nedelja, 20. januar 2019

Nova zaveza

2. nedelja med letom

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere.

Ti vrči, kamniti, suhi in prazni so simbol stare zaveze, ki je s svojo postavo omogočila zgolj prepoznanje, da v teh vrčih - človeku, ni življenja. Da je suh in prazen, ker je izgubil Milost.
Kristus torej vstopa v to in s spremenitvijo vode v vino naznanja prihod nečesa popolnoma novega. Naznanja, da se je približalo nebeško kraljestvo (prim. Mt 4,17), da se je približalo Življenje in te suhe, kamnite vrče nikoli zveličavnega človeškega napora, napolnilo z življenjem Duha.

Kaj lahko ob tem stori človek? Prisluhne glasu Matere, ki nas spomni, da smo brez Sina suhi, neprivlačni in prazni. Vsi imamo ta glas v srcu.
Potem lahko te vrče začnemo polniti z vodo, ki je Božja beseda. Ko smo namreč dovolj dolgo pod tem izvirom Besede, bo ta živa voda izpodrinila iz vrčev vso umazanijo in grenkobo, ki jo za sabo pustijo laži, zamere, človeška preračunljivost. Izpodrinila bo grenkobo in napolnila "luknje", ki jih je v nas pustil greh.

To lahko naredimo mi. Potem pa naj mesto dobi Duh. Dovolimo mu, da opravi svoje. On je tisti edini, ki lahko človeško spremeni v Božje. Še več, ki človeško "uporabi", da bi ga prepletel z Božjim. Vodo torej spremeni v vino, ki je simbol življenja in že nakazuje, kako bo to Življenje dalo samo sebe, dalo svojo kri, da bi lahko od lastnega napora anemični človek ponovno hodil v moči milosti.

Končalo se je torej dolgo obdobje, ko je človek sam poskušal priti do Boga in sam napolniti svoje kamnite vrče. Ostal je prazen, suh in po vrhu še neprivlačno izmučen. Življenja pa ni. In zdi se, da mnogi še vedno živijo v logiki stare zaveze, kakor da se Milost še ne bi razodela.

Danes je vsak izmed nas pred nenehno odločitvijo. V katero zavezo bo vstopil? Novo ali staro?

Prerok Izaija že davno pred Kristusom naznanja to novo zavezo, ko se bo graditelj poročil z devico, ko bo nevesta imela moža in se bo Izrael ponovno imenoval "Omožena" ter "Pri njej je moja radost". Naznanja zavezo, ko Ženin sam poišče in rodi svojo nevesto in jo povabi na novo svatbo, v novo zavezo, ki je sklenjena z Njegovo krvjo. Ta pa se je prelila in dala brez zaslug človeka. Preprosto tam je, svatba je pripravljena, samo zajeti je potrebno iz teh polnih vrčev milosti in piti. Piti, da bi tudi sami postali pijača za druge.

V tej novi zavezi se torej rojeva nova nevesta - Cerkev, ki je enost v različnosti. Je tista nevesta, v kateri se, kakor piše apostol Pavel Korinčanom, razodetje Duha daje vsakemu v korist vseh. Isti je Bog, ki deli darove, zato nas ti darovi in karizme nikakor ne morejo ločevati, ampak združevati.

Cerkev, rojena iz strani Ženina, rojena iz Duha, je tako polna tega novega vina, ki vse združuje v eno.
Naj se ta edinost med nami, za katero molimo v tem času, tako začne prav pri tem, da vsak od nas svoje vrče napolni z vodo, kar pomeni, da vstopi v miselnost nove zaveze, v kateri je glavni akter Duh. On nam pripravlja resnično svatbo sredi vsakdana, kjer Ženin daje življenje, da bi mi, njegova nevesta, živeli v polnosti. Ta polnost pa lahko zadiši tudi svetu, ki lepote svatbe odrešenosti, še ne pozna.


Ni komentarjev:

Objava komentarja