Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.
On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.
Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.
On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...
Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!
"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.
Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.
Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.
Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar