Kamen še ni skala

21. nedelja med letom

Vsi bi radi nekaj gradili. Upam, da večina od nas nosi v sebi hrepenenje po gradnji nečesa lepega, drugačnega, novega. In to hrepenenje je zagotovo delo milosti v vsakem od nas. Vendar ni vsaka gradnja tudi Božja. Kje je past, na katero nas danes opozarja Beseda?

Kristus pripelje svoje učence na sever dežele, v pokrajino Cezareje Filipove, kjer je še veliko ostankov poganstva, poganskih templjev in poganske kulture. Kakor je bilo tudi med množico poslušalcev Jezusovega učenja veliko mnenj o tem, kdo ta Jezus je. Prav sredi vseh teh poganskih običajev in sredi vseh glasov množice, ki so jih učenci nosili v sebi, zaslišijo vprašanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" Sredi vse zmede in kaosa se to vprašanje oglasi kakor dvorezen meč, ki hoče ločiti navidezno od resničnega, oddaljeno od konkretnega, splošno mnenje množice od osebne drže srca. Potrebna je jasnina in odločitev.

Enako danes. Sredi kaosa kulture, v kateri je še veliko ostankov poganskega verovanja, sredi mnenj in prepričanj ljudi, ki so Boga že srečali ali vsaj mislijo, da so ga, se oglaša direkten glas Kristusa: "Kdo sem jaz zate? Kdo smem biti v tvojem življenju? Prerok ali tvoj Odrešenik?"
Tako ključno je to vprašanje. Od odgovora nanj zavisi, kako in kaj bomo gradili.

Simon je od Kristusa prejel ime Peter (gr. Pétros), ki v izvorniku pomeni okrogel kamen, ločen od podlage, neke vrste prod. S tem je Jezus že nakazal začetek procesa Petrove preobrazbe. Peter še ne pomeni skala, ampak okrogel kamen, ki sam po sebi ni podlaga, na katero bi bilo smiselno graditi. Kamen, ki je ločen od podlage, lahko kdorkoli prime in zaluča stran. In dejansko je tisto noč, ko je bil Jezus izdan, bila dovolj ena sama dekla, da od Petrovega kamenčka ni ostalo nič. 

V Cezareji Filipovi pa Peter prejme še eno ime in sicer skala (gr. pétra), kar dobesedno pomeni skalna gmota, povezana s podlago. Gre za nekakšen klif, na katerem so lahko gradi.
Šele ko bo Peter vcepljen v Kristusa, ki je edina prava skala, edina podlaga, na katero se da graditi, bo na njem lahko začela rasti Cerkev. Beseda pétra - skala je tako podoba človeka,vcepljenega v Kristusa in na tej skali želi Kristus sam graditi svojo Cerkev. Po vseh nas, ki smo s krstom po Duhu že vcepljeni vanj. Tedaj se lahko ulije ploha, pridrvi vodovje in zapihajo vetrovi ter se zaženejo v to hišo (Cerkev) in vendar ne pade, ker ima temelj na Skali. (prim. Mt 7,25).

Pomembno je torej, kje začenjamo. Sami, s svojim kamenčkom ali vcepljeni v Kristusa - Skalo in zato v občestvu z Njim? Od temelja je odvisna stabilnost tega, kar gradimo. Ker nam je pa ta temelj podaril Kristus sam s svojim telesom in krvjo in tako tudi naše "meso in kri" vcepil v svoje, smo tudi sami usposobljeni, da postanemo pomembni temeljni kamni Cerkve, ki jo želji graditi na nas in po nas. 

V prvem berilu beremo, kako to, kar Gospod odpre, nihče ne more zapreti in kar zapre, nihče ne more odpreti. To je svoboda in vsemogočnost Boga. Kristjani pa, ki smo s krstom in po Kristusovem "mesu in krvi" združeni z Božjim življenjem, postajamo deležni tega istega poslanstva. Da že tu na zemlji odpiramo in zapiramo, zavezujemo in razvezujemo, ne več po naši miselnosti ali všečnosti temveč po naročilu Duha, s katerim smo prežeti. Tako je vse, kar počnemo tu, shranjeno v nebesih. In tam se bo dokončno zasvetilo vse, kar smo gradili iz občestva z Njim ter porušilo to, kar smo na vso silo želeli graditi sami. 

Kdo je torej Kristus zame? Skala ali kamenček? Skala, ki dejansko postaja moje bivanje ali ostaja On zame kamenček, ki ga jaz sam lahko primem kadar želim in kot želim, uporabim in zavržem, kadar želim in kot želim. 

