nedelja, 17. junij 2018

Postopnost semena

11. nedelja med letom

Stvarstvo samo je za nas kakor ena izmed velikih parabol, ki jih je Kristus tako rad uporabljal za svoje učence.
V naravi je logika semena jasna, jasna je postopnost in čas, da iz semena najprej zraste bilka, nato klas in končno žito v klasu. Te reči se ne zgodijo čez noč, ne zgodijo se na silo, predvsem pa ni to napor človeka samega. V stvarstvu ima torej vse svoj ritem in svoj čas, ki ni odvisen od človekovega truda in sposobnosti.

Tudi v naravi človeka je tako. Mama, ki spočne, ve, da se otrok ne bo rodil naslednji dan. Ve, da bodo potrebni meseci, ko bo spala ponoči in bedela podnevi, otrok bo pa rasel in se krepil, da sama ne ve kako. Ne da bi sama kaj posebej počela, novo življenje raste v njej.

Enaka logika velja za naše duhovno življenje. Potreben je čas, da stvari dozorijo in rodijo sad. Poleg tega si človek tako rad sad izmišlja sam, Gospod mu pa podari drugačnega, ker ve, da ga bolj potrebuje. Človek sanja hruške, Gospod mu da jagode. Ker je Gospod in edini ve, kaj je najboljšega v semenu. Izbira in določanje sadu torej nikoli ni človekova naloga, prav tako ni njegova naloga poseganje v postopno rast, da bi na silo poskušal doseči nekaj, kar sploh ne izhaja iz Božjega spočetja.
Duhovna rast, krepitev Božjega v nas, nikakor nima nobene veze s človeškimi napori ali dejavnostmi, s pridnostjo ali talenti, temveč z njegovo razpoložljivostjo in sprejetjem. Človekova naloga je ena sama, čisto v začetku - pri spočetju.

Bog želi pri odreševanju sodelovati s človekom in zato ga sprašuje po privolitvi. Božji obiski so vselej nežni in spoštljivi. Današnja Beseda jih celo enači z vršičkom, z nežno vejico in z gorčičnim semenom. Z nečim kar je majhno, drobno, neopazno, nežno, nevsiljivo. Pride in vpraša "zemljo" srca ali sprejme. Tu je edina naloga, ki jo ima človek. Da izbere in odgovori. Kakor Marija.

In kjerkoli Ljubezen najde srce, ki reče: "Zgodi se", se zgodi. Seme Besede je vsejano, navdih je spočet in začne rasti. Zanimivo je tudi, da ko je človek vprašan po svojem da ali ne, še ne more vedeti, v kaj bo to seme zraslo, temveč je poklican zaupati. Sprejeti, ne da bi točno vedel, kam ga bo to peljalo. Tako deluje Bog.

Le rahla in ponižna zemlja srca tako zaupa in sprejme droben, nežen navdih Svetega Duha ter pusti, da v njej klije, raste, poganja bilko, klas in žito v klasu. Tak človek ne prehiteva, ker ve, da klasja ne bo pobiral "januarja" , torej takrat, ko sam misli, da bi mogel, temveč zna čakati in zna dati prednost Milosti, ki vse pripravlja. Šele ko je res zrelo, duhovni človek zamahne s srpom.
Naša naloga je torej izbira na začetku, sad na koncu bo prišel sam. Vmes pa je veliko hvaležnosti, nošenja, zorenja in normalnega, vsakdanjega življenja.

Zdi se mi, da smo danes vsi preveč usmerjeni na sad, ki mora biti točno določene oblike in določenega okusa. Gospodov sad pa je že v veselju srca, ki v sebi nosi Božje življenje in ki ga dela vedno bolj človeškega in duhovnega, pripravljenega, da vase sprejme drugega in mu da ves svoj prostor. Prav kakor ga pticam neba daje drevo s senco svojih velikih vej. 

Vsem nam zato želim, da bi v tem tednu pozorno prisluškovali tem nežnim obiskom Boga ter mu dovolili, da v nas najde svoj prostor spočetja. Medtem pa normalno živeli v zavesti, da je Drugi tisti, ki daje rast in s tem tudi v nas veča prostor domačnosti in sprejetja za vse, ki so nam poslani na pot. To je namreč Božje kraljestvo - občestvo med nami.



Ni komentarjev:

Objava komentarja