sobota, 24. oktober 2015

Zataknjeni ob poti ...

30. nedelja med letom

Ob današnji nedelji kaosa, ko množice prihajajo in odhajajo preko naše Slovenije, naše obljubljene dežele, v evangeliju ponovno beremo o Jezusu, ki odhaja iz Jerihe obdan z učenci in precejšnjo množico. Zanimivo, da se Jezus, za razliko od nas, nikoli ni bal množice, ki je rinila za Njim in iskala to obljubljeno deželo. Ker je znotraj te množice vedno videl enega človeka naenkrat. Slišal enega človeka naenkrat.

Jezus torej sliši, vidi, ozdravi, povabi naprej ... Njegova pozornost ni omejena, je pa človek tisti, ki to srečanje dopusti ali pa ga spregleda.

Berač Bartimaj je sedel ob poti. 
Pomeni, da se je njegovo življenje nekje zataknilo in ni teklo naprej. Pot je simbol pretočnosti, simbol polnosti življenja. Je kakor žila po kateri teče kri. Bartimaj sedi ob poti in ne hodi. Kri življenja se je ustavila. In kolikokrat se nam zazdi, da življenje, ljudje, prijatelji gredo naprej, mi pa v nekem trenutku ali v nekem dogodku obstojimo, popolnoma zataknjeni in ujeti, ne da bi vedeli naprej ... V sodobnem jeziku - postanemo kakor avto s prižganimi "4 žmigavci" na odstavnem pasu ... drugi pa drvijo naprej. V bmw-jih, passatih, audijih ... tako se nam zdi ...

V Božjih očeh je slika seveda precej drugačna. On je prišel ne zato, ker bi vsi imeli polno življenje, rodovitno, v "bmw-jih", ampak prav zato, ker nas je videl v naših omejitvah, v naših zataknjenostih ob poti. Na odstavnih pasovih pravega, resničnega življenja, ki je odhajalo mimo nas. Prišel je, da bi nas vrnil na pot.

Zato blagor Bartimaju, ker se je zavedal, da sedi ob poti, zavedal se je svoje žeje, svoje ujetosti, svoje majhnosti. On je bil pripravljen srečati Kristusa. Pravega in živega.
Tu je torej prvi pogoj resničnega srečanja z Bogom - spoznanje človeka, da je potreben. Da je, kakor pravi psalm, tisti "sionski jetnik", ki je močno izkusil, da si sam ni sposoben vrniti izvirne svobode. Bil je potreben Boga, edine Svobode.

Bartimaj je v dolgem okušanju svojega suženjstva dobro vedel, da moč rešitve ni v njem samem, ampak v edinem Odrešeniku. Zato tudi spozna Jezusov mimohod. Človek, ki je majhen, lahko spozna obiske Boga v svojem vsakdanjem življenju.

In Bartimaj začne vpiti molitev, ki pretrese Srce: " Jezus, Davidov sin, usmili se me!" 
Molitev, ki je tako podobna vzkliku, ki ga Peter izreče Jezusu potem, ko se začne potapljati: "Gospod, reši me!" (Mt 14,30)
In Jezus sliši.

Se pa v trenutku, ko v srcu Duh navdihne vzklik in hrepenenje po Gospodu, oglasijo tudi drugi glasovi.
Mnogi so ga grajali, naj umolkne ...

Svet preprosto ne vzdrži ljudi, ki bi iskreno priznali, da so žejni in potrebujejo Nekoga. Skuša jih utišati. Ker je preveč res to, kar vpijejo. In vendar skozi vsa mašila, ki jih svet tlači v usta, da bi umolknila, srce kriči.
In zdi se, da Jezus - edina Svoboda in edini, ki lahko osvobodi, do konca spoštuje človekovo svobodo. Tudi v tako dramatičnem trenutku. Ko se bije bitka med človekovim hrepenenjem po Bogu in glasovom sveta, ki to skušajo preglasiti, Jezus "hodi dalje". Kakor pri učencih na poti v Emavs. In pusti, da se človek sam odloči, koga bo poslušal, koga izbral ... Svoboda ne more prisiliti druge svobode. Svoboda lahko le ljubeče vabi in čaka ...

Bartimaj je že dovolj majhen in dovolj ponižen, da ve, kje je rešenje. Zato še glasneje zavpije: "Davidov sin, usmili se me!"
Jezus takoj, ko se človek odloči zanj, obstane in ga pokliče. Končno se dve srci, hrepeneči drugo po drugem, lahko srečata v resničnem dialogu živega odnosa.
Kako moder je bil slepi Bartimaj! Kako dobro je videl! Bolj kakor vsi ljudje ob njem, tisti, na poti, ki so mislili, da vidijo in zato niso spoznali obiskanja Boga.

Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.

Odvreči plašč. Velikokrat se potiho naučimo sedeti ob poti, naučimo se zavijati v odeje, plašče in vse navidezne zaščite in varnosti, ki to sploh niso. Pomagamo si, da postanemo še boljši berači in vse svoje moči porabimo zato, da bi nam tam, še vedno ob poti, kjer ni življenja, postalo celo udobno! Drug drugemu pomagamo in se s temi plašči pokrivamo, slepi slepe, ujetniki ujetnike ...

Bartimaj pa najprej odvrže svoje staro življenje in se odloči za novost. Pripravljen je zapustiti in oditi.
Zapuščati svoje majhne ali velike ujetosti, suženjstva in nesvobode pa ni prav nič lažje kakor je bilo Abrahamu oditi iz Ura na Kaldejskem v neznano. To je logika vsake odločitve za obljubljeno deželo.

Vsak dan nas čaka to radikalno zapuščanje starega in odhajanje v novo. Slačenje plaščev in odej, ki nas dušijo zato, da bi lahko skočili pokonci in pohiteli k Jezusu, v Odnos, v življenje.

Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

Potem, ko prejmemo Božji pogled nase, na svojo preteklost, dogodke življenja, na ljudi okrog nas in celo na ljudi, ki so nas ranili, se zgodi ta "pot". Zgodi se Življenje.
Ko je Bartimaj prejel Božji pogled, je vedel, kam mora. Predvsem pa za kom. V njem ni bilo niti sence boja za prva mesta. Ker je tam, ob poti svojega življenja spoznal, da je prvo mesto edino za Njim.

Kako čudovit prizor. Bartimaj, človek, ki se zaveda, da ne vidi prav, da je njegov pogled omejen, da ne ve po kateri poti mora skozi življenje izprašuje naše tako pogostno ravnanje, ko mislimo, da vidimo, a smo slepi, ko mislimo, da hodimo in da imamo polnost življenja, a životarimo ob poti, ko mislimo, da imamo vse, ker smo zaviti v plašč, a zamujamo vse, ker si nič ne upamo izpustiti in zapustiti.
In se prepiramo in bojