petek, 17. julij 2015

Ko si tudi Ljubezen odpočije

16. nedelja med letom

"Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte!"

Kako blagodejno deluje ta Gospodova beseda. Potem pa se zazdi, kakor bi nam nekdo nenehno hotel ta počitek ukrasti. Ko učenci z Jezusom dospejo na ta "samoten" kraj, jih tam pričaka nova, lačna množica. In Jezus začne učiti.
Na podlagi lastnih izkušenj to Jezusovo dejanje radi prevajamo v navodilo, kako se ne smemo nikoli odpočiti, kako naj se nikoli ne ustavimo in kako naj nenehno samo delamo in se dajemo na razpolago. Vendar je to miselnost sodobnih služb in direktorjev, ne pa Boga! Ravno On nas želi naučiti počitka, ker ve, kje je resnični počitek in resnično življenje.

Ve, da si duša in telo spočijeta, ko imata smer, cilj, smisel, pot, takrat, ko se življenje pretaka. In učenci so imeli vse to. Imeli so Pot, Resnico in Življenje. V Njem je bil njihov počitek. Na drugi strani pa jih pričaka brezštevilna množica, ki so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, kakor tisti, ki ne vedo, kaj bi s sabo, kje je njihova pot, kam se morajo obrniti, kje iskati življenje.
In v življenju ni večjega napora kakor brezciljnost in brezpotje. Tam se človek izmuči, kar ni težko videti v svetu, ki s svojimi ponudbami povzroča zmedo in zamegljuje edini in resnični cilj.
Jezus torej privošči počitek slehernemu človeškemu bitju, zato začne učiti.

Poleg usmeritve pa je za spočitost potrebno, če ne celo nujno, tudi odpuščanje. Temu se posveti apostol Pavel v drugem berilu. Stene pregrade, to je sovraštva so velik sovražnik počitka duše. Nemogoče je biti človek miru in počitka, ko je srce polno zamere, teže, spominov, ki ubijajo, besed, ki režejo, ran, ki še vedno krvavijo in spodbujajo maščevanje. Tako stanje človeka izpije. Tudi sem vstopa Kristus, ker se mu to ubogo in razkropljeno ljudstvo smili, ker mu privošči počitek in ne utrujajoče razdvojenosti.

On je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem telesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka. Vzpostavil je mir in po križu v enem telesu oba spravil z Bogom, ko je v samem sebi uničil sovraštvo.

V Kristusovem telesu je vsako zlo premagano in preoblikovano. Smrtonosni strup, ki po naši človeški postavi zahteva povračilo, je odnesel na križ, ga posrkal v svoje Telo, da bi ne imeli več razloga za razprtije. Uničil je tisto, kar razdvaja, da bi v Njem ponovno postali občestvo bratov in sester. Občestvo ljudi, ki si upajo živeti odrešene odnose! Ti namreč spočijejo in napolnijo, ker črpajo iz odrešujoče ljubezni, ki nas edina usposablja za sinove in hčere istega Očeta.

"Gorje torej pastirjem in vsem tistim, ki še vedno ravnajo po svojih človeških merilih in postavah, ki pasejo in ravnajo po svoje, glede na svojo korist in priznanje," bi nadaljeval Jeremija.
Ko namreč izstopimo iz Odnosa in pasemo po svoje, razženemo in razkropimo mnogo skupnosti, porušimo mnogo odnosov, ubijemo veliko ljubezni. Ker ravnamo kakor z nekom, za katerega nismo odgovorni ali z nekom, ki nas ogroža v naši, z naporom pridobljeni poziciji. Ta drža nima nič skupnega z življenjem v Kristusu in njegovem telesu, zato gorje takim.

Mislim, da bomo vsi mogli dajati odgovor zato, da je vedno več ljudi, ki so nastrojeni proti Cerkvi, proti kristjanom. Eno je delo Satana, ki gotovo ne miruje, drugo pa je naše življenje, v katerem tolikokrat vero, ki je Odnos s Kristusom, zamenjamo za religijo, v kateri drug do drugega ravnamo po človeški postavi. Vračamo, opravljamo, tekmujemo, igramo predstave, ki jih je svet sit, ne prinašamo pa Kristusa. Ko nas torej ljudje vidijo utrujene in izmučene, pričujemo, da smo izgubili Odnos, izgubili sinovstvo in izgubili brate.

Zato Gospod tudi danes ne neha klicati, naj se vrnemo k Njemu, naj resnično živimo druženje z Njim, naj sprejmemo spravo, ki je že dobljena z njegovo Krvjo in zaživimo medsebojne odnose na nivoju Božjega otroštva.
Jezusov pogled na množico, utrujeno, zmedeno, skregano in razpršeno, prebudi Božje sočutje. In ta Ljubezen se ne ustavi dokler ne vidi našo vrnitev v Odnos, na Pot, v Življenje, v odpuščanje. Tam se rodi Cerkev, tam se rodijo lepi odnosi, tam se rodi Kristus v ta svet.
In samo tam si tudi Ljubezen, lahko odpočije.




Ni komentarjev:

Objava komentarja