso sinovi in nimajo očeta.
In tu, prav v tem prehodu je korenina vsakega zla. Ko sinovstvo umre in se rodi pocestništvo, se začne uničujoči vrtinec zla, ki vleče v prevaro. Kako se to prepozna? Ko se ob nas ali slehernem kristjanu ne zazna drže sinovstva, drže obdarovanosti, drže, ko začutiš, da človek ni sam, ampak ima Očeta, ki skrbi in daje.
Preveč je kristjanov podjetnikov, ki morajo grabiti za ceno izločanj, ki si morajo zagotavljati mesta, da slučajno ne bi izpadli, ob tem pa še opazijo ne, da so iz najpomembnejšega, iz Odnosa že izpadli.
Zato tudi apostol Pavel, kiga danes beremo v drugem berilu, ne neha ponavljati, da postava nič ne koristi. Kajti če pravičnost prihaja po postavi, potem je Kristus umrl zaman. Kdor mora izpolnjevati karkoli že zato, da bi postal dober kristjan, je že izgubil, je že kristjan v glavi in ne pri nogah. Vendar se resnično življenje igra pri nogah, tam, kjer mora glava priznati, da ni središče sveta, tam, kjer se mora srce skloniti in spoznati, da je omejeno in ne vsemogočno, tam, ko človek spozna, da se s svojimi močmi ne more rešiti. Tam se spusti k nogam in tam sreča Kristusa.
Farizej je tipičen predstavnik duhovnosti od zgoraj, duhovnosti glave in duhovnosti postave. Je človek, ki ustreza takratnim duhovnim standardom, človek, ki misli, da ima Boga v rokah in da je on tisti, ki Boga lahko daje ljudem. Ostaja v glavi in veruje v rešitev po postavi, zato sodi. Ne samo ženo, ampak celo Kristusa samega. Slepota duhovnosti od zgoraj ga pripelje tako daleč, da postane sodnik Boga: "Ko bi bil ta prerok, bi vedel ...."
Kristus ga zato začne spuščati in premeščati na pravo mesto, v življenje, k nogam. Kajti samo tu se igra ljubezen, tu se igra odpuščanje, tu se igra velika noč. Umivanje nog. Tam, ko ni nikogar "pod", ampak smo vsi "v". Tam, ko se spustim in vidim svoje prašne in ožuljene noge, ki potrebujejo Dotika. Tam, ko srečam bratove prašne in ranjene noge, ki potrebujejo razumevanja, mojega umivanja, mojega odpuščanja. Zato samo tam lahko srečam Kristusovo glavo in noge, Kristusa celega, ki se spusti k človeškim nogam, k padlemu človeku, da bi mu vrnil dostojanstvo vstalega.
Žena pri nogah je tako simbol sključenega človeštva, ki ga je greh upognil. Človeštva, ki ne zmore več videti resnične podobe Očeta ne podobe brata ne podobe svojega lastnega sinovstva, ker ima zožan pogled. Greh človeku upogne pogled, skrivi in popači vid, da ne more več videti resnice. Resnica sama mora stopiti k človeku, sestopiti s svojega mesta, se izprazniti in spustiti k upognjenemu čoveku, da ga umije in ponovno dvigne.
Zato vsak, ki sestopa k svoji resnični konkretnosti, sestopa k nogam in medtem, ko sestopa k nogam, sestopa tudi k svojemu odrešenju. Kajti Kristus čaka pri nogah in tam čaka tudi brat. Kdorkoli pa ostane "zgoraj", nedotaknjem in za obrambami samoprevare, "popoln in nepotreben", izgubi bistvo, izgubi srečanje in spregleda Kristusa.
Kajti: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« (Jn 13,8)
Tam je velika noč, tam je Kristus, tam je brat, tam sem jaz in tam je edini pravi evangelij - pri nogah.
Se vidimo tam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar