petek, 29. december 2017

Zvezde na nebu

Sveta družina

"Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!"

Obljuba, ki jo je prejel Abram, je bila tako nerealna, tako nemogoča in človeško neizvedljiva, da je Bog Abramu pomagal z neizbrisnim znamenjem, kakršno so zvezde na nebu. Da bi ga vsako noč, ko bo na tem, da obupa, spomnile na Besedo, ki je bila izrečena.

Kajti ko je Beseda enkrat izrečena, se je ne da izbrisati. Pride z namenom in išče golo vero tistega, ki mu je namenjena. Kajti samo, če človek razpre srce in sprejme - kakor starček Simeon - Besedo v svoje naročje, lahko izkusi njeno izpolnitev. Beseda sama, brez sodelovanja človeka, ne more postati meso. V sebi sicer nosi vso moč, ki je potrebna za to, da se izpolni in vendar potrebuje človekov "da".

Da bi jo pa človek lahko sprejel, je potrebno tudi "slačenje in izpuščanje" starega. Pot vere zato nikoli ni bila in nikoli ne bo lahka, saj neizbežno pelje preko mnogih puščav, preko mnogih obdobij čakanja brez odgovora, preko veliko padcev in veliko preoblikovanj.

Abram je namreč obljubi veroval in mu je to bilo šteto v pravičnost, vendar je na poti do časa, ko je Obljuba lahko postala telo, moral prehoditi še veliko preobrazb. Velikokrat je še moral izpustiti svoje "projekte Izmael", da je nastal prostor za "projekt Izak". Ta preobrazba, ko človek mora izpustiti človeško dojemljivo, da bi sprejel Božje neujemljivo, je tako velika in intenzivna, da je vredna spremembe imena. Abram se nič več ne imenuje Abram, temveč ga Bog preimenuje v Abrahama. Saraja postane Sara. Jakob Izrael, Simon Petra, Savel Pavel ... Ime je vedno nosilo velik pomen, zato človek, ki izpusti staro mišljenje in zmore na Besedo objeti novo, prejme tudi novo identiteto in novo življenje.

Kako močno in kako resnično je tudi za nas tako drugo berilo pisma Hebrejcem, ki opisuje, kaj vse stori Beseda, ko nekdo veruje.

"...ker je Abraham veroval (...) in odšel, ne da bi vedel, kam gre, ker je Sara, ki je bila neplodna, verovala, je dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana v zvestobo tistega, ki je dal obljubo."

On, ki more od mrtvih obujati, zmore izpolniti tudi obljubo, ki jo da. Težko je verjeti, ko sami doživljamo svojih "100 let" in se nam zdi "telo omrtvelo", težko je verjeti, ko se to, kar je potrebno zapustiti zdi tako očitno, tisto, kar je bilo obljubljeno pa tako oddaljeno in nevidno in vendar ostaja Beseda Boga, ki kliče vero človeka. 

Beseda in vera - dvojček, ki bo, ko se sreča in združi, vedno presenečal nad veličino Božjih del!

Poleg orjakov vere Abrahama in Sare, sta danes pred nas postavljena tudi Simeon in Ana ter Marija in Jožef. Da bi nam svetili kakor zvezde na nebu, kakor dokaz, da je možno. Kajti vsi ti so verovali Besedi tudi takrat, ko je niso čutili in ko ni bilo odgovora ter tako dočakali njeno izpolnitev.

Naj bo zato odslej vsak naš pogled v nebo spomin na najlepše obljube, ki nam jih Sveti Duh šepeče v srce. Nekatere že davno nazaj, nekatere pa sproti. Da bi to plaho in dvomeče srce tudi odprli in verovali, da se lahko enemu, in to omrtvelemu, rodi tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.




Ni komentarjev:

Objava komentarja