ponedeljek, 06. januar 2020

Postanimo modri Zahoda

Gospodovo razglašenje

Vedno znova me ganejo ti modri z Vzhoda, ki niso častili Jahveja in vendar so bili do konca iskreni v svojem delu ter tako v njem razbrali govorico Boga, ki jih je iskal. In pustili so se odpeljati ...

Iz varnosti, iz domačega ozemlja, iz občutka, da "obvladajo sami", iz oprijemljivega v neoprijemljivo. Kajti zvezde se ne da oprijeti, da se jo le zreti in ji slediti.

Tako kakor vsakemu navdihu, ki ga Duh prebuja v naših srcih, tako kakor Besedi evangelija, ki se nam tudi danes razodeva in tako kakor modremu človeku, ki nam je dan kot "zvezda". Ne da se ga ujeti, lahko se le ponižno posluša, uči in pusti voditi. Bog torej poskrbi za znamenja, dovolj jasna in dovolj očitna za vse, korake pa moramo delati sami. In prav ta drža, ki na eni strani vključuje ponižno prisluškovanje in zrenje ter na drugi jasen in odločen korak, nas dela modre! Modre tega zahoda, ki je za svojo zvezdo vodnico vzel le še strah pred izgubo privilegijev, ošaben razumski napuh in mlačnost čustvenega omahovanja.

Danes smo mi, na zahodu, poklicani postati modri. Modri poslušalci evangelija, poslušalci znamenj časa, poslušalci Gospoda, ki se razodeva. Vsakemu na svoj način, zagotovo pa vsem. To zagotavlja že Pavel Efežanom. V poslušnosti evangeliju smo namreč prav vsi sodediči, soudje in soudeleženci obljube v Kristusu Jezusu, ki je obljuba sinovstva, obljuba Očeta!

Poslušati Besedo, jo zreti utelešeno v evharistiji, gledati ljudi in poslušati krike izgubljenih, pomeni nujno iti na pot. Pomeni odpoved nečemu, pomeni tudi sprembo v lastni notranjosti. Včasih omahnemo že tu, še preden naredimo prvi korak. In vendar zvezda sveti in vabi ...

Druga past je blišč Jeruzalema. Kako velikokrat iščemo Kristusa v nečem, kar se vidi, kar se sveti, kar se zdi močno in kar je morda celo zavito v svete ideje in načrte, in vendar tam ni Otroka, ampak le ogrožen Herod, ki vse in vsakega uporablja zase. Pustiti naše življenje voditi kralju strahu, kralju tekme, kralju ogroženosti ter kralju navideznosti, je nevarno. Prej ali slej pride meč in razdor nečesa lepega. Toda zvezda tudi tam počaka, sveti in kliče naprej ...

Tretja past je potem, ko Gospoda že najdemo. Ko se nam na naši duhovni poti že da razodeti, že poznamo lepoto votline, obsijane z Njegovo navzočnostjo, že poznamo Njegovo tolažbo in bližino. Tam bi modri lahko vzeli stvari v svoje roke in nehali poslušati sporočilo, ki jih je vodilo po drugi poti nazaj. Toda četudi so dosegli svoj namen in našli Dete, ostajajo ponižno poslušni. Pustijo si spremeniti načrt in pot. Nikoli ne postanejo trmasto svojeglavi.

Modrost je torej v poslušnosti pravi zvezdi, je v tem, da gremo na pot in je v tem, da se pustimo peljati tja, kamor sami ne bi šli. Čisto vsem paše ostati v palačah Jeruzalema, čisto vsem paše ostajati v poznanih okvirih poznanega, četudi mrtvega. Toda Duh nas pelje naprej od tam, pelje nas na obrobje, na poljane, še več, pelje nas v votlino srca. In šele tam, v globinah srca, v teminah človeka, se razodene On, Luč, ki je prišla, da noč spremeni v dan, osamljenost v odnos, izgubljenost v pot, krivico v milost, zamero v odpuščanje. Vsak ima svojo temno votlino in prav tam, v tej temini, kjer ne iščemo Boga, se nam razodene Njegovo obličje.

S to izkušnjo tudi nas spreminja v znanilce upanja, oznanjevalce vesele novice, glasnike evangelija, ki prinaša življenje, kjer ga človek ne upa več iskati.

Preoblikovani in spremenjeni od tega srečanja smo ponovno poslani na pot. Da bi tudi sami postali zvezda drugim. Tista zvezda, ki ne sveti nase, ampak na novorojeno Dete, zvezda, ki ne prehiteva drugih, ampak jih spremlja, s hitrostjo, ki jo potrebujejo.
Zvezda, ki se zna tudi spoštljivo zaustaviti in počakati, ko človeka premoti blišč prestolnice, da bi ga ob pravem času peljala naprej in nenazadnje smo poklicani postati zvezda, ki ne miruje, dokler prav vsak ne sreča Kristusa, ki išče izgubljenega človeka.

Postanimo torej razodetje Njega, ki hoče iz vsakega srca narediti sijočo in novo prestolnico Jeruzalem. Tisto, o kateri piše prerok Izaija. Prestolnico, ki zaradi sija prejete Luči priteguje narode, toda ne več k sebi, da bi jih uporabila, ampak k siju Luči in Kruhu v jaslih. Da bi človeštvo, nahranjeno in obiskano ponovno postalo razodetje Očeta!


Ni komentarjev:

Objava komentarja