nedelja, 12. julij 2020

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...



Ni komentarjev:

Objava komentarja