petek, 24. junij 2016

Ko Bog pokliče …

13. nedelja med letom

In Bog kliče, kliče vse od začetka, ker hoče sodelovati s človekom in ga ne pustiti izven odnosa, četudi se je z grehom človek sam iztrgal iz njega. Bog ostaja zvest, ker ve, da je odnos hrana človekovega dostojanstva in lepote.

Zato tudi danes vstopa v življenja in kliče, nenadno, nepričakovano in v času, ki se človeku zdi najmanj, če že ne popolnoma neprimeren. Ker kliče v novo logiko, novo miselnost in nova merila. Že v štartu.

V prvem berilu gledamo prizor, ko je Elizej nenadoma prejel klic v preroštvo. Nanj je padel plašč, za katerega ni bil zaslužen, si ga ni želel in ni do tedaj niti vedel, da sploh obstaja. Tako je takrat, ko v življenju pokliče Ljubezen. Zahteva odgovor, ki je tako radikalen kakor je radikalna ona sama.  Zato se človeku zdi, da Bog pokliče v najbolj nepravem trenutku.

Elizej je imel pred seboj dvanajst volov, simbol celega življenja, polnega sanj in načrtov, polnega mladostnih projektov, kajti število dvanajst pomeni polnost. Sam je bil pri dvanajstem, kar pomeni, da je bil v vrhuncu svojih idej in želja. Človeško gledano je bil v najbolj primernem času, da izpolni svoje projekte do konca.

In prav takrat zazna Elijev plašč, plašč Duha, ki kliče v nekaj, kar si človek sam ne bi mogel zamisliti ne izpeljati, kajti Gospodove stvari človeka vedno presegajo. Zato hoja za Njim ne sloni na človeški "pridnosti in inteligenci", ampak na moči Boga. Vsak resnični učenec se tega prej ali slej zave. Tudi Elizej. Kajti če je na začetku ta plašč zanj "težak, morda celo odveč", je na koncu Elizej sam tisti, ki Elija goreče prosi za delež njegovega Duha in prejme ta isti plašč, ko zdrsne z odhajajočega Elija. Tako milost, ki na začetku "moti", na koncu za vsakega preroka, nekdanjega in današnjega, postane sredstvo preživetja.

Poleg občutka neprimernosti časa, ki jo človeško srce lahko zazna ob klicu Boga, je druga največja zanka »klic preteklosti«. Nagnjeni smo k potrebi po popolnem, po idealnem, ki pa na tem svetu ne obstaja. Preteklost nas na to prva spominja, saj ni zgodovine človeka, ki bi ne vključevala padcev, neuspehov, ran in bolečin. Človeška tendenca pa je, da bi hotel nazaj, popraviti in rešiti, zato stoji na mestu. Kajti vse dokler preteklost ne postane del odrešilne zgodovine, sedanjost ne more postati svobodna sedanjost, ampak ostaja le ponavljajoča preteklost.

Gospod zato pravi: »Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Pusti, da vse, kar ni bilo prav odmre, pusti, da postane gnoj, ki bo pognojil zemljo, pusti in odpusti, da vse, kar umre na veliki petek in v sebi nima Boga, ostane tam, ti pa pojdi in vstopi v »sveto tridnevje«, vstopi v veliko noč, tam, kamor lahko pelje le Bog.

Zato je vsak Božji klic nujno povezan s smrtjo starega in prehodom v novo. To pa boli. Ker umiranje boli, četudi umira slabo. Ker zapuščanje starega boli, četudi je pred nami Obljubljena dežela. Klic preteklosti, ki zahteva popolnost tako lahko postane nenehno čakanje človeškega pravega časa, in ker tega ni, postaja vozel, ki človeka ustavlja na poti za Gospodom. … 

Morda je prav zato vedno več mladih odraslih, zataknjenih in neodločenih. Pri dvanajstem volu, ki zgleda polnost, a ni. Ker je vol nedotaknjen, sterilen. Kristus pa vedno kliče od tam naprej, v veliko noč, v smrt in darovanje, kajti polnost se lahko zgodi šele takrat, ko "Elizej ubije vola in pripravi gostijo za druge«.  Takrat, ko mlad človek daruje svoje življenje, da bi mnogi imeli gostijo.

Jezus je svoje aktivno delovanje preživel na poti. V nenehnem zapuščanju enega in odhajanja v drugo. Vendar je tudi v njegovem življenju prišel čas, ko so se dopolnjevali dnevi. V življenju vsakega je čas, ko se dopolnjuje dnevi, čas, ko Gospod pokliče v nekaj večjega, v nekaj, kar človek ne zmore sam. Čas, ko je poklican odgovoriti na (L)jubezen in se darovati.

Tudi za Jezusa je torej prišel čas, ko se ni več umikal farizejem in pismoukom, čas, ko ni več ponavljal: »Moja ura še ni prišla.« Ta ura je zdaj prišla, to je Njegova ura, čas, ko ljubezen ni več obljuba, ampak postane dejanje izvršitve. Je trenutek, ko Jezus spremeni smer in se trdno odloči iti v Jeruzalem.  Prišel je čas.

V življenju vsakega od nas pride ta čas in dejstvo je, da se bo meseni del nas upiral. To je tista Samarija, ki Jezusa ne sprejme samo zato, ker gre v Jeruzalem. Tisti samarijski del nas se upira veliki nočli, ker ve, da bo nekaj umrlo. Ker gleda človeško in zato vidi do petka. Zato stari človek takrat najde tisoč ovir, rešil bi še toliko stvari preteklosti, rad bi se oklenil tolikih odnosov in poljubil še toliko starega. Za starega človeka ni čas nikoli priumeren, za Boga pa je. Zato kliče novega človeka, da pripravi gostijo samega sebe. Za druge.

Ljubezen pokliče, da se trdno odločimo iti v Jeruzalem, kjer se ne da slediti Gospodu ne da bi umrli svojim vzorcem mišljenja in meril.
Kajti; »bratje in sestre, za svobodo nas je Kristus osvobodil. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje.«

In kako zelo se bojimo te svobode Kristusa, te svobode, ki svobodno služi in odgovarja Ljubezni. Te svobode, ki postane ujetnica Ljubezni. Te svobode, ki jo vodi Duh, trdno odločen, da pelje v Jeruzalem. Glasna je takrat Samarija, ki se upira in noče svobode, ampak idealizira ujetništvo.
»Meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete."
 
Toda ne pozabimo, mi smo svobodni, da izberemo - slediti Duhu, ki vodi  v veliko noč ali slediti mesu (poganski Samariji), ki se smrti upira. Paradoks je, da Duh in meso vodita v smrt, kajti oba vodita v Veliki petek. Toda meso človeka tam tudi pusti, Duh pa ga pelje naprej, v vstakjenje, v Božje.

Zato je hoja za Kristusom možna le novemu človeku, ki ne sloni več na svoji moči ali popolnosti, temveč na moči tistega plašča, moči Duha, ki daje svobodo in pelje v srečo darujoče Ljubezni.


Ni komentarjev:

Objava komentarja