sobota, 30. julij 2016

Iz zaprte v razprto dlan

18. nedelja med letom

"Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem? Kar si namreč pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to. Tudi to je nečimrnost in velika nadloga."

To je človeška miselnost, posejana z grešno miselnostjo, ki se konča pri preštevanju, dobičku, uspehu in opaženosti. In res, ko človek dela zase in za to, da bi preko opaženosti prejel priznanje, s katerim polni svojo globoko notranjo praznino zaradi iztrganosti iz Odnosa, potem je razočaranj veliko. In bolečin veliko. Delo enega pobere drugi, tisto, kar je en gradil v potu lastnega obraza, prevzame tisti, ki ni zaslužen za nastale sadove. Zato postane modrost, znanje, napor, imetje, vir žalosti, bolečine, zavisti, ljubosumja in ogroženosti. In se zapremo. Pred dobrim, pred uspehom, pred rodovitnostjo ... da drugi ne bi pobral, ukradel in vzel. Nečimrnost čez nečimrnost, ko človek ostaja v svojem zaprtem krogu ujetosti in samote.

In točno v ta krog je vstopil Kristus, ga posrkal nase s tem, da se je kot živo Jagnje pustil umoriti tej isti grešni miselnosti, ki ubije vse, kar ogroža, nato pa vstal in vrnil svobodo tistim, ki upajo za Njim. Zato Pavel vztraja: "ČE ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici."
Zelo pomenljiv je ta "če" ... Vera je samo vera v Kristusa, ki ne more biti katerikoli, ampak le Vstali Kristus in se kaže prav v tem, kako živimo, kako upravljamo svoje "imetje", kako doživljamo sebe in ljudi, kako mislimo ...

Umrli smo in naše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Njegova veličina in polnost, njegov sijaj se bo tako pokazal šele, ko se prikaže Kristus. Takrat bo sijoče to, kar je tu v senci, v zlatu se bo bleščalo tisto, kar je tu pisano z ogljem in najbolj skrito dejanje ljubezni bo prejelo mesto, ki ga najbolj opazna stvar tega sveta ne more prekositi.

Kdor veruje v Kristusa, veruje v vstajenje, veruje v moč skritosti in v moč dejanj, ki so neopazna. Kdor veruje v Kristusa, ve, da se Kraljestvo razodeva ne da bi zbujalo pozornost, da prihaja tam, kjer ga človeška miselnost ne bi pričakovala in kamor se človeški slavi upira stopiti. To je Bog in tiste, katerim se hoče razodeti, pelje na pot, ki je skrita, ki ne išče prvih mest, ki ne išče svojega, ampak svojemu umira, izpušča, izgublja, da bi prejela drugače. Zato je življenje, ki je resnično srečalo Vstalega mirno, nekričeče, ampak zvesto sledenje Besedi in tistemu, kar srce preprosto ve, da mora storiti.

V človeku, ki je skrit v Kristusu, ni prostora za to, kar Pavel imenuje "teženje k zemlji" in kjer se nenehno pojavlja pohlep, pohota, strastnost, poželenje ... če smo pozorni, vsi ti glagoli označujejo držo človeka, ki grabi. Grabi, ker je ogrožen, grabi, ker je sam, grabi, ker ga je strah, grabi, ker mu drugi lahko vzame, grabi, ker še ni srečal Kristusa, četudi ga vsak dan omenja. Grabi, ker ne ve, da je vse, kar je storjeno v Kristusu, torej v ljubezni, kakor veliko dobrin za večno shranjenih v kaščo nebes, ki je ni potrebno niti zgraditi.

Samo tisto, kar je storjeno iz ljubezni, ostane, samo tisto preide smrt, samo tisto postane prepoznavno Kristusu in zato tudi samo tisto vstane za večnost. Zato se novi človek nenehno prenavlja po podobi svojega Stvarnika, da bi ga spoznal. Kajti samo po tej obleki ljubezni bomo spoznani. Samo te ne bodo razjedli molji in samo te ne bo mogel ugrabiti nihče. Ker je skrita v Bogu.

Človekovo življenje res ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo. Ob vsem, kar se nam zdi, da imamo in premoremo, materialno ali v osebnih darovih, tako postaja preizkusni kamen naše vere. Postaja tisti "sad", ki ni bil zato, da se ga roka oklene, pograbi in utrže zase. Postaja preizkusni kamen našega uboštva v grabljenju in bogastva v zaupanju Bogu. Kar se nam zdi, da imamo, postaja tako prizorišče človeka, ki daje, ker ve, da je obdarovan ali prizorišče človeka, ki jemlje in krade, ker ve, da je sam in zato ogrožen.

Človek torej, ki je vstal s Kristusom ve, da ima vse. Da v Njem ni več sužnja, ki se mora bati svobodnega, ni več Grka, ki bi se moral ponašati pred Judom, ampak smo vsi nova stvar, oblečeni v slavo, ki se bo razodela ob vnovičnem prihodu Kristusa. V tem času pa je vidna le duhovnim očem, ki so se pustile oprati ob Dotiku ljubezni, ki se je sklonila k človeku, da bi mu povrnila vid.

Te oči lahko vidijo tisto, kar svet ne vidi in za kar svet ne ploska. Te oči lahko občudujejo tisto, kar vidi samo Bog na skrivnem. Te roke lahko grejo tja, kamor kamere ne sežejo in te noge lahko stopijo do tistih stvari in ljudi, s katerimi se ne da ponašati. Ta usta lahko govorijo besede, ki ne bodo na naslovnicah, bodo pa prinesle lepoto nebes v srce tistega, ki jih bo slišal. Tako deluje naš Bog. V majhnem, na skritem in konkretno.

Daje in pričakuje, da bo njegov človek zmogel razpreti dlani, znal čakati in sprejeti. To pomeni živeti skrit v Kristusu. Nasprotno pa človek, ki ostaja v svoji miselnosti, odtrgani od Boga Darovalca, steguje roko, da bi zagrabil, obvladal, stisnil, privil, preskrbel ... in vse, kar človek dobi po tej poti, bo bolelo. Prej ali slej. Ker bo izgubljeno. Vse, kar pa človek prejme po poti daru, z razprtimi rokami vedoč, da nič od tega, kar mu je dano ni njegova last, bo bogat. Ker bo vedno imel ravno tisto malo, kar bo potreboval in bo vedno pripravljen deliti z drugim.

To je pretočnost ljubezni in k taki drži nas danes vabi Bog po svoji Besedi. Da bi se odpovedali malikovalstvu grabljenja in pridobivanja, ki obljublja rešitev sebe in nato izda ter zaživeli kot tisti, ki vedo, da jim ni potrebno več reševati samega sebe, ker so po Nekom že rešeni.

Zato lahko zaživijo z razprtimi dlanmi, iz bogastva današnjega daru. In tako ostajajo otroci Očeta, bogati pred Bogom in bogati za človeka, ki pride mimo.


Ni komentarjev:

Objava komentarja