nedelja, 18. marec 2018

Pasti v zemljo

5. postna nedelja - Tiha nedelja

O, ko bi resnično zmogli utihniti pred skrivnostno logiko semena, ki je nihče zares ne razume in vendar sluti, da je resnična.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Človeška volja pa od prvega greha naprej dela vse na tem, da bi sebe - to seme - ohranila, pokazala svetu, ga poveličala sama, skrbela zanj in delala vse, da nikoli ne bi padlo v to temno, vlažno in umazano zemljo, kjer je vse skrito pred očmi sveta.

Jezus je prevzel prav to našo človeško voljo, ki se boji sama zase, ki se boji smrti in trepeta vsakič, ko nima prav, da bi jo kot Sin, v tej svoji Božji naravi, ponovno osvobodil in odrešil. Za nas je storil tisto, česar sami nismo mogli. Človeško padlo voljo je ponovno zedinil z Očetovo. Cena je bil Getsemani, kjer je daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (...). Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Samo Sin je bil toliko svoboden, da je lahko izročil človeštvo na oltar in ga v svojem telesu ponovno združil z Očetom. Ta združitev pa se je v Kristusovem telesu zgodila za vedno, zato je to izpolnitev točno tiste nove zaveze, o kateri govori Gospod v prvem berilu po preroku Jeremiju.

Kaj smo torej poklicani storiti mi, ki se nenehno bojimo zase, za svoj prav, svojo opaženost in potrebnost ter delamo vse, da bi svoje življenje rešili in seme svojega življenja ohranili nedotaknjeno?

Preprosto to, da pred vsakim strahom zase, pred vsako smrtjo lastni trmi, gremo naprej navkljub čutom, ki v tistem trenutku niso prijetni ter vstopimo v Getsemani. Tu pa ne potrebujemo biti iste Kristusove bitke, saj je tudi zmogli ne bi, ampak se spomnimo tega, da je ta bitka že dobljena, da v nas že je to novo življenje, ki ga človek najde takrat, ko izpusti svoje predstave.
Potrebno je "le" verovati in izpustiti to, kar je v naših očeh postala rešilna bitka. Sami se namreč pripenjamo na strašno čudne in minljive rešilne bitke, ki izdajajo, varajo, minevajo in so še bolj trhle od nas samih. Strah nas jo je izpustiti, ker ne verujemo, da se po tem, ko seme res pade v zemljo in umre, ne zgodi nekaj tragičnega, ampak se rodi novo življenje in novo veselje.

Ko torej v polni zavesti vstopimo v Getsemani strašljivih občutij, ki si jih v odnosih prebujamo, spoznamo, da je dejansko najtežje že za nami, da je dejansko najtežje že izbojeval Kristus. Mi moramo samo vzdržati ta občutja "temne zemlje", kjer se zdi, da nas bo konec in tam, prav tam spoznati, da je v resnici to naš začetek. Kajti tam, ko človek izpusti, česar se oklepa iz golega strahu zase, spozna, da ga drži drugačna Roka, ki edina daje varnost. Je pa potrebno izpustiti in umreti.

To je naša pasha, naša velika noč. Na drugi strani tega "spusta v zemljo" in semena, ki se izgubi, tako vstaja nova rastlina, človek, ki se ne boji več zase in zato tudi ne več odnosov, saj je izkusil, da se da iti skozi najglobljo temo in preživeti. Ker je Nekdo šel pred nami.

Postni čas preko Besede ostaja spodbuda, da ogrožene odnose, kjer se vsak boji zase in se rešuje tako, da beži, rani, napada, grabi, znova in znova preoblikujemo v nove in odrešene odnose, kjer vsak od nas ve, da je že najden in se zato lahko neha branit ter preprosto je tam. Kot resnično vstali kristjan, ki je v Kristusu - edinem, ki je lahko prešel to temo smrti in greha ter končno vidi in sliši še svojega brata.



Ni komentarjev:

Objava komentarja