nedelja, 19. maj 2019

Ljubite se, kakor ...

5. velikonočna nedelja

V drugem berilu je predstavljen naš cilj; sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. 
Kristjanov pogled je usmerjen v to resničnost, ko bo vsa ljubezen dopolnjena in bo Bog vse v vsem. Kot Cerkev bomo takrat zasijali v vsej lepoti okrašene neveste, ki sreča svojega ženina.

Prav v moči tega pogleda in te vizije smo zato poklicani drugače živeti sedanji trenutek, ki nas nenehno kliče k pravi ljubezni. Tisti, ki bo ranjena. Kajti na tej zemlji je prava ljubezen vedno ranjena. Je tista, ki gre skozi mnoge stiske, da postane podobna Božjemu kraljestvu, kakor sta Pavel in Barnaba opogumljala kristjane. Ranjena pa je zato, ker se ob pravi ljubezni ne da ostati ravnodušen. Ob njej se je potrebno odločiti. In prava ljubezen mnoge vznemiri. Nekoč in danes.

Juda ob Ljubezni, ki ga negativno preseneti, ker ni po njegovih pričakovanjih slave in zmage, odide. Preveč se počuti izdanega od te ljubezni, da jo sklene tudi sam izdati in zatajiti. Kolikokrat se tudi mi ob pohujšljivi konkretnosti ljubezni, ki prosi za naše sestope iz okvirčkov zmedemo, prestrašimo, pobegnemo in zatajimo. Zato so v tistem Judovem srcu tudi naša srca in naša izdajstva.

Toda prav medtem ko človek izdaja Sina, Sin odgovarja: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem." Zakaj prav zdaj?

Juda pospešuje veliko noč, ko se bo dokončno razodela resnična Božja ljubezen, ki gre do konca. Ko človek izdaja ljubezen, dobi prava ljubezen priložnost, da preko stiskalnice pokaže, kaj je njena vsebina. Zdaj je lahko Bog pokazal, KAKO bo odrešil človeštvo. Pokaže način, s katerim hoče ljubiti. Do konca in brez naših zaslug. Bolj kot so ga okoliščine stiskale, močnejši koncentrat ljubezni je prihajal ven. Kakor tudi najčistejše oljčno olje pride šele, ko se olive stisnejo.

Kristus že postaja dokončna čista daritev, olje, ki teče za naše posvečenje. In Njegove besede naročila, naj se tudi mi ljubimo med seboj, KAKOR nas je tudi On ljubil, so že sad tega stiskanja. Že je bil izdan, že se je pričenjala stiskalnica in iz njegovih ust prihajajo še močnejše besede ljubezni:
"Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. "

Ne ljubite se kakorkoli, ampak kakor sem vas ljubil jaz. To pa je na velikonočni način.

S prihodom Svetega Duha smo bili vsi dokončno prežeti in prepojeni s to velikonočno ljubeznijo, ki se je prva dala za nas in nas posvetila ter usposobila, da postanemo njeni pričevalci.

Pavel in Barnaba sta to vzela zares. Pustila sta se tako prepojiti Kristusovi daritvi, njegovi ljubezni in Besedi, da sta sama postala ta živa Beseda in navzočnost Kristusa. Zato sta oznanjala, kamorkoli sta prišla. Prinašala sta življenje, ker sta bila polna življenja. Prinašala sta ljubezen, ker sta sama v svojem življenju izkusila Božjo ljubezen. Prinašala sta potrpežljivost, ker sta vedela, kako zelo je bil z njima potrpežljiv Gospod.

Tako močno sta se pustila osvojiti Kristusu, da se je čutil in videl že v njunem medosebnem odnosu. Njune besede preprosto niso mogle biti prazne, ker so bile nenehno potrjene z znamenji in čudeži, ki so v lepoti odnosa, ko so ljudje pripravljeni dati življenja drug za drugega. To je otipljivi evangelij in tega sta prinašala. Nič čudnega, da so ljudje kar tekli, da bi slišali in videli evangelij, medtem ko so se zavistni Judje, suhi in ne-pričevalni ujetniki črke, jezili in spletkarili zoper Pavla in Barnaba. Toda zaman, kajti Besede ne da okleniti. Ljubezen vedno najde pot.

Malo pred odlomkom, ki ga danes beremo v prvem berilu, so Pavla pretepli tako močno, da so bili prepričani, da je mrtev. Vendar se Pavel vrne živ in vrne se točno v njihova mesta ter nadaljuje z oznanjevanjem in utrjevanjem učencev. Če kdo, potem je Pavel lahko spodbujal, naj vztrajajo in naj se ne pustijo ustrahovati ogroženim individualistom. S krstom so bili namreč poklicani v občestvo svetih, ki so lepi, ker se ljubijo in ker dišijo po Vstalem ter so prav zato nepremagljivi.

Da pa sta se z Barnabom upala vrniti prav v Listro in Ikonij, od koder so ju že izgnali, pričuje, kako zelo sta apostola že umrla sebi in že živela v Kristusu. Apostola sta lahko prav zato, ker se ne bojita več zase in ne iščeta več svojega, temveč osvojena s Kristusovo ljubeznijo neustrašeno in prepričevalno posvečata življenje bratom.

Lepo je tudi videti, kako se med delom znata ustaviti in priporočiti Božji milosti ter izročiti vse, kar sta sejala. Tako nenehno ostajata v zavesti poslanosti in drži majhnih služabnikov. V Antiohiji pa zbereta vso Cerkev, da se skupaj veselijo vsega, kar je Bog storil za pogane po njima. Med njimi ni zavisti ali ljubosumja, temveč beremo o enem samem veselju in hvaležnosti za vse, kar Bog dela.

Prav s tem so prvi kristjani za ves svet postali živo znamenje nebeškega Jeruzalema, v katerega smo poklicani. Z bratstvom, s Cerkvijo, ki se veseli vsakega, z odnosi, kjer se bratje ljubijo in so pripravljeni dati življenje drug za drugega. In kjerkoli se to zgodi med nami, zadiši po vstajenju, zadiši po Kristusu, umrlem in vstalem, ki ga čakajo narodi.

Naj torej med nami nenehno diši!


Ni komentarjev:

Objava komentarja