1) Božja Beseda - tako močna in tako krhka obenem, tako močna, ker je polna Duha in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca (Heb 4, 12), obenem pa tako krhka, ker se ne vsiljuje nikomur, ker nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne ugasne, ker se ne prepira in ne vpije ter na ulicah ne da slišati svojega glasu (prim. Mt 12,19-20), vstopi pa tam, kjer je sprejeta in povabljena, želena in iskana.
In tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji sinovi (Jn 1,12).
To je ta Beseda, ki nas nenehno spoštljivo obiskuje. Kakor Luč, ki posveti v temino src in temino človeštva, v našo Neftalijevo in Zabulonovo deželo, v našo pogansko Galilejo, da tudi naše srce, ki včasih hodi v temi, spregleda in nad smrtno senco, ki obdaja naše misli, zasije svetloba.
Toda - ko pride ta Luč, ko pride svetloba, ko pride Sin človekov, bo našel vero? (prim. Lk 18,8) Bo našel prostor, kjer bi se lahko naselil? Ko se nad naše srce kakor ob Jezusovem krstu spusti Sveti Duh ali najde prostor, da nad nami in v nas tudi obstane in deluje?
Beseda nam je dana, da bi imeli pot in luč. Zato prihaja na naše obale, kjer se stikata morje in kopno, da bi se tudi v nas staknilo Božje in človeško. Prihaja in kliče tudi danes: "Hodi za menoj (...) Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo".
2) Kliče nas k spreobrnjenju od svojega k Božjemu. Učenca sta izpirala mreže, opravljala sta svoje delo. Dobro sta ga opravljala, četudi ni bilo vedno vidnega uspeha in so mreže včasih ostale prazne. Znotraj tega dobrega se oglasi spoštljiv in prepričljiv klic k boljšemu. Znotraj svojih načrtov, ki so dobri, slišita klic k Načrtu, ki potrebuje poslušnost. Poklicana sta, da se spreobrneta od tega, da bi vodila sama, k Drugemu, ki naj odslej vodi, onadva pa naj hodita.
Beseda nenehno hodi po obalah našega vsakdana in kliče. Da bi iz teme prešli v svetlobo, iz fiksiranih lastnih idej o tem, kako bi moralo biti, v mehkobo evangelija, ki kliče drugače, kot bi sami hoteli. Kliče nas, da se od skrbi zase, od ribolova zase, obrnemo k ribolovu za druge, v skrb za brate in sestre, ki čakajo naših mrež odnosov.
In kliče nas iz naših perfekcionizmov v popolnost odnosa. Iz čolnov, v katerih nenehno popravljamo svoje mreže, ker nikoli niso dovolj dobre, v hojo po poti, v hojo za Nekom, ki edini daje polnost človeku. Spre - obrniti se, pomeni torej obrniti svoj pogled iz lastnih ujetosti in ogroženosti zase, v pogled, ki zajame Kristusa. Tistega, ki daje vse in kliče naprej, k ljudem. Poklicani smo razširiti svoje obzorje oči in srca, tako zelo, da bodo v naše vsakdanje poklice in poslanstvo vključeni drugi.
3) Ko smo torej prejeli Klic evangelija, to Luč, ki prežene temo in zmedo misli in srca, smo povabljeni na pot. Ne sami, ampak v občestvu Cerkve, katere glava je Kristus. Zato se imenujemo kristjani, tj. Kristusovi in ne Pavlovi, ne Kefovi, ne od tega ali onega.
Dokler bo namreč med nami želja po posedovanju, po izražanju samega sebe in ne po izžarevanju Kristusa, bo vedno med nami razprtija in ogroženost. Med ogroženimi pa ne more biti edinosti.
Ker pa smo krščeni že potopljeni v neskončno mrežo ljubezni med Očetom in Sinom pomeni, da lahko živimo z razprtimi dlanmi. Nič več z dlanmi, ki krčevito držijo mreže lastnih uspehov ali darov, temveč z dlanmi, ki se razprte in s spoštljivo ljubeznijo stegujejo k drugemu, da bi med nami spletle novo mrežo odrešenih in lepih odnosov, polnih Duha. Mreža namreč, ki nas povezuje, je prav Sveti Duh. On, ki prebiva v vsakem od nas, nas tudi edini lahko skrivnostno poveže v eno samo Telo, edino v različnosti ter kot tako poslano v svet, da ga nahrani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar