Resnično dober sad

8. nedelja med letom

Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ni slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad.
Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.

Samo drevo, ki svoje korenine steguje k vodi, lahko rodi sad. Ne more namreč roditi drevo, ki je na suhem in samo. In samo drevo, ki ni polno strupa, lahko rodi užiten sad, ki pa se ga od neužitnega ne da ločiti po videzu. Navzven je strupeni sad lahko celo večji in bohotnejši od dobrega. Niso dovolj oči, kajti oči so zapeljale že prvega človeka. Potrebno je globlje razločevanje, razločevanje misli, okusov, razločevanje vrste drevesa.

Tako tudi človek, ki dela ogromno pobožnih stvari, ni nujno poln Življenja. Potrebno je pogledati globlje, v srce. Kje se to naše srce napaja? Koliko je to srce resnično potopljeno v Kristusa in v dialogu z Njim, ki je edini Učitelj, koliko pa to srce vodi samo sebe, slepi slepega in pada v jamo? V jamo aktivizma, v jamo produktivnosti, v jamo izgorelosti, v jamo nezadovoljstva, ker so rezultati neskladni s trudom, ki je vložen ali celo v jamo samovšečnosti.

O, kako pomembno je torej preveriti korenine in videti ali črpajo iz Izvira, ki je Kristus! Kajti edino tako bo vse rojeno in samo po sebi uničljivo, obleklo neuničljivo in umrljivo obleklo neumrljivo. Sicer naše srce ostaja samo sebi učitelj, voditelj in spremljevalec hkrati ter ustvarja za smrt.
Kar zraste iz poslušanja, tišine, dialoga s Svetim Duhom, ki nam govori, ostaja za večno, ker je rojeno iz Boga. In to je edini dober sad. In edini sad, ki ga Cerkev potrebuje. Vse ostalo je odveč!

Učenec ni nad učiteljem. Lahko postane kakor učitelj, če se izuči, vendar je izučen lahko samo tisti, ki je dolgo časa bil ob učitelju, z njim živel, delil vsakdanjost, ga poslušal, vpraševal in tudi potem, ko je sam postal učitelj, ostal še vedno učenec.

Taka pot rojeva ponižne učitelje, ponižne Kristusove učence, ki ostajajo s koreninami v Odnosu. Iz takih ust potem prihajajo globoke besede, iz take rasti se rojevajo kristjani, ki so drugemu bližnji kakor je bil bližnji Učitelj.

Najprej je potrebno odmakniti dolgo in veliko bruno, ki je med nami in dela med nami varno distanco ter šele nato, v bližnji ranljivosti spoštljivo pogledata iver brata, ki čaka dotika ljubezni, a tudi odločnosti.
Bližina. Naš Učitelj je bil bližnji svojemu ljudstvu, bil je sredi med njimi in ne ločen od njih, vzvišen in dvignjen na privilegije. Bil je majhen, ponižen Učitelj, ki je ostal Sin in iz poslušnosti Očetu prejemal vso avtoriteto in jasnost, ki jo je izkazoval.

Si upamo torej tudi mi ponižno umolkniti in veliko poslušati Besedo, ki v pripravljenem srcu tiho in počasi rojeva nove okuse in novo besedo? Si upamo zreti in ostajati učenci ob tem Učitelju, ki je stregel in si ni pustil streči (prim. Mr 10, 45) in medtem postajati tudi učitelji tistim, ki so nam zaupani? Ne da bi ob tem zapustili Odnos in šli po svoje ter slepi vodili slepe.

Zdi se mi, da bi vsi, ki to beremo, kimali z glavo, toda ko pogledamo po naših občestvih in ne-občestvih, tako manjka prave vere. Nekje se torej zalomi, nekje med poslušanjem in uresničevanjem Besede.

Naj Sveti Duh najde naša ponižna in skesana srca, ki so pripravljena iztegniti svoje korenine k edinemu in pravemu Izviru, ki odžeja, da bi nas potem, ko bomo dolgo časa tiho ob Njem, odprli usta in končno dali besedo z okusom Besede in ne več praznega govorjenja, opravičevanja, dokazovanja ali branjenja, ki utruja. Mi vsi pa tako hrepenimo po Sadu, ki resnično nahrani in tudi ostane!

Bogastvo v malem

Sobota 7.tedna med letom

Tudi danes nas Sirah vodi naprej, v nove globine modrosti in resnice. Spomni nas, da je Gospod v naša srca položil svoje oko, da bi videli kakor vidi On, da bi videli velika Božja dela, ki jih dela Njegova ljubezen.
Položil je svoje oko v njih srca, da jim pokaže veličino svojih del.
In še dalje:
Njegovo čudovito veličastvo so videle njihove oči in njegov veličastni glas so slišala njihova ušesa.

On je v našo notranjost položil svoje oko in svoje uho, da bi videli in slišali skrivnostna bogastva tam, kjer je svet slep in gluh. Da bi nase in na svoje življenje ter na življenje drugih lahko gledali z Božjim očesom, ki vidi pod plasti navideznega.

Učenci tega takrat, ko so k Jezusu začeli prinašati otroke, še niso znali. V tistem času namreč otroci niso imeli nobene družbene vrednosti, bili so zadnji in nepomembni za človeško oko, ki je padlo v skušnjavo uporabnosti. Zato Jezus nejevoljen prinese nov pogled. Pokaže kako tam, kjer mi ne vidimo ničesar ali celo izgubo časa, On vidi neizmerno bogastvo in veličino, ki je vredno vse pozornosti, vredno nežnosti, objema, dotika in blagoslova!

Bodimo danes in vselej bolj pozorni na to notranje Božje oko, ki je dano v naša srca, da bi lahko vse, kar se dogaja v našem življenju, zlasti majhnega in navidez nepomembnega, ne zavrgli, temveč v vsem spoznavali skrivnostne Božje obiske! On se namreč rad naseli v malem.

Neizmerni zaklad

Petek 7. tedna med letom

Zvest prijatelj je tolažba v življenju, kateri se bojijo Boga, ga najdejo.

Bog je prvi pobudnik prijateljstva s človeštvom, še več, je prvi pobudnik poročne zveze, ki jo je sklenil z grešnim in nezvestim človeškim rodom. Ker je Ljubezen, ki ljubi prva in ne šteje prejetega zla. Iz tega in samo iz tega Odnosa se zato lahko napajamo in živimo vsa ostala, horizontalna prijateljstva in zakonske zveze. Ko se bojimo Gospoda, kar spodbuja Sirahova knjiga, pomeni, da se bojimo, da bi spregledali in nehali biti pozorni na Njegove milosti in obiske. Takrat smo na varnem, ker se bomo pustili voditi, Njegova prva skrb pa je, da človek ne bi ostal sam.

Ko torej ne jemljemo stvari in vodstva v svoje roke, se zgodijo čudovite stvari. Zgodijo se odnosi, lepi, spoštljivi, prijazni, topli, in med temi se zgodijo redka, a močna in trajna prijateljstva, za katere se lahko reče: "Zvest prijatelj je nepoplačljiv in za njegovo vrednost ni cene. Kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvest prijatelj je močna obramba." 

In kako zelo je dragoceno, ko sta fant in punca in pozneje mož in žena drug drugemu najprej prijatelja! Najprej spoštljiva zaupnika, ki sta se naučila biti drug ob drugem, se poslušati, spraševati, podeljevati globine srca, tudi kregati in pobotati ... Kako velik zaklad je to!
Iz tega temelja lahko zraste lepa zakonska vez, ki je trdna kolikor sta oba najprej zasidrana v Gospodu in se bojita Gospoda, si ga torej izbereta za prvega sogovornika.

Vsaka žena in vsak mož sta najprej poklicana odgovarjati "DA" Gospodu, iz tega sledijo horizontalni da-ji ali ne-ji. Potem ko smo pozorni, da ne bi zamudili Lepote in smo zanjo tudi hvaležni, potem, ko je Gospod resnično tisti tretji, ki kliče in mu zakonca odgovarjata posamič in skupaj, se zgodi Nebeško kraljestvo.
Zgodi se lepota in zaklad, za katero ni cene, je pa v srcu neizmerno veselje in hvaležnost!

Gospod, blagoslovi zakonce in tiste, ki se na to Pot pripravljajo, naj bo vedno z njimi tvoj močan Blagoslov in zaveza Ljubezni!

Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru

Četrtek 7. tedna med letom

Danes nas Božja beseda že v prvem berilu kliče, da se brezkompromisno odločimo za dobro. Neizmerno usmiljenje Boga naj nam bo spodbuda k novemu življenju in ne razlog, da ostajamo ujetniki starega. Zato ne govori: "Grešil sem, in kaj se mi je zgodilo?" temveč se spreobrni h Gospodu in ne zavlačuj od dneva do dneva!

Sirahova knjiga nas tako že uvede v evangelij, kjer je glasnost spodbude za dobro, še močnejša.
Jezus tu močno obsodi dela, ki pohujšujejo katerega Njegovih malih, ki verujejo vanj. Bolje bi bilo, če bi človeku, ki pohujšuje, obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje. Jezus z grehom ne sklepa kompromisov, temveč ga jasno razkrinka in loči od človeka, ki pa se mora sam odločiti ali tudi sprejme dobro, ki mu je ponujeno, pa četudi skrito samo v kozarec podarjene vode!
Beseda danes prav "kriči", da tudi mi vstopimo v držo razmejevanja, razločevanja in odločanja. 

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj; bolje je zate, da prideš z eno roko v življenje, kakor da bi imel dve roki, pa bi prišel v pekel, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj ...
In če te tvoje misli pohujšujejo, jih odsekaj!
Potrebno je razločevanje duhov, potem pa jasno odločanje za dobro ter zavrnitev hudega. Tu ni nežnosti, tu je na vrsti jasnost.

Evangelij je poln usmiljenja, nežnosti in sočutja, pri razkrinkanju "zamaskiranega" in pretkanega zla, pa Jezus vselej nastopi odločno. To je ogenj odločnosti, ki osoli!
Vsakdo mora namreč biti soljen z ognjem. 

Ogenj je tisti, ki požge vse odvečno, požge greh in vse, kar človeka maže, ponižuje ter mu jemlje življenje.
Pri tem lahko in mora človek sodelovati s svojim odločanjem. Tam je okus soli.
Zato: "Imejte sol v sebi in živite med seboj v miru." 

Klic k veselju

Sreda 7. navadnega tedna

Modrost dviga svoje sinove (...)
Pomeni, da ti sinovi tudi padajo in jih zato dviga. Ne obsoja, ampak dviga.

Sprejema te, ki jo iščejo. Kdor jo ljubi, ga nasiti z radostjo. Kdor se nje drži, doseže slavo in ga Gospod blagoslavlja, kamorkoli gre. Kateri njej služijo, služijo Svetemu, in kateri njo ljubijo, jih ljubi Gospod.
Modrost je torej tista, ki srce napolnjuje z veseljem in uravnava pota ljudi.
Zato blagor, ko po njej hrepenimo in jo iščemo. Takrat pride naravnost k nam in nas razveseli ter razodene svoje skrivnosti. 
Tako nas k njenemu iskanju spodbuja Sirahova knjiga.

V devetem poglavju Markovega evangelija pa nadaljujemo pot z utelešeno Modrostjo, ki je Kristus sam. On je torej tista Modrost, ki je poiskala človeka in se mu približala v upanju, da jo bo sprejel in še naprej iskal. Ta Modrost je potrpežljiva in širokega dosega.

Ko namreč apostol Janez naznani Učeniku, da so nekomu branili izganjati hude duhove, ker ni hodil z njimi, jih je ustavil in pokazal, kako je odrešenje namenjeno širše od radija, do koder sega naš pogled.
Kdor ni proti nam, je za nas, četudi ne hodi z nami in ni v istih skupinah kot mi, a iskreno ljubi Kristusa. Tak ostaja Njegova luč in samo skupaj smo poklicani delati nekaj lepega. Zato je modrost tudi v iskrenem veselju nad dejstvom, da je Sveti Duh našel prostor v enem od bratov in po njem rojeva sadove za Kraljestvo.

Današnja Beseda je tako klic k veselju nad drugim, ki je rodoviten!

Najmanjši in največji

Torek 7. navadnega tedna

Sin, če misliš služiti Gospodu, pripravi svojo dušo na preskušnjo! Vodi svoje srce in bodi pogumen in se ne prenagli ob času nadloge! Drži se Boga in ne odpadaj od njega, da boš velik ob svojem koncu!

