sobota, 17. oktober 2015

Kristjan z vonjem, ki se mu ne da upreti!

29. nedelja med letom

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Rekel jima je: "Kaj hočeta, da vama storim?" Rekla sta mu: "Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici."
"Ne vesta, kaj prosita."

To je bilo na poti v Jeruzalem, potem, ko Jezus tretjič napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Marko piše o tem, da so se tisti, ki so ga spremljali, bali. Učenci so čutili, da se nekaj dogaja, nenehno so okušali, da ima njihov Gospod zelo drugačno logiko razmišljanja, drugačen pogled in da jih res nenehno preseneča. Ko že mislijo, da ga razumejo, jih zopet pretrese in vrže iz vseh okvirjev. Verjamem, da so se bali, kajti nekje v sebi so slutili, da je resnično sposoben iti v smrt. Oni na to še niso bili pripravljeni.

Ko Jezus v Cezareji Filipovi prvič napove svoje trpljenje, ga Peter da na stran in začne spreobračati. Človek spreobrača Boga. V tem smo specialisti. Kajti naša misel se nam zdi lažja kakor Božja.

Ko Jezus drugič napove svoje trpljenje, so z učenci potovali po Galileji. Tokrat je Peter tiho. Ostali tudi. Vendar ne vzdržijo in ne slišijo, zato menjajo temo in se začnejo med seboj pogovarjati o tem, kateri izmed njih je največji. Zanimivo. Vedno se ta tekma med njimi pojavi takoj potem, ko Jezus spregovori o trpljenju. Kako težko je človeku slišati, da je smisel njegovega življenja v darovanju, v služenju, v umiranju sebi!

Ta program se nam upira in nas avtomatsko vrača v starega. Ko Jezus žanje uspeh, so učenci ponosni, da so poleg, ko govori o trpljenju, postane neprivlačen, težek, obrnejo se stran.
In ko človek izgubi pogled na Boga, mu preostane le horizontala. Na tej ravni pa smo vsi ogroženi.Drug od drugega. Na tej ravni se prične bitka, tekma za oblast in boj za vidna mesta.

Danes beremo o tretji napovedi trpljenja. Z Jezusom in učenci smo na poti v Jeruzalem.
In kakor vsakič doslej, ga tudi tokrat elegantno preslišijo.
Tema njihovega razmišljanja pa se, ponovno obrne na to, kdo je glavni. Jakob in Janez s svojo prošnjo "zmagata" celo Petra.
Učenci se seveda na njiju jezijo, pa ne zato, ker bi že vstopili v Jezusovo logiko služenja, ampak zato, ker sta Zebedejeva sinova le ubesedila to, kar se je motalo po glavi vsakega izmed njih. Zato sta jih razjezila.

Gane me, s kakšnim usmiljenjem in potrpežljivostjo Jezus vstopa v to naše suženjstvo. Suženjstvo tekmovalnosti, bitke, tekme, komolčarstva, ogroženosti ... da nas osvobodi.  Vedno znova začenja z nami od začetka.
Učence pokliče k sebi in pravi: »Veste, kako je v tem svetu. Med vami pa naj ne bo tako;  kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« 

S tem povzame bistvo svojega poslanstva. Svoj program življenja, ki naj postane program vsakega učenca.
Jezus je, kakor pravi apostol Pavel, veličastni veliki duhovnik, kakor mi preizkušan v vsem in prav zato sočuten z našimi slabostmi. 
Jezus ni nikoli obupal nad učenci, tudi potem ne, ko so "zarili" do konca. Nikoli se jih ni naveličal zbirati pri sebi in jih vedno znova ljubeče preusmerjati na bistvo. Tako kot se nikoli ne naveliča z nami. Ve, da potrebujemo nenehno spreobrnenje, to nenehno metanoio iz starega vzorca, kjer si je potrebno priskrbeti dobro mesto ob Gospodu, v logiko služenja, sezuvanja, ponižanja, izgubljanja ...

V tem je tako močno in pomenljivo prvo berilo preroka Izaija, ki opisuje četrti spev o Gospodovem služabniku. Služabniku, ki bo moral trpeti, dati življenje v daritev za greh in s tem odrešiti mnoge.
Jezus z napovedjo svojega trpljenja razodeva sebe kot tega Gospodovega služabnika, ki je prišel, da bi stregel.
"GOSPODU je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo," beremo.


Zadela me je beseda streti. In me spontano spomnila na Betanijo, kjer žena stre alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde ter mazili Jezusa (prim. Mr14,3).
Šele ko jo je strla, je iz nje pritekla dragocena vsebina, najlepši vonj, vonj nebes. Ko se človek pusti streti v iskreni daritvi ljubezni, ko se pusti streti služenju, ko sestopi iz sebe in se podari sočloveku, postaja podoben tej ženi, ki ne varčuje, ampak podari sebe samo. Takrat zadiši po nebesih!

Takrat človek postaja ta alabastrna posodica, ki se izpraznjena in ponižna približa prestolu milosti, z veliko zaupnostjo, brez borbe in grabljenjem Ljubezni, kakor storita v imenu vseh Jakob in Janez, temveč v zaupanju, da bo našla usmiljenje in v ta svoj notranji "izpraznjen" prostor prejela vso potrebno milost. Tisto, ki ji bo v pravem trenutku pomagala.

To je naše smiselno bogoslužje, to je naše poslanstvo.
Naše življenje je alabastrna posodica, poklicano, da se stre, da tako priteče ven najlepše in se daruje brez preštevanja.

Izaija še pravi: "Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal."

In res, kdor resnično živi in se daruje v služenju, se do sitega nagleda luči, veselja in radosti, pa tudi muke in bolečine.
To je nenehna logika v katero nas pelje Gospod, tu je resničen prostor naše nenehne metanoie. 
Stopati iz krščanstva, ki je postalo kariera in tekma, boj za pomembnost in prve naslove, v odnos daritve, služenja in strežbe. Iz velikih naslovnic stopati v droben tisk. Kajti tam je edina polnost veselja in sreče. Tam je naša velika noč, naš kelih, ki ga moramo izpiti in naše vstajenjsko jutro. Tisti vonj dišečega olja iz pristne narde, ki očara, ki je privlačen in ki se mu ne da upreti.

Takih pričevalcev potrebujemo danes. Kristjanov z vonjem, ki se mu ne bo dalo upreti!




Ni komentarjev:

Objava komentarja