Na tej skali - kristjanih, ki smo vcepljeni v Kristusa, želi graditi svojo Cerkev. Cerkev domačnosti, topline, bližine, sprejemanja, Cerkev občestva. Da bi se v vsakem od nas videlo, v koga smo postavljeni, kajti iz njega, po njem in zanj je vse.

Če torej črpamo iz te neuničljive združenosti z Njim, ki je ljubezen, bo vsa stavba skladno rasta in se gradila v Cerkev občestva ljubljenih. Prav ljubezen je tista, po kateri nas lahko spozna svet in katere ne morejo premagati peklenska vrata. Kajti ta so s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zaprta enkrat za vselej. 

Apostol apostolov

20. nedelja med letom

Danes v odlomkih, ki nam jih podarja Cerkev, srečamo tri osebe, ki imajo v sebi močno misijonarsko razsežnost. Kaj to pomeni? Pomeni, da so pripravljene spremeniti svoj plan, razširiti naročje in iti preko mnogih težav, da bi vesela novica Milosti lahko dosegla mnoge.

1) V drugem berilu srečamo apostola Pavla, velikega apostola Judov in poganov. Pavel je v vsakem mestu najprej iskal Jude, jih skliceval, govoril in prepričeval o Jezusu, njim najprej namenjenem Mesiju. Njegovo srce je gorelo za Jude! Toda vsakič je doživel razočaranje. Četudi je dobro poznal njihov kontekst in oznanilo priredil njihovemu jeziku, je vero sprejelo zelo malo Judov. Premnogi so ostali ujetniki lastnih predstav, v katere Mesija, ki svojo moč kaže v usmiljenju in ne dokazovanju lastne moči, preprosto ni sodil. Zato so ga zavrnili ter ostali v čakanju novega. Na drugi strani pa so se srca poganov široko odpirala in žejno sprejemala oznanilo Nebeškega kraljestva. Ker so bili brez vnaprej določenih okvirov, so dobro hrano tudi prepoznali in sprejeli.

Tu se kaže velika nevarnost tudi vseh naših okvirčkov in idej, ki vedno znova postavijo ozko ograjo Božji milosti, mnogo višji od vsega tega. Ko smo namreč tudi sami polni pravil, zapovedi in prepovedi ter polni že izdelanih predstav o tem, kako bi Bog moral v našem življenju delovati, evangelija preprosto ne moremo slišati, še manj sprejeti. Preveč je drugačen, preveč preprost, preveč "navaden" za naše popolno izdelane načrte.

Samo preprosto ubogo ljudstvo, med katerim so bili mnogi pogani, so lahko Pavlovo oznanilo sprejeli. Tako kakor žejni sprejme vodo, saj ve, da brez nje ne more živeti.

2) Podoben preobrat se zgodi tudi v evangeliju. Jezus je tu še prepričan, da je "poslan le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." V tem prepričanju zavrne prošnjo kanaanske žene, ki je veljala za poganko. Toda ko vidi njeno vero, večjo od mnogih Izraelovih sinov, v njej prepozna klic Očeta. V njeni vztrajni prošnji, ki jo je vodila silna ljubezen in vera v Mesijo, četudi ni bila Judovskega rodu, je Kristus prepoznal, da jo vodi Oče. Sin je namreč dobro vedel, da "nihče ne more priti k njemu, če ga ne pritegne Oče".

In kakor je nekoč v Petru prepoznal, da njegova veroizpoved vanj ni sad njegovega mesa in krvi, ampak razodetje Očeta, tako v tej ženi prepozna Očetovo voljo, ki ga kliče, da Kraljestvo ponese širše. K vsem ljudem. In Jezus sprejme. On, ki je prišel, da izpolni Očetovo voljo, se pred njo ne zapre, ampak jo v poslušnosti sprejme.

3) In nenazadnje je tu ta žena, predstavnica nas vseh, ki smo rojeni iz vere poganov. Vsi mi smo potomci poganskega in ne Judovskega rodu.

To ženo sta gnali dve sili, ki sta med seboj nerazdružljivi.
Gnala jo je vera, da je pred njo Mesija, ki mu je vse mogoče in ki lahko sliši njeno stisko in prošnjo. In gnala jo je silna moč ljubezni do svojega otroka. Ta žena je bila najprej mati, zato jo je skrb za drugega peljala skozi vsa ponižanja, ki je niso mogla zaustavila, temveč so jo le še okrepila.

