nedelja, 11. marec 2018

Iz Babilona v Odnos!

4. postna nedelja

Današnja Beseda je resnično beseda spodbude, tolažbe, Božjega upanja in hrepenenja po nas in naši svobodi. Mi smo namreč ujetniki. Ujetniki samih sebe, drug drugega, miselnosti in gnusob današnjih dni, sužnji ujetosti v delo brez nedelj ter ujetniki bolezni, ki se imenuje neposlušnost. A Božji glas ostaja in prihaja, tudi danes. Ker se mu njegovo ljudstvo smili.

Že v prvem berilu beremo, kako je Bog k trdovratnemu in neposlušnemu izvoljenemu ljudstvu nenehno pošiljal preroke in poslance, ker se mu je ljudstvo smililo in vendar so le-te zasmehovali, zaničevali in zasramovali. Kakor pozneje Kristusa.

Srca teh ljudi so tako ostajala trda in vneta za zlo, ki je v nekem trenutku doseglo svoj vrhunec "babilonskega ujetništva". Ko človek ne posluša besede Boga, posluša besedo kače - skušnjave, ki ga pelje v ujetništvo. Ne more biti drugače. Gospod je za svobodo in vendar v njegovem templju, ki je človeško srce, ne moreta sobivati Sveti Duh ter prodajalci golobov. Ne da se služiti dvema gospodarjema. Ali naša srca postanejo hiša molitve ali ostanejo razbojniška jama, v kateri poteka prodaja golobov in ovc, menjava, primerjanje, zavist, ljubosumje, tekmovalnost in kar je temu podobnega. Odločiti se moramo sami!

Izraelci so ostali trdi in tako postali poslušnim svojim tlačiteljem. A Gospod ni odnehal, ker Ljubezen ne more mirovati, dokler so v nevarnosti ljubljeni. Ker je vedel, da svojih ne bo dobil drugače kakor, da jih sam poišče, je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 

Samo On, ki je tako bogat v usmiljenju, nas je lahko zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil ter nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. Po Njem smo torej že v nebesih. Nekaj, kar si ne Izraelci ne mi nismo upali niti sanjati! Rešeni smo po čisti milosti, zaradi Ljubezni, ki nas želi imeti poleg sebe. Vse kar potrebuje, je naša privolitev v to, da jo sprejmemo in se pustimo biti ljubljeni!

Norost Boga in čisto nezasluženo darilo Milosti! Darilo pa se lahko samo sprejme ali zavrže. Jezus sam v nočnem pogovoru z Nikodemom razodene, kako bo Sin človekov moral biti povzdignjen kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. In kakor je bilo nekoč v puščavi dovolj, da je pičeni pogledal v kačo na drogu, tako je danes dovolj, da pičeni od greha pogleda usmiljeno obličje Očeta, ki se razodeva v Sinu. In je rešen. Dovolj je torej le pogled v pravo smer!
Dovolj je srce, ki prizna lastni Babilon in sprejme Sina, ki prihaja kakor Luč, da prežene temo.

In vendar Jezus sam pravi, da ljudje bolj ljubijo temo kakor luč. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo svobodo na dosegu dlani in vendar izbiramo suženjstva? Kako je mogoče, da bežimo pred lučjo? Najbrž, ker se tam razodevajo naše temine. Teh pa se bojimo in jih skrivamo.

Svet nam pri tem pomaga, saj naše praznine maši in ne dovoli, da bi se jih slišalo.
Ljudje si sicer te praznine razkrivamo in kažemo v globljih odnosih in vendar nimamo moči, da bi si jih zapolnili.
On pa, Beseda in Luč, ki iz ljubezni prihaja k nam, človeku sicer razodene temine in greh, razodene njegovo žejo in lakoto, vendar ga v tem ne pusti samega, saj je vendar prišel, da bi nas rešil!

Njegova bližina resnično prebudi žejo srca, ki se jo tako bojimo začutiti in priznati, in vendar se Jezus sam že v naslednjem poglavju Janezovega evangelija predstavi kot Živa voda. Sredi puščave je težko priznati žejo, ob Izviru žive vode, ki komaj čaka, da nas napoji, pa bi to moralo postati radost vsakega kristjana. Tu je namreč naše veselje in pogum! V tem, da imamo Odrešenika, ki razkrinka naše temine, da bi jih v istem hipu napojil in napolnil s svojo usmiljeno ljubeznijo.

Zakaj bi se potem sploh še bali bližine tako sočutnega in usmiljenega Sina, poslanega iz ljubezni Očeta za rešenje sveta?

Celoten evangelij tako postaja kakor čuteči in proseči klic Očeta človeku, da bi končno upal priznati, da je žejen in sprejel Sina, ki prihaja, da ga napoji! Vse, kar je potrebno storiti, je torej sprejeti!
Sprejeti Sina, sprejeti ljubezen, ki jo žeja po nas, sprejeti to polnost večnega življenja, ki ni drugega kakor živ in pristen odnos z Njim!



Ni komentarjev:

Objava komentarja