sobota, 06. avgust 2016

Vera = zagotovilo tistega, česar ne vidimo

19. nedelja med letom

Kako hitro se zgodi, da za nas obstaja samo tisto, kar vidijo telesne oči. Kako hitro je pomembno in omembe vredno samo tisto, kar vzbuja hrup in ognjemet, kar se bohoti in zagotavlja predstavo očem. Vse pa, kar je tiho, nevidno, počasno, ostaja necenjeno in pogosto razvrednoteno.

1) Danes nas Bog pelje na drugo pot. Iz Ura na Kaldejskem v Obljubljeno deželo. Pot, na kateri vera dobi temeljni pomen, ker ustvarja temelj tistega, v kar upamo in zagotovilo tistega, česar ne vidimo. To je vera v Besedo, četudi še ne vidimo rezultatov, vera v odnos, četudi ni takoj sadov, vera v obljubo, ki je izrečena v srce vsakega in bo izpolnjena, a ob Njegovem času in v Njegovi obliki.

Včeraj smo praznovali praznik Gospodovega spremenjenja na gori, trenutka, ko je Jezus telesnim očem treh učencev dal videti slavo, ki se bo razodela ob koncu. Dal jim je okusiti lepoto, iz katere in za katero smo ustvarjeni, dal jim je okusiti cilj, h kateremu smo namenjeni. Še več, razkril jim je resnico našega dostojanstva, ki ga po krstu živimo že tukaj in zdaj, razodel zagotovilo naše izvolitve in ljubljenosti, zagotovilo tega, kar se dogaja za kopreno telesnih oči. Pomemno je videti ta cilj in iz tega cilja gledati na pot, ki jo pravkar hodimo. Kajti skozi svetlobo te Domovine, je ta pot drugačna.

2) Gospod že v tem življenju v srce vsakega polaga hrepenenje po njegovi Obljubljeni deželi, po njegovem mestu, kjer postaja Bogu podoben v vsakdanjem darovanju iz ljubezni. Veselje Obljubljene dežele pa se zgodi tam, ko človek prestopi prag človeško mogočega, prag varnosti, prag tega, kar uspe videti in dojeti s svojim pogledom in zaupa v tisti Glas, ki ga kliče naprej, onkraj samega sebe, preko njegovih lastnih zmožnosti. Kajti Obljubljena dežela in z njo povezana sreča je tam, kjer življenje ne vodi več človek, oprt na lastne moči in zunanje gotovosti, ampak Bog sam, s svojo Besedo in v sodelovanju s človekom, ki je pripravljen prisluhniti in storiti korak. V goli veri.

Abraham je bil poklican na to pot. Vsak od nas je v srcu nenehno klican na to pot. Iz lastne varnosti in gotovosti v deželo, kjer kraljuje Bog. Iz lastnega Ura na Kaldejskem, kjer so stvari jasne in obvladljive, v Obljubljeno deželo, kjer edini zemljevid ostaja Beseda, neujemljiva in neobvladljiva, ker izhaja iz odnosa z Bogom. Ki je živ!

Ta pot pa ni toliko pot iz slabega v boljše - ta je namreč že v temelju položena v človekovo srce - ampak je to pot iz dobrega v boljše. Abraham je zapuščal svojo deželo, ki je bila dobra. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Pride čas, ko je potrebno zapustiti dobro, da bi se lahko zgodilo boljše. Četudi so prvi koraki v temi, včasih nerazumljivi in predvsem neobvladljivi.
Abraham je šel.

Sara je bila stara in nerodovitna. Vsaka celica njenega telesa ji je dokazovala, da je prepozno, da ni več čas za otroka. In vendar je verovala, da je zvest tisti, ki je dal obljubo, zato je dobila moč in kljub starosti spočela. Nekaj novega, Božjega in lepega lahko rodijo samo ljudje, ki verujejo, ne da bi imeli dokaze in zagotovila. Tisti, ki pripravijo prostor novemu, četudi so okoliščine nemogoče. Tisti, ki z vero dovolijo Bogu, da stori.

Ko pa se obljuba naposled izpolni, Gospod kliče še naprej, dalje, onkraj človeškega, v svobodo Božjih otrok, ki si ne prilaščajo. Tako je Abraham vnovič zaslišal Glas, ki ga je klical k darovanju obljube, k darovanju Izaka. Izak, ki je bil edino zagotovilo, da se Bog ni hecal, da misli resno, ko je Abrahamu obljubljal potomstvo ... in sedaj ga prosi nazaj. In Abraham vnovič vstane in naredi korak. V popolni temi. V veri, da Gospod ve, kaj dela. In izpusti. Razpre dlani in se odpove vsakršni posesivnosti, vsakršnemu lastninjenju tega, kar je dar.

