Elizabeti se je
dopolnil čas poroda in je rodila sina.
Tako preprost stavek, ki pa v sebi skriva toliko skrivnosti,
hrepenenj, upanja, dvomov, strahu pa tudi zaupanja. To dobro poznajo vsi
starši, toliko bolj tisti, ki dolgo niso mogli imeti otrok. Elizabeta in
Zaharija sta bila tak par. Vendar sta kljub tolikim »zakajem« brez odgovorov,
zaupala in verjela, da je otrok dar in da Gospod sam ve, kakšne načrte ima z
njima kot zakoncema.
Sčasoma se je namreč izkazalo, da ju je Bog prav preko
dolgega časa »neplodnosti« pripravljal na posebno poslanstvo, ki jima ga je
želel zaupati. Po tolikih letih tihega čakanja, sta tako v svoje naročje
sprejela otroka, za katerega sta zelo dobro vedela, da ni sad njunega truda in
da ta otrok ni bil za njiju. Prav to dolgo obdobje izpuščanja, umiranja samemu
sebi in svojim lastnim načrtom ju je naučilo, da je vse dar in da človek
resnično ne poseduje ničesar. Tako sta otroka sprejela z razprtimi dlanmi, ki
ne grabijo in si ne prisvajajo. Zanju je ostal dar.
To čudovito opisuje tudi današnji evangelij, kot nam ga
podaja evangelist Luka. V tistem času je bilo običajno, da je otrok prejel ime,
ki se je že pojavljalo v njegovi rodbini, zato so sosedje pričakovali, da bodo
tudi tega otroka poimenovali po očetu in mu dali ime Zaharija. Vendar se temu
tako njegova mati kakor oče odločno upreta! Naučila sta se svoje roke dati stran in pustiti, da Gospod sam pokaže, kakšne načrte ima z njim.
Kako pomembno je torej, da bi vsi starši svoje otroke v srcu ponovno vrnili Bogu, od katerega so jih prejeli in se s tem odpovedali vsem
svojim tihim ali glasnim planom, načrtom, pričakovanjem ali celo neke vrste
popravnim izpitom, ki naj bi jih otrok za njih storil. Otrok je staršem zaupan
zato, da bi ga preko spremljanja in vzgajanja naučila odkrivati čudoviti Božji
glas in načrt, ki je položen v njegovo srce, da ga zaživi in zacveti.
»Janez je njegovo ime,«
Elizabeta in Zaharija pogumno izpovesta pred ljudmi, ki tako radi vse in
vsakogar dajo v poznane okvirčke. Ker je tako lažje in bolj varno. Vendar smo
prav mi, kristjani, tisti prvi poklicani, da stopimo ven iz poznanih okvirov in
zaupamo v novosti Boga! On je, ki daje ime, On je, ki razodeva najglobljo
resnico človeka in On je, ki v našem življenju želi nenehno delati novo! Ne
samo nove stvari, ampak predvsem dajati nov pomen stvarem, ki jih živimo.
Sprejeti ime, ki ga daje Bog in ne človek, tako pomeni
sprejeti vodstvo Drugega in se pustiti peljati iz človeško poznanega v novost
Božjih presenečanj.
Prišel je čas, da se tudi sami odpovemu kakšnemu imenu
»Zaharija«, v katerem se skriva toliko človeške posesivnosti, protagonizma in
interesov ter sprejmemo ime »Janez«, ki nosi absolutno novost Božjega in tako
stopimo na pot sinovstva, na katerem je na prvem mestu Očetova ljubezen.
Človekova naloga pa ostane zaupanje in hoja po poti, ki pelje onkraj domačnosti
pridnih otrok v čudovito svobodo Božjih otrok! Zato smo namreč bili odrešeni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar