sobota, 16. december 2017

Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi ...

3.adventna nedelja - Gaudete

1) Nedelja, v kateri nam mogočno donijo tako besede apostola Pavla kakor besede preroka Izaija, nas spodbuja k veselju: "Vedno se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte." In spet: "Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu."

Mi imamo razlog veselja, ki je nad golim čustvom veselja. Le-to se konča in je vezano na neko določeno stvar, kristjanovo veselje pa temelji na resničnosti Osebe - Kristusa, ki "nas je (ŽE!) odel z oblačilom odrešenja, ovil z ogrinjalom pravičnosti kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom".
Odrešenje ni nekaj, kar se mora šele zgoditi, ampak je naša najbolj gotova resničnost. Zavest o tem, kar je Bog za nas že storil s tem, da je postal človek, poiskal grešnega človeka, izgubljenega v grobu in ga ponesel nazaj v Božjo slavo, je temeljni razlog globokega upanja, zaradi katerega lahko srce vedno najde razlog, da zapoje magnificat. Vedno.

2) Šele ko se človek zaveda svojega bogastva, ki je rojeno iz zastonjske odrešenosti, ga pot nehote pelje k ubogim in majhnim - vsem, ki so ponižno odprti - da jim oznani blagovest. Pelje ga k strtim v srcu, da jih poveže, k jetnikom, da jim oznani prostost in k zapornikom, da jim okliče osvoboditev!

Samo tisti, ki se zaveda, kaj vse mu je podarjeno, je lahko poslan. Prerok Izaija najprej piše, da je duh Gospoda Boga nad njim, ker ga je Gospod mazilil. Šele nato piše, da ga je poslal. Pomemben je ta vrstni red in ne obraten, kajti samo tak rodi sadove in samo tak oznanja resničnega Kristusa. Ko pa človek gre, da bi pričeval ne da je najprej sam potopljen (krst = gr. babtizein) v to Ljubezen in ne da je najprej sam obiskan (maziljen), ne bo oznanjal Kristusa, ampak samega sebe.

3) Prava drža pričevalca je torej drža tistega, ki ve da ni on sam luč, ampak je poslan, da bi pričeval o luči. Potem, ko jo je tudi sam izkusil. Tudi Izaija namreč ne piše, da je on jetnikom prostost in zapornikom osvoboditev, temveč da je poslan, naj jim to oznani. Prostost in osvoboditev pa je njim in nam pridobil en in edini - Sin.

Zato tudi v evangeliju zasledimo natančen opis tega, kar je resnično Janezovo pričevanje. Ni namreč to, da je vpil in ne to, da je jedel med in kobilice niti to, da je bil oblečen v kameljo dlako ...

Janezovo pričevanje je v tem, da je, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, in so ga vprašali: "Kdo si ti?", priznal in ni tajil,. Priznal je: "Jaz nisem mesija (...). Med vami stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali."

Krstnikova veličina je v tem, da je ostajal prerok luči in se ni postavljal na mesto luči. Ostajal je tisti, ki je oznanjal, da prihaja On in se ni postavljal na Njegovo mesto. Manjšal se je, da je luč lahko postajala vedno večja in se počasi dala spoznati. Navzoč je bil toliko, kolikor je moral, potem se je manjšal, da je On rasel.

Res je nase, medtem ko je tako vpil, pritegnil kar nekaj pozornosti, vendar ne zato, da bi se ta ustavila na njem, temveč se prenesla na Drugega. Ko pa je ta Drugi dejansko stopil v sredo "pogubi izročeni deželi", je z vsem svojim bitjem pokazal Nanj, sebe pa sklonil k Njegovim nogam, da bi mu odvezal jermen sandal. Gesta, ki jo je na "tisti večer" ponovil Jezus sam svojim učencem. In gesta, ki jo tudi danes zmore samo tisti, ki ve, da je najprej sam najden in šele potem poslan.

Se skloniti k človeškim ranjenim nogam tako ostaja edini način oznanila, ki prepriča. Ker je majhno, ubogo, ponižno in preprosto in zato, ker ga lahko storijo samo ljudje, ki se zavejo, da so že odrešeni, že maziljeni, že oblečeni v oblačilo zveličanja in zato poslani. Taki resnično ne kažejo nase, temveč na luč.


Ni komentarjev:

Objava komentarja