nedelja, 24. junij 2018

Novo ime

Rojstvo Janeza Krstnika


Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina.

Tako preprost stavek, ki pa v sebi skriva toliko skrivnosti, hrepenenj, upanja, dvomov, strahu pa tudi zaupanja. To dobro poznajo vsi starši, toliko bolj tisti, ki dolgo niso mogli imeti otrok. Elizabeta in Zaharija sta bila tak par. Vendar sta kljub tolikim »zakajem« brez odgovorov, zaupala in verjela, da je otrok dar in da Gospod sam ve, kakšne načrte ima z njima kot zakoncema.

Sčasoma se je namreč izkazalo, da ju je Bog prav preko dolgega časa »neplodnosti« pripravljal na posebno poslanstvo, ki jima ga je želel zaupati. Po tolikih letih tihega čakanja, sta tako v svoje naročje sprejela otroka, za katerega sta zelo dobro vedela, da ni sad njunega truda in da ta otrok ni bil za njiju. Prav to dolgo obdobje izpuščanja, umiranja samemu sebi in svojim lastnim načrtom ju je naučilo, da je vse dar in da človek resnično ne poseduje ničesar. Tako sta otroka sprejela z razprtimi dlanmi, ki ne grabijo in si ne prisvajajo. Zanju je ostal dar.

To čudovito opisuje tudi današnji evangelij, kot nam ga podaja evangelist Luka. V tistem času je bilo običajno, da je otrok prejel ime, ki se je že pojavljalo v njegovi rodbini, zato so sosedje pričakovali, da bodo tudi tega otroka poimenovali po očetu in mu dali ime Zaharija. Vendar se temu tako njegova mati kakor oče odločno upreta! Naučila sta se svoje roke dati stran in pustiti, da Gospod sam pokaže, kakšne načrte ima z njim.

Kako pomembno je torej, da bi vsi starši svoje otroke v srcu ponovno vrnili Bogu, od katerega so jih prejeli in se s tem odpovedali vsem svojim tihim ali glasnim planom, načrtom, pričakovanjem ali celo neke vrste popravnim izpitom, ki naj bi jih otrok za njih storil. Otrok je staršem zaupan zato, da bi ga preko spremljanja in vzgajanja naučila odkrivati čudoviti Božji glas in načrt, ki je položen v njegovo srce, da ga zaživi in zacveti.

»Janez je njegovo ime,« Elizabeta in Zaharija pogumno izpovesta pred ljudmi, ki tako radi vse in vsakogar dajo v poznane okvirčke. Ker je tako lažje in bolj varno. Vendar smo prav mi, kristjani, tisti prvi poklicani, da stopimo ven iz poznanih okvirov in zaupamo v novosti Boga! On je, ki daje ime, On je, ki razodeva najglobljo resnico človeka in On je, ki v našem življenju želi nenehno delati novo! Ne samo nove stvari, ampak predvsem dajati nov pomen stvarem, ki jih živimo.

Sprejeti ime, ki ga daje Bog in ne človek, tako pomeni sprejeti vodstvo Drugega in se pustiti peljati iz človeško poznanega v novost Božjih presenečanj.
  
Prišel je čas, da se tudi sami odpovemu kakšnemu imenu »Zaharija«, v katerem se skriva toliko človeške posesivnosti, protagonizma in interesov ter sprejmemo ime »Janez«, ki nosi absolutno novost Božjega in tako stopimo na pot sinovstva, na katerem je na prvem mestu Očetova ljubezen. Človekova naloga pa ostane zaupanje in hoja po poti, ki pelje onkraj domačnosti pridnih otrok v čudovito svobodo Božjih otrok! Zato smo namreč bili odrešeni!


Ni komentarjev:

Objava komentarja