Kot žena bi se ustavila veliko prej. Verjetno že takrat, ko jo je Jezus ignoriral, sicer pa zagotovo po njegovem ostrem odgovoru. Užalila bi se in prizadeta odšla domov ter pestila svojo žalost. Toda tukaj ni šlo zanjo. Ta žena je velika, ker se ni več ukvarjala s sabo, ker se ni več bala zase in svoj ugled, ampak za življenje drugega! Njen cilj je bil otrok, nekdo, ki je po njeno bil vreden vsega sočutja, pomoči in ljubezni. Zato je vztrajala in zdržala ozka vrata, ki jih ji je nastavil Kristus.

In prišla je skozi. Še bolj osvobojena sebe, še bolj čista, še lepša in še bolj materinska kot prej. Taka pa je lahko postala apostol apostolov in celo apostol Jezusa samega. Ker je bila dovolj prosta sebe, da je Oče v njej našel mesto in po njej razodel milostno izvolitev poganov.
Tako resničen je zato Kristusov vzklik: "O žena, velika je tvoja vera!"

Ob tem pa se sprašujem, koliko imajo vsem nam povedati "neverujoči" tudi danes! Koliko vere in koliko pristnega iskanja Duha je v mnogih srcih, ki prevečkrat trčijo ob naše ozke okvire idej in v našo zaprtost pred klici in znamenji časa.

O, ko bi tudi mi znali prisluhniti njihovim krikom na pomoč, njihovim hrepenenjem po pravem in živem Bogu ter jim dovolili, da tam, kjer jih Duh lahko vodi veliko bolj kakor nas, oni sami postanejo naši apostoli.

Glas sredi viharja

19. nedelja med letom

Čudovita je pripoved o Eliju, ki išče svojega Boga. Boga, ki se mu je skril, "presahnil" kakor potoček, ter postal kakor ostro bodičevje, ki jemlje smer in pogled. Tak naposled pride do Božje gore Horeb.  Kot edini preživeli Gospodov prerok, zato se skrije v votlino. In tu, v tej votlini, se mu Gospod ponovno razodene, ga pokliče ven in spet pošlje na pot. Ne kot preroka sebe, temveč Njega, ki ga je izbral in poklical.

Razodene se mu torej na samem, na gori, ne v viharju, ki kruši gore in lomi skale, ne v potresu in ne v ognju, temveč v glasu rahlega šepeta. Tam si Elija s plaščem zagrne obraz, stopi iz votline in obstoji pri vhodi. Samo glas tistega, ki ljubi, nas prikliče iz votlin osamljenosti v odnos občestva.

V evangeliju srečamo Jezusa, tudi samega, na gori, v molitvi z Očetom. Potem, ko je nahranil veliko množico in jo odpustil, potem, ko je učence poslal v čoln. Tudi On ostaja v samoti in moči rahlega šepeta, s katerim mu govori Oče. Da bi tudi On sam ostal Sin, tak, kakršnega si je zamislil Oče in ne kakršnega so hotele množice ali njegovi učenci.

Slednji se medtem utapljajo na jezeru. Sredi viharja, v vetru, ki je nasproten in povzroča veliko hrupa. Učenci so podoba celotnega človeštva, valovi in veter pa hrup sveta, ki poskuša nadomestiti ali celo utišati tisti rahel šepet Očeta, ki ga človek ne upa več slišati. Vsi smo del hrupnega sveta, toda prav v ta svet je poslan Sin. Njegov sestop k učencem, ko se z gore spusti na morje, je podoba Njegovega sestopa, s katerim se je iz Očetovega naročja spustil v izgubljeni svet ter nase prevzel človeško naravo.

Močan ogenj in silni potres je hrup, ki ga povzroča zlo, odkar je našlo prostor v človekovem srcu. Takrat je v Božjo harmonijo vstopil vihar. Od takrat človek izgublja smer, izkuša nemoč samote in utrujenost boja. In vendar ga Bog ni pustil samega. Vstopa in prihaja, z glasom, ki je za človeka postal neznana "prikazen". Nekaj tujega, nekaj, česar skorajda ne pozna več. Gospod torej ni v viharju, ker to ni Njegov stil, se pa razodeva sredi viharja. Ker se ga ne boji. Prav tam vstopa in se daje spoznati: "Jaz sem. Ne bojte se!"  

Toda težko je sredi tolikih glasov sveta, ki so nasprotni, verovati tistemu tihemu šepetu: "Pridi!" Težko je preprosto verovati in stopiti za Njim. Kolikokrat tudi naše srce zdvomi in preverja: "Gospod, če si ti, potem ..." 
In On je usmiljen, zato se ne naveliča pritegovati in vabiti, da bi stopili iz našil varnih čolnov idej in načrtov, ter "hoditi po vodi". Hoja po vodi je hoja v veri. V veri, ki je gotovost v varnost Boga in ne v lastno varnost ali varnost čolna, tudi ne gotovost v lastna občutja. Vera je več in gre skozi vetrove dvome ter onkraj njih ter popelje ven, v Odnos z Gospodom, ki kliče v svet.