To je pot, ki je ljuba Gospodu. Pot, kjer človek ne prisvaja, ampak ostaja dar in pušča, da je drugi dar. Dokler je namreč nekdo dar, se ga ne da pograbiti, ko pa postane last in pravica, je dovoljeno vse.  A takrat je tudi izgubljeno vse.

Abraham in Sara sta tako pred nas postavljena kot podoba tega, kar smo poklicani živeti v svojem srcu.
To nenehno zapuščanje obvladljivega in znanega ter potovanje v neznano. To nenehno zapuščanje obupa nerodovitnosti, ki neusmiljeno tolče po stenah srca in prehod v vero tega, kar se zdi nemogoče.
In nenazadnje to nenehno izpuščanje vsega, kar nam je dano, ker ni naša last, ampak je dar. Da drugi za nas ne bi postali pravica in mi ne bi postali učitelji, ki se samookličejo za pobiranje "iver iz očesa brata", ampak bi ostali majhni. Tisti, ki si upajo zapuščati svoje predstave in vstopati v "boljše" Boga. V tem "boljšem" smo namreč vsi majhni, vsi le tujci in popotniki, odvisni drug od drugega in odvisni od Gospoda, ki edini pozna resnico, edini pot, edini polnost življenja.

3) Na poti smo ... iz svoje dežele v deželo Boga. Iz svojih predstav, v načrt Boga, iz ujetosti lastne "modrosti", v modrost Najvišjega, ki pripravlja nekaj, kar je človeku samemu nedosegljivo. Na tej poti je tako nujno biti budni, z opasanimi ledji in prižganimi svetilkami. Kakor tisti, ki čakajo, ki pričakujejo Njega, da spregovori, da pokaže. In ko pokaže, biti tisti, ki z vso močjo in zaupanjem vase tudi stopijo na pot v novo. V veri in ne še v gledanju. Kajti šele ko vera v srcu pripravi prostor, se lahko zgodi, se lahko rodi Izak, se lahko zgodi obljubljena dežela.

Na tej poti vere se nam pogosto zdi, da Bog "zamuja", da je prepočasen v odgovarjanju na našo situacijo, da je zaspal, odpotoval daleč stran ... kakor gospodar v priliki. In takrat se vse prepogosto zgodi, da začnemo kakor malopridni služabnik "pretepati svoje hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati". Zgodi se, da zaspimo v lastnem udobju četudi ne prinaša veselja, da ne verujemo, ker ne čutimo in pustimo, da v nas zakraljujejo glasovi, ki niso Glas obljube. Ko nam postane vseeno, ko se zdi vse zamanj in vse obsojeno na večno čakanje.

A prav takrat Bog od nas želi, da dozorimo v svoji veri, da dozorimo v zrel odnos, v katerem nekdo preprosto je, živ in buden, sposoben stati na svojih nogah, ki prevzema odgovornost in si zaupa, dela in opravlja svoje dolžnosti, četudi se za trenutek zamegli cilj in se vse zazdi absurdno. Kajti Gospod obljubo izpolni zagotovo. In da jo izpolni, ne potrebuje veliko časa. Je pa vmesni čas potreben nam, tujcem in popotnikom, da bi dozoreli. V ljudi, ki pričujejo, da njihov dom ni tukaj, v ljudi, ki se nočejo več vrniti v svoj "Ur na Kaldejskem", kjer si uresničevanje sanj kroji človek sam in zato le do človeško mogočega, ampak ostajamo tisti, ki hodijo, pripravljeni na Glas, ki vsakič pokaže naprej, v novo, v nekaj, kar se še ne vidi, v Božje.

In prav tisti, ki verujejo in jih Gospod ob katerikoli uri najde tam, kjer morajo biti, pripravljene na pot, lahko okusijo Obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med in kjer se Bog sam opaše, jih posadi za mizo in jim streže. Vsak namreč, ki je ob vsakem času tam, kjer mora biti, četudi v najbolj nesenzacionalnem izpolnjevanju dolžnosti, zagotovo prej ali slej izkusi dobrotno skrb Boga, ki ga prehiteva s svojo milostjo.

Naj bo za vse nas danes in sleherni dan vera tista sila, ki nas iz uspavajoče in "upijanjajoče" udobnosti prebuja in kliče na pot, k pripravljenosti, k dinamičnosti. Iz dobrega v boljše. In ko je v goli veri in goli temi potrebno storiti korak in zapustiti dobro, da bi se zgodil Izak - Božji "boljši", pojdimo z zaupanjem, da Bog tistim, ki so opasani in pripravljeni, sam streže in daje vsega, kar potrebujejo.


Ni komentarjev:

Objava komentarja