Kakšna modrost je skrita v teh besedah! Kajti preskušnje pridejo, toliko večje, kolikor močneje se človek odloči za življenje. In vendar smo povabljeni, da sredi preskušnje, sredi padca, sredi obdobja, ko se močno oglasi staro, naše omejitve in celo greh, ostanemo odprti h Gospodu. Ne pobegnemo kakor Adam za grm, ampak s ponižnim in potrebnim srcem ostajamo pred Njim, ki ve vse.

Naše zaznamovano srce bi po padcu instinktivno pobegnilo v staro in se skrilo za krivdo in nemoč. Beseda pa nas kliče k nasprotni drži. Kliče nas, da vodimo srce in ga ohranjamo v navzočnosti Najvišjega, ki je prišel, da nas reši in okrepi.

Taka preskušnja se zgodi učencem, ki potujejo skozi Galilejo. V njih se prebudi stari človek, ki začenja vedno iz sebe (in ne Odnosa) in zato sebe preverja, tekmuje in se zase boji. Med potjo se namreč pogovarjajo o tem, kdo med njimi je največji. Klasično vprašanje ogroženega človeka, lahko bi rekli tudi ogroženega otroka v nas samih.

Zato Jezus ponovno povabi v Odnos: "Kdorkoli sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, ne sprejme mene, marveč tistega, ki me je poslal."

Sprejeti svoje lastne otroke in otroke drugih, ki se oglasijo v svoji ogroženosti in iščejo pozornost, je Božje delo. Ko otroka sprejmemo v naročje in ta ve, da je v odnosu, se pomiri in ve, da je ljubljen. Ne potrebuje več tekme in ne primerjanja, preprosto tam je in se igra.

Ko se torej v nas oglasi narava, ki potrebuje in zahteva zase, ko se oglasijo preskušnje, smo povabljeni, da ostanemo odprti in se obrnemo k Njemu, ki edini daje trajen in varen odnos zaveze, ki ne mine.
Tam se bo naše srce  umirilo in namesto vprašanja: "Kdo izmed nas je največji?" postopno zaznalo hrepenenje po tem, da bi bili vsem služabniki in najmanjši. Kajti tam, v Naročju, smo vsi veliki in vsi varni!

Dovolj je že hrepeneti

Ponedeljek 7. navadnega tedna

Vsa modrost je od Gospoda in je pri njem na veke. On jo je ustvaril, jo videl in preštel in jo razlil na vsa svoja dela, na vse ljudi, po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo. 

Tako pravi Sirahova knjiga. Kaj pa je ta modrost?
Evangelij nam razodene, da je modrost prav naša vera, vera v moč Kristusa, ki je poslan, da nam vrne svobodo.

Ko se je Jezus s tremi učenci vračal z gore, sreča obsedenega, okrog njega pa ostale učence in veliko množico s pismouki vred, ki se med seboj prepirajo.
Govori se o nemem in gluhem duhu. In ta nemi in gluhi duh se skrije med nas, sad tega pa je veliko trušča, veliko hrupa, velika množica in razprtija med njimi. Tako prefinjen je ta hudi duh. Delal se bo nemega in gluhega, skoraj nevidnega, povzročal bo pa veliko hrupa med nami, klical množice in povzročal razprtije. Delal bo tudi senzacionalne stvari, kot je metanje v ogenj in vodo.


Kristus mu torej zapove: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« 
In hudi duh še zadnjič pokaže svoj "show", dečka strese, zavpije in končno nastane velik molk in tišina. Tudi v človekovem srcu. Jezus tega dečka prime za roko in vzdigne, enako, kot naredi v petem poglavju z Jairovo hčerko. Dečku pokliče v novo življenje, v nov način bivanja, ki bo v Njem. 

Zato novi človek živi tiho in umirjeno, ne povzroča hrupa in ne dela senzacionalnih "predstav", da bi zbiral množice, ampak tiho in preprosto živi modrost vsakdanjika. V tej modrosti je velika globina in veliko delo Boga. V tej modrosti je v središču srce, ki nenehno moli.
Jezus očetu tega dečka pokaže, da je hrepenenje po pravi veri in hrepenenje k Bogu že resnična molitev in dovolj, da vstopi Milost! 

Kakšna tolažba nam vsem! Dovolj je zrno vere in dovolj je celo hrepeneti po tem, da bi to zrno vere bilo v našem srcu.
"Verujem, pomagaj moji neveri!"