Hoditi za Njim pa za človeka pomeni ostajati v nenehnem odločanju in razločevanju. Vsak trenutek se je namreč potrebno odločati, koga bomo poslušali: Kristusa, ki kliče in daje milost ali strahove in dvome valov, ki nas zapirajo same vase, v lastno nemoč in obup?
Peter v nekem trenutku prisluhne strahovom, ki s tem dobijo moč, da ga ujamejo v vrtinec, ki vleče stran od Gospoda. Tam se je potrebno odločiti in Peter se. Sam ne more, toda obrne se k tistemu, ki lahko: "Gospod, reši me!" In Gospod sliši.

Človekova roka se je v raju iztegnila po sadu takrat, ko človek ni več slišal Očetovega šepeta, ampak je prisluhnil dvomu kače. Takrat je v človeštvo vstopil vihar in napor.
Toda tudi Očetova roka ni ostala negibna, temveč se je stegnila. Ne, da bi ukradla kakor človeška, temveč, da bi dala. Sebe, da bi človek bil rešen iz morja zla.

Celo zgodovino odrešenja se je ta Roka stegovala in iskala človeka, ga vabila iz votlin, kamor se je kakor Adam in Elija skril ter vabila v živ odnos z Njim, vse dokler Sin sam ni stopil v sredo pogubi zapisanega ljudstva, v sredo tega viharja zla, ki je goltal človeka, iztegnil svojo močno roko in ga potegnil v odnos z Očetom. Potegnil ga je na suho, v svoj čoln Cerkve, v svoj Božji objem "drugega brega".

Naj se tudi naše srce ne naveliča iskati Gospoda. Ne v hrupu senzacionalnih potresov in ognjemetov, ki jih ponuja svet in vendar prav sredi tega sveta odpreti uho za ta rahel, tih šepet. Gospoda naši viharji ne ustavijo, vihar pa pred Njim mora utihniti.

Kajti tiha ljubezen bo vselej glasnejša in močnejša od slehernega hrupa zla!

Grozeča množica ali prostor razodetja?

18. navadna nedelja

"Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Tako govori Gospod, ki hoče nahraniti človekovo lačno srce. Ne vabi, ker ne bi imel ničesar, ne vabi zato, ker se lepo sliši, temveč, ker je človeka ustvaril kot lačno bitje, kot tistega, ki potrebuje hrano. V prvi vrsti hrano odnosa, zato je v tej Božji obljubi sočne jedi kar trikratno povabilo "pridite" in trikratno vabilo "poslušajte". Glagoli, ki so vezani na bližino, pozornost in odnos. Vse, kar človek potrebuje, da bi živel polno in sočno. Gospod sam se torej predstavi kot naša glavna jed, kot tisti, ki edini lahko in tudi hoče napojiti in nasititi srce.
Zastonj!

"Zakaj trošite denar za to kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite ..."

Kristusova "trgovina" je odprta ne le ob nedeljah, ampak sleherni dan, On sam pa ostaja "prodajalec" samega sebe, tisti gostitelj, ki daje sebe, da bi človeštvo imelo življenje. Edine prave počitnice so zato lahko samo v Njem, v odnosu z Njim, ki ima srce, sočutno in usmiljeno do človekovih potreb.

Evangelij nam še nazorneje prikaže Gospodovo lakoto in žejo po tem, da bi človeštvo našlo pravo hrano in ne ostajalo pri "smeteh", ki jih svet prodaja kot zlato. On in samo On sam je skriti zaklad na njivi srca, biser, ki daje smisel vsem ostalim lepim biserom, Kraljestvo, ki se lahko zgodi med nami preko Njega.

Potem, ko je svet zamašil usta Janezu Krstniku, ker je preveč kričeče in glasno oznanjal, da je svet lačen Boga, se Jezus umakne na samo. Vedel je, da je smrt njegovega predhodnika oznanilo začetka  "Njegove ure", v kateri čaka enaka usoda. Zato molk. Molk, ki ga zmoti množica lačnih in razkropljenih, bolnih in zmedenih. Ta molk pred zlom tega sveta napolnijo obrazi tistih, ki so šli peš za njim, da bi od Njega prejeli hrano. Niso vedeli kakšno, vedeli so le, da so lačni in ta potreba je bila dovolj, da jih je spravila na pot do tistega, ki jih je skrivnostno pritegoval k sebi.

