petek, 16. oktober 2015

Poklicani, Bogu ljubi, po poklicu sveti .. kaj več?

Ponedeljek 28. tedna med letom

V delu pisma Rimljanom, izbranega za ponedeljek tega tedna, so nanizani tako lepi in nagovarjajoči izrazi, da se kar ne da mimo njih, ne da bi se vsaj za trenutek ustavili, premislili, se pustili dotakniti ...

Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odbran za Božjo blagovest, ki jo je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih pismih, o svojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki je po telesu rojen iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa določen za mogočnega Božjega Sina po vstajenju mrtvih.

Pavel, služabnik. Torej ne gospodar, ampak služabnik. Pomemben poudarek, ki ga osredinja celotedenska Beseda, ko se Jezus spravlja na farizeje, pismouke, učitelje postave ... in še na koga. Tudi danes.

Biti služabnik, pomeni biti v službi Nekoga in s tem v službi njegovih otrok, torej slehernega človeka. Ko je Jezus pokazal vlogo služabnika, se je sklonil k nogam in jih umival. Sklonil se je pod človeka, k nogam. Postal je ranljiv, kajti biti pri nogah pomeni tudi možnost prejeti neodobravanje. Pri nogi je možnost, da ta noga brcne.
Jezus je zmogel biti tam in služiti vsakemu, ker je globoko živel iz resnice lastnega dostojanstva in objetosti!! Sicer se ne da. Brez zavesti, da smo objeti, smo lahko samo gospodarji. Zato jih imamo toliko, ker nam tako manjka občutek in zavest objetosti.

Pavel nadaljuje, da je poklican apostol.
Biti poklican. Kako pomembno izhodišče za naša vsakdanja opravila. Ne vem, koliko se mami, ko je zasuta s skrbjo za otroke, službo in še čim uspe zavesti, da je to odgovor na Klic, da ji je dano posebno poslanstvo in s tem milost za to.
Koliko se oče, ki odhaja na delo, kjer marsikaj pokasira zave, da je to odgovor na Klic. Da s tem izpolnjuje svoje poslanstvo in da je vrednost dejanj mnogo skrivnostnejša in večja kot pa priznanje ali sad, ki se ga bo videlo. Sploh pa je vsako delo mnogo dragocenejše od tega, kar uspe direktor pohvaliti (kar se običajno sploh nikoli ne zgodi!)
Mama, oče, kdorkoli ... za vsakega velja isto. Prehitro mislimo, da je vse, kar počnemo banalnost, v resnici pa so to pomembni odgovori Bogu, ki kliče. In ti kamenčki v mozaiku se bodo na oni strani zelo svetili. Najdrobnejši verjetno najbolj!

Odbran - biti izbran, izvoljen, opažen, dotaknjen ... To velja za vsakega kristjana na prav poseben način. Vsak od nas je prejel posebno vlogo. Odbran za Božjo blagovest.

Odbrani, da bi poosebljali Božjo blagovest. Jo prinašali tako, da bi postala konkretna v našem mesu. Blagovest, ne kruta vest, ampak blaga vest. Ne vem, če smo kdaj sploh pozorni na to, da je Bog blag. In da Besedo, ki nam jo pošilja, pošilja z namenom, da nas osvobodi, spomni na naše dostojanstvo, ljubljenost, svobodo ... Da bi tudi mi postali blagi. Ne več ljudje z ostrimi robovi ampak mehkimi, zaobljenimi.

Takega blagega oznanila, takih blagih ljudi pričakuje ta ranjeni svet in ta ranjena srca. Vsak pozna vsaj eno ranjeno srce - svojega. In tudi to potrebuje blago vest, nežne, zaobljene, tople oblike in ne ostre. Da bo to nežnost lahko dajalo tudi drugim.

Kristus je bil po telesu rojen iz Davidovega rodu. Ta, po telesu rojen, skriva v sebi dramatično realnost konkretnosti. Vse našteto - služenje, poklicanost, izvoljenost, širjenje blagovesti, je Jezus opravljal preko drobnih gest, največkrat na poti. Tako, da je bil buden in pozoren na človeka, ki je takrat stal pred njim. Nikoli ni videl množice drugače kakor enega, konkretnega človeka. In še enega, in še enega ...

Po duhu svetosti je bil določen za Božjega Sina. Vsi mi živimo ti dve realnosti - konkretnost mesa, konkretno življenje, banalne obveznosti in geste, ki pa so po duhu svete, ker v sebi nosijo pečat večnosti. Toliko, kolikor jih opravljamo kot odgovor na svojo izvolitev in poslanstvo.
Torej realnost konkretnosti in realnost globokega pomena te "banalnosti".

Po Njem, našem vzorniku, smo prejeli vso potrebno milost in apostolstvo.
Zopet - prejeli. Ne zaslužili ne prigarali ne ukradli, ampak prejeli.

In nato čudovit pozdrav tistim, ki jim piše, torej tudi nam: tudi vi, poklicani po Jezusu Kristusu, Bogu ljubim, po poklicu svetim: Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa!

Poklicani, Bogu ljubi, po poklicu sveti.

Kaj bi še želeli več?

Naj te besede odmevajo v našem srcu, naj vsaj za trenutek pustimo, da nas pobožajo, da jih vsaj za trenutek preberemo osebno, torej napisane osebno in zares! Od Boga.

Mislim, da bo današnji dan drugačen!




Ni komentarjev:

Objava komentarja