sobota, 04. julij 2015

Počivanje na ljubkih pašnikih

Današnja Beseda in praznik slovanskih apostolov nas upravičeno vodita do razmišljanja o treh pomembnih vidikih našega duhovnega življenja in življenja velikonočnega kristjana; o Pastirju, o podaritvi svojega življenja ter o evangelizaciji.

Gospod se preko preroka Ezekijela predstavi kot skrben in srčen pastir, tisti, ki bo sam skrbel za svoje ovce, gledal na svojo čredo, jih iskal kolikor dolgo bo potrebno, da bi jih iz razkropljenosti pripeljal domov, v umirjenost in prisotnost. Govori o ljubkih pašnikih in sočni, obilni paši, ki bo povsod, po dolinah, v naseljih, na gorskih višinah. Ker govori o notranjem počitku in notranji paši duhovnega človeka, ki izkusi Boga in se mu prepusti. Takrat lahko središče mesta postane ljubki pašnik. Ker gre za pašnik duše.
Ta opis se kakor prelije v evangelij, kjer apostol Janez poglobi podobo Pastirja z opisom Jezusa, dobrega pastirja. Bog, ki se že v stari zavezi razodeva po prerokih, se konkretizira v Jezusu Kristusu, ki daje svoje življenje.

Ključna drža duhovnega človeka je torej duhovna ponižnost, majhnost pred Gospodom. Da bi ga lahko spoznal in okusil. To pa zmore samo nekdo, ki ima o Bogu pravo podobo. Ljudjem s podobo avtoritarnega voditelja, ki ne upošteva drugega, ampak samo nasilno vlada, se podoba poslušanja in prepuščanja zagotovo upre. Enako tistim, ki si v vodenju predstavljajo pohlevno uboganje ali nenehno zatiranje samega sebe v službi tega, da voditelju raste ego.
Ob takih podobah vsak zdrav človek pobegne koliko le more stran, se upre in kriči v bolečini izgube, saj vsaka duša hrepeni po Voditelju. Za take popačene podobe smo v veliki meri krivi ljudje sami, naši odnosi, naše boleče izkušnje in klerikalizem. Nič od tega ne pomaga Bogu, da bi se lahko razodeval svojim ljubljenim otrokom.

Zato je ključnega pomena kakšno podobo Boga ima posameznik. Ključnega pomena je zapustiti svojo popačeno podobo in pripraviti prostor zato, da se Gospod sam razodene. In se. Le duša se mora izprazniti svojega, da lahko izkusi Resnico dobrega pastirja, resnico Nekoga, ki je tam, edini, ko napadejo volkovi. Ne pobegne, ne zamiži, se ne skrije, ampak da svoje življenje.

Človek, ki torej izkusi resničnega Pastirja, se v hvaležni ponižnosti pusti voditi in nenehno okušati, kako Nekdo zanj ne prešteva, ampak daje do konca. Vedno. Šele iz tega spoznanja sledi naslednji korak - hrepenenje in želja, da bi tudi sami postali dar za drugega. Ko v polnosti okušamo podarjajočo Ljubezen, ki skrbi in išče sočno hrano vsaki duši posebej, takrat smo iz te polnosti Ljubezni in v samo njeni moči usposobljeni podariti sami sebe. In tako izpolniti cilj zaradi katerega smo na svetu.

Apostol Pavel Tesaloničanom opisuje prav to. Oni, apostoli, ki so se osrčili v našem Bogu in iz Njega samega prejemali moč, so zmogli nastopiti ponižno, kakor mati neguje otroke. Niso se več zanašali na svoje moči, kajti potem ne bi po prestanem trpljenju v Filipih, nadaljevali z isto srčnostjo. Človeško to ne gre. In predvsem ne bi zmogli priti ponižno, v zavesti, da si sami niso prislužili ničesar.

In Pavel govori o tem, da ne iščejo oblasti, ne iščejo človeške časti ne rabijo priliznjenega govorjenja, ker so spoznali Pastirja. Zato so jim najprej pripravljeni dati življenje. Življenje si pripravljen dati samo, ko si ti sam ljubljen z Ljubeznijo. In šele, ko upaš podariti samega sebe, lahko oznaniš evangelij. Kajti to je edini kanal, da Božji evangelij zmore doseči srca. Kajti evangelij je ravno to - veselo oznanilo resnične, konkretne podobe Boga, ki misli zares in ne pobegne, ampak da sebe, da ljubezen, ki jo je sam prejel od Očeta. Da bi tudi mi delali enako.

Takrat sami postajamo evangelij in kolikor je potrebno, ga dodamo tudi z besedami. To je evangelizacija. Pravo nasprotje udarnih pohodov, vzhičenih sklepov in želje po spreobračanju drugih. Ne, evangelizaija se začne pri čiščenju lastne podobe Boga. Pri tem, da dopustim razodetje Boga v konkretnosti mojega življenja in se mu pustim ljubiti, nato pa spontano voditi. Potem sem pripravljen dati življenje. Znotraj te dinamike pa že nastaja živi evangelij, ki ga ljuje, ki niso iz tega hleva, pa tudi tisti, ki so, lahko zaznajo, okusijo in po njem zahrepenijo. In tam, samo tam, nastane prostor za Besedo.

Naj se tudi v tem poletju naše srce napije ljubeče Navzočnosti, da se bo upalo podarjati in privlačiti mnoge.




Ni komentarjev:

Objava komentarja