In Jezus se jih ne ustraši. Ti obrazi ga ne zmotijo, ampak dopolnijo molk Njegovega pogovora z Očetom. Zato se Njegova molitev spontano nadaljuje s tem, da jih začne ozdravljati.

Tega so se morali Njegovi najbližji učenci šele naučiti. Njih je množica strašila, kajti kraj je bil samoten in ura pozna, njihove oči pa utrujene in prestrašene tako stran od Jezusovega usmiljenega pogleda. Kajti samo Sinovske oči, ki gledajo skozi oči Očeta, lahko ljubijo brez strahu izgube. Oče je namreč tisti, ki daje sebe, da bi otroci imeli ne le dovolj, ampak celo dvanajst polnih košar koščkov. Tam se zanje prične vabilo v to čudovito šolo očetovstva.

Očetovsko in materinsko srce namreč počije takrat, ko vidi svoje otroke nahranjene, potolažene, ozdravljene, obvezane, okrepljene. To je počitek, ki se rodi v veselju nad tem, da je drugi vesel, ker je prejel ljubezen. Učenci so zato povabljeni razpreti dlani, da bi skoznje lahko stekla Ljubezen, se ne ustavila pri njih, ampak skozi njih nahranila ostale.

"Ni jim treba oditi, vi jim dajte jesti!" 
Ni torej potrebno, da se otroci umaknejo zato, da bi se starši odpočili, naj raje igra z njimi postane počitek. Ni potrebno, da se potrebe ljudi umaknejo zato, da bi bile zadovoljene naše, ni potrebno, da se problemi umaknejo zato, da bi našli počitek in ni potrebno, da odmislimo vse zato, da bi našli mir. Nasprotno. Jezus nas vpeljuje v skrivnosti Očetovega srca, ki vključuje vse.

Mi se poskušamo umakniti ali si vsaj goreče želimo umakniti in odmisliti vse, kar nas bremeni. Toda množica pride peš za nami in nas počaka. Podimo jo kakor učenci, ker nam je v grožnjo in vendar je vsak od nas poklican prav v svojem srcu nositi množico obrazov, nositi obličja in zgodbe ljudi, ki so postali del naših življenj. Vedno je lahko zanje prostor v srcu, vedno jim je lahko namenjena hrana molitve, vedno lahko vse in vsakega prinašamo v naročje Milosti, ki iz človeškega "nič" naredi vse.

Tista grozeča množica, ki se nam zdi ovira, nas v resnici ne more odvrniti od Kristusove ljubezni.

Res nam včasih prav ti obrazi, ki so nam zaupani in poslani na pot, predstavljajo stisko ali nadlogo, preganjanje in lakoto, celo nevarnost ali meč, in vendar prav v teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.
Zato je naša zmaga v tem, da brata ne odslovimo, ne odrežemo, ne napravimo za "nasprotnika", temveč skupaj z njim, skozi nevarnost in stisko, preganjanje ali lakoto, ostajamo v Rokah tistega, ki daje kruha za vse! Zato lahko šele v bratstvu, v občestvu odnosov, fizično narazen ali skupaj, zares spoznamo resnično visočino in globočino Božje ljubezni, ki nas prva čaka na bregu. Da bi nas nahranila sama s seboj.

Poslušno srce, ki zna razločevati

17. nedelja med letom

"Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati svojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim. Kajti kdo bi sicer mogel vladati temu tvojemu mogočnemu ljudstvu?"

Tako prosi Salomon Gospoda, ko se mu ta razodene v sanjah: "Prosi, kaj naj ti dam!" Gospod se rad razodeva takrat, ko mi izpustimo iz rok in zdi se, da včasih dobi to možnost samo, kadar spimo. Takrat končno dobi priložnost, da spregovori. Tudi v Kristusovem življenju se pogosto zgodi, da Gospod sklepa čudovito zavezo s svojim Očetom in človeštvom ravno takrat, ko učenci spijo. Spomnimo se gore Tabor, Getsemanija in nenazadnje velike noči, v kateri človeštvo spi, Gospod pa zanj odpira Prehod prehodov.

1) Gospod torej nenehno išče prostor v človekovem tako zasedenem srcu. Da bi mu govoril, da bi ga poučil in mu pomagal. Bog se namreč razodeva kot tisti, ki hoče dati. Salomonu reče, naj ga prosi, ker mu Gospod želi dati, vendar šele prošnja omogoči, da se naše srce razpre.

Veličina tega mladega kralja Salomona je tako prav v tem, da prosi za poslušno srce ter za dar razločevanja. Prosi za srce, ki zna poslušati Drugega, da bi mu ta Drugi lahko pomagal voditi in razločiti, kaj je pomembno in kaj odveč.

Gospod mu po vrhu podari tudi tisto, kar si Salomon ni upal prositi. Vsakič namreč, ko na prvo mesto postavimo glas Boga, bo navrženo še vse ostalo. O tem govori tudi evangelij, ki nas zadnje nedelje preko evangelista Mateja seznanja z načinom utelešenja in uresničenja nebeškega kraljestva med nami. Čudovite so podobe, ki jih Kristus podaja svojim učencem in tako korak za korakom odstira Kraljestvo kakor odnos z Očetom, ki šele, ko odkrije poslušno in odzivno srce, rodi mnogo sadu. Sadu, ki je močnejše od plevela. Tam, kjer se torej stakneta srci človeka in Boga, se zgodi tudi čudež mogočne krošnje, ki raste in pripravi prostor tolikim, ki v Cerkvi iščejo svoj dom.

2) Nebeško kraljestvo se razodeva kakor odločno in vztrajno, toda nadvse tiho in ponižno, kakor skriti zaklad, ki ga lahko zazna oko, ki hoče videti onkraj navideznega in onkraj površja zemlje. Zato je bistvo vedno prihranjeno ljudem, ki upajo v globino ter v sebi in vsakem človeku odkrijejo tisto dobro jedro, skrito na še tako veliki njivi. Vsak ima svoj zaklad, dani pa smo si, da bi ga odkrivali in podarjali.

Tudi Bog hoče postati zaklad našega srca. Tudi On hoče biti iskan in ko se da najti, želi, da je to srečanje ohranjeno v tišini premišljujočega srca, ki zna biti "noseče", ki zna molčati in naposled roditi. Tudi vsak dan je kakor ta njiva s skritim obiskom Boga, s skritim zakladom, ki daje vsemu drugačno težo in pomen.

3) Dalje je človek poklican, da se odloča. Da v nekom odkrije poseben biser, vreden vseh ostalih ter zanj zapusti očeta in mater, svoje navade in ideje ter se mu pridruži in z njim postane eno telo. Naj je ta biser človek ali Bog sam, vsak od nas je poklican, da ga odkrije ter zanj podari vse svoje življenje. Šele takrat življenje vsakega postane dopolnjeno. Poklicanost pa od vsakega prosi veliko več, kot je sam sposoben, zato se Gospodovo vprašanje Salomonu ponuja tudi nam. Ker ve, da sami ne zmoremo. Vprašanje je le ali si tudi sami upamo prositi za poslušno in mehko srce, sposobno razločevanja?

4) Evangelij se namreč zaključi s podobo mreže, ki ujame vseh vrst rib. Srce človeka je polno glasov, dobrih in hudobnih, Božjih in glasov skušnjave. Vse se ujame v mrežo, ki je vržena v morje vsakega dne. Toda kako pomembno je, da se kot modri učenci nebeškega kraljestva znamo usesti ter te glasove odbrati; razločiti dobri Glas in ga shraniti kot podarjeni zaklad srca ter odstraniti hudobne, težke in moreče glasove, ki dajejo mreži (srcu) odvečno težo in jo (ga) vlečejo dol.

Kako pomembno je poslušati, razločevati in izbrati. Da bi resnično živeli kakor že vnaprej poznani, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani ter tako upodobljeni po Sinu, ki je čista poslušnost Očetu, nenehno razločevanje ter izbiranje za ljubezen. Do konca.

Moč odnosa

15. nedelja med letom

Bog je Oče in kot tak si želi, da bi vsi njegovi otroci imeli dobro, izbrano, okusno hrano v izobilju. Zato ne neha dajati samega sebe v jed in pijačo.

Na posebno otipljiv način se to zagotovo zgodi pri evharistiji, kjer nam daje svoje Telo in Kri, daje nam pa tudi svojo Besedo, prepojeno s Svetim Duhom, da bi v nas, kakor pravi po preroku Izaiju, pripravil brstečo in rodovitno zemljo, usposobljeno, da sejalcu da seme ter uživalcu kruh.

Potem pa v evangeliju poslušamo dolgo pripoved o sejalcu, ki je šel sejat, v kateri najprej izstopi velika odločenost Gospoda, da svoje nahrani. Zato seje razsipno, povsod, k vsakemu, da bi vsi mi, skupaj s stvarstvom, ki zdihuje in trpi porodne bolečine, lahko prešli iz suženjstva razpadljivosti v svobodo slave Božjih otrok.

Suženjstvo razpadljivosti pa ni drugega kot človek, zaprt sam vase, nesposoben dialoga. nezmožen, da bi videl Očeta, poln strahu zase in zaslepljenosti v svoj prav. V to suženjstvo nas je odpeljal greh, ki nas je odtrgal iz Odnosa z Očetom. In v ta odnos nas je Gospod enkrat za vselej ponovno zasadil s svojim Sinom, ki je dejansko prišel iz neba kakor dež in sneg in se ni vrnil tja dokler ni storil, kar je Oče hotel in uspel v tem, za kar ga je poslal, namreč, da nas osvobodi suženjstva greha, ki je v monologu ter prestavi v svobodo slave Božjih sinov, ki živijo dialog.
Na nas torej ostaja ali to svobodo tudi živimo ali ostajamo raje ujetniki samih sebe.

Zato je v evanglejski priliki pomenljivo tudi, da Gospod človeka samega enači s semenom. Večkrat si to priliko razlagamo kot podobo sejalca, ki seje Besedo, ta pa pada na različne terene našega srca ter skladno s tem rodi ali ne rodi sadu. Toda če pozorno preberemo priliko, Gospod človeka samega primerja s semenom, ki je vsejano - enkrat ob pot, drugič na kamnita tla, spet drugič med trnje in nenazadnje v dobro zemljo.

Človek sam je torej za Gospoda seme, zmožno, da rodi dober sad po Svetem Duhu, ki je izlit v naša srca. V nas je namreč že polnost Ljubezni, v nas je že ves potencial rodovitnosti, saj smo prav s krstom prejeli polnost Duha. Od človeka pa ostaja odvisno, v kakšno zemljo se bo pustil vsejati ali z drugimi besedami, kakšen odnos bo živel s tistim, ki mu to Besedo pošilja.

Človek, vsejan ob potu, je človek, ki Besedo sliši, vendar ločeno od tistega, ki jo pošilja. In ker odnosa z Sejalcem ni, tudi beseda nima posebne vrednosti. Ostane nerazumljena in tako ena od mnogih drugih slišanih besed. Taka je bila množica ob morju, za katero Jezus sam pravi: "Poslušali boste, poslušali, a ne boste doumeli, gledali boste, gledali, a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu."
Učencem pa, ki jim ni bilo vseeno ali Besedo razumejo ali ne in so prav zato stopili k Jezusu in prosili razlage, dodaja: "Blagor pa vašim očem,ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!" Blagor torej vam, ker ste vstopili v živ odnos z menoj, ki vam edini to Besedo lahko tudi razložim.

Človek, vsejan v kamnita tla, je človek, ki besedo sliši, vesel, ker ve, da je navdih Boga samega, toda tak človek pozabi ostajati v nenehnem dialogu s tem, ki je Besedo poslal ter si jo začne razlagati po svoje. Iz nje naredi svoj projekt, ki morda tudi zacveti, vendar hitro usahne, saj je narejen po človeških merilih in nima korenin v nenehnem prisluškovanju in milosti Gospoda.

Človek, vsejan med trnje, pa je človek, ki se odloča ali dati prednost sebi ali Gospodu. Je človek boja, saj se v njem nenehno bojuje človeška matematika, ki bi rada vse preračunala in preverila, celo Boga samega, obenem pa ga ne neha pritegovati Božja svoboda tistih, ki preprosto izpustijo in zaupajo.

In nenazadnje ostaja človek, vsejan v dobro zemljo, ki Besedo sliši in doume. Ker pa je pravo umevanje možno samo v ljubečem odnosu, pomeni, da je to človek, ki je v nenehnem dialogu z Gospodom. Ko prejme Besedo, je ne pograbi, ne prevede po svoje, ne uporabi za lasten projekt, ampak ostane v hvaležnem in ponižnem dialogu s tistim, ki jo pošilja ter tudi edini pozna pot in načrt, ki presega sleherno človeško predstavo. Ta zares rodi in daje sad!

V nas je torej posejano seme Duha, ki nas kliče v nenehen odnos sinov z Očetom. Takim ni več potrebno grabiti in delati po svoje, saj živijo svobodo ljubljenih in kot taki niso več le navidezni polušalci, ki Božjo besedo uporabljajo zase, ampak njeni resnični izvrševalci.

Naj torej sadovi pokažejo, kje na tej poti smo ...

Milo, kakor mati neguje svoje otroke

Sv. Ciril in Metod

Na praznik teh dveh velikih slovanskih apostolov, ki sta na našem ozemlju oznanjala ne le evangelij, ampak dala tudi svoje življenje, se pred nas v Božji besedi razgrinja čudovita podoba Boga - Dobrega pastirja.

