sobota, 14. december 2019

Pripravljen prostor

3. adventna nedelja

"Bratje, potrpite do Gospodovega prihoda!" nas spodbuja apostol Jakob. "Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja. Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu."

Zakaj poljedelcu ni težko čakati? Morda zato, ker je sam vsejal to seme, ker je videl, kako konkretno pada v zemljo in preprosto veruje, da bo nekaj prišlo ven?

In če je za nas prav Beseda to seme, ki jo Oče obilno trosi v zemljo srca, mar ne bo nekaj prišlo ven? Bolje, mar se ne bo nekaj res utelesilo?

Naša potrpežljivost in mehkoba čakanja je torej odvisna od vere v Tistega, ki je obljubil, da bo z nami v vsej naši človeškosti, v vsaki temini noči in v vsaki naši slami. In če srce sprejme to Obljubo, ji zaupa in v mehkobi pusti, da obljuba v njem najde pot, bo lahko kakor učenci to obljubo videl, slišal in otipal.

Seme potrebuje tudi zgodnji in pozni dež, potrebuje blagoslove, da raste in se krepi. Točno ta dež je potreben, da poljedelec prejme dragoceni sad zemlje. Kaj pa če je za nas ta zgodnji in pozni dež, ki dobro dene vsejani Besedi, prav konkretnost v kateri smo? Tiste "smotane", čudne, nepotrebne konkretnosti ...

Odvečna božična kosila in večerje v službi, živčnost ljudi, gužva na vsakem vogalu, napolnjen urnik, glasni sosedi ...  Morda pa je prav to naš "zgodnji in pozni dež", ki skrivnostno pripravlja prostor dragocenemu sadu ne le zemlje, ampak neba - Otroku, ki prihaja.

Kajti človek večkrat šele v neidealnem spozna, da njegovo srce hrepeni po Nekom! Da ga želi bolj kot karkoli, da vpije po tem Odrešeniku. V neidealnem srce še močneje zahrepeni in takrat se odpira teren srca, ki včasih nevede že sprejema milost, ki se hoče tudi utelesiti v konkretnostih.

Toda način, kako ta Odrešenik vstopa v naša življenja, je tako zelo drugačen od vseh naših predstav.
Tega nas uči Janez Krstnik, edini prerok, ki je smel pokazati na Jagnje božje. Vsi ostali, vključno z Izaijem, ki ga beremo v tem adventnem času, so ga le napovedovali, Janez Krstnik pa ga je smel videti in nanj pokazati.
Zato je največji izmed rojenih od žena, največji izmed prerokov, ki spadajo v staro zavezo, toda najmanjši v nebeškem kraljestvu, ki se je šele približalo.

Logika vstopanja v nebeško kraljestvo nove zaveze, v kateri kraljuje milost Sina, je povsem drugačna od logike stare zaveze, kjer so bile potrebne mišice, moč in hrabrost vojakov, da so premagali nasprotnike in se vrnili v obljubljeno deželo.
Nič nenavadnega, da je tudi Janez Krstnik pričakoval drugačnega Mesijo, takega, ki bo z močjo in silo končno iztrebil sovražnike, ozdravil hrome, slepe, gluhe ter za vedno končal smrt.

Vse to je Kristus dejansko storil in vendar na popolnoma nov način, ob katerem je Krstnik vidno zmeden. Jezus ni nastopil s silo, ampak z nežnostjo. Ni nastopil s trdoto kamelje kože, četudi se je rodil v trdi revščini, ampak je prinesel mehkobo neba, ki so ga Izraelci že pozabili.
Prinesel je mehkobo nebeškega kraljestva, ki edino premaga temo ter ljudem vrača nove odnose. Jezus nas namreč ni prišel osvoboditi ljudi, ki nam niso po volji, temveč nas povezati v novo občestvo, v katerem je središče On sam ter s tem premagati edinega resničnega sovražnika, ki nas je drug drugemu in Bogu napravil za tujce.

Ker greh za seboj vedno pušča oddaljenost in grobost, Odrešenik vstopa z milostjo, ki je nežna; ker se nasprotnikov ne premaga z večjim nasprotovanjem, ampak z milino odpuščanja, ki sprejema. Obljubljena dežela ni več prostor, ki ga je potrebno osvojiti in v katerem lahko prebiva samo eden, ampak je ta obljubljena dežela nebeško kraljestvo, ki se rojeva med nami in je namenjeno vsem. Ni ga potrebno osvojiti, ampak sprejeti. To pa zmore le mehko srce.

V odnosih, tem nebeškem kraljestvu med nami, človek tako ni več velik skladno z velikostjo svojih sposobnosti, talentov, askeze, kameljih kož, ampak skladno s tem, koliko je njegovo srce že izpustilo kakšno kontrolo, nadvlado, rigidnost ter postalo mehko, sprejemajoče in sposobno obiskanja tistega, ki je edini Velik, edini Sveti.

Ne pozabimo pa, da je ta Velik in Sveti med nas prišel kot nebogljen in krhek. Brez sile in brez nasilja, v upanju, da bi za svoje rojstvo našel prazno votlino srca, da bi našel slepe, ki si želijo videti, hrome, ki si želijo hoditi, mrtve, ki želijo biti obujeni ter puščave, ki že vriskajo nad veličastvom in krasoto, ki jim bo dana!



Ni komentarjev:

Objava komentarja