On je tisti prvi, ki je v blagočutju do nas bil pripravljen nam dati ne le evangelij, temveč tudi svoje življenje. Bog nam evangelija ni oznanil od zgoraj, ni nam ga posredoval z razdalje kot nek sterilni učitelj, ni ostal na varnem in nas z varnega poskušal rešiti, temveč je stopil dol, postal človek in nam dal tudi svoje življenje. Dal nam je samega sebe. Evangelij je zato oznanilo bližine, nežnosti, domačnosti, evangelij blagočutja in usmiljenja do razkropljenih in izmučenih množic, ki po grehu ne vedo več od kod so in kam gredo.

Bog že preko preroka Ezekijela naznanja, kako bo On sam skrbel za svoje ovce in gledal nanje. Kako nas bo rešil iz vseh krajev, kamor smo se razkropili oblačnega in temnega dne. In kdo od nas ne pozna tavanja v temi, kdo ne pozna temne votline, kamor se zatečeš, ko te ujame nevihta življenja? Prav tam vstopa On. Ni se zaman rodil v temni votlini Betlehema, ni zaman prišel v vrhuncu teme in noči, da bi poiskal vse izgubljene, razkropljene pripeljal nazaj, ranjene obvezal, zdrave in krepke obvaroval. On misli zares, ni nas ljubil za hec, ampak do konca, zato je njegova zaveza z nami tako tolažilna in opogumljajoča.

On prvi se je zavezal človeku. Človek hitro pozabi in uide, ker bi rad ostajal najemnik. Rad bi pasel, toda samo do prve težave. Rad bi pripadal, toda samo dokler ne boli in rad bi ljubil, toda samo do točke, ko še ni potrebno dati svojega življenja. Ob preizkušnji tako pobegne in s tem on sam drugemu postane volk, ki rani, raztrga, prizadene ...

Toda Gospod nas uči novega načina ljubezni, ki je velikonočen. To je ljubezen, ki pozna volkove, ki pa pred njimi ne pobegne. Še več, ostane sredi, pribita, kot Jagnje, ki se daje za vse, tudi za volkove. In zmaga. Zato kdorkoli lastno srce potopi in odpočije v srcu Dobrega pastirja, tudi sam korak za korakom postaja ta pastir, ki za svoje delo ne išče več tolažilnih nagrad, tudi ne čutnih potrditev. Najemnik namreč potrebuje plačilo, Gospod pa si želi pastirjev - očetov in mater, ki ljubita in je to njuno največje plačilo in privilegij!

"Pasel jih bom, kakor je prav," še pravi Gospod. Ne oblastno četudi so ovce Njegove, ampak milo, kakor mati neguje svoje otroke. Ko človek izkusi, da Gospod zares skrbi zanj, ga pase na dobri in obilni paši, na ljubkem pašniku, zmore tudi sam postati za druge ta zeleni pašnik ter voda počitka, palica in gorjača tistemu, ki se je znašel v temni dolini ter olje sočutja, s katerim mazili tega, ki je spoznal volkove.

Toda Božja skrb za nas ni vedno taka kot jo pričakujemo. Pašniki niso vedno taki kot smo jih pričakovala in hrana nima takega okusa, kot smo je bili vajeni ali si je zaželeli. To pa ne pomeni, da paša ni hranljiva. Nasprotno, Gospod nas hoče osvobojene od tega, da bi mi določali način, kajti samo tam, kjer se duša prepusti, lahko izkusi lepoto Previdnosti, ki je v tem, da ti da, kar potrebuješ in ne kar želiš.

Ezekijel tudi pravi, da bo obilna paša na Izraelovih gorah. Vsi vemo, da se je na goro potrebno povzpeti, potrebna je hoja in napor tistega, ki je pripravljen rasti, ob tem pa neizbežno zapuščati poznano ter se vzpenjati proti novemu in nepoznanemu, k čemur ga kliče Gospod. To so prehodi življenja. In samo skozi ta ozka vrata prehodov, se lahko rojeva novo, še večje in lepše.

Prehod vedno straši in se včasih zdi kakor volk pred katerim bi človek pobegnil. Prehod namreč vedno nekaj vzame, da pripravi prostor za novo. Danes nas Beseda kliče, da zazrti v Jagnje, ki je ostalo jagnje in se ni obleklo v volka, ki je dalo samo sebe in ni pobegnilo, tudi mi iz prehoda v prehod postajamo resnični pastirji, tisti, ki so za svoje pripravljeni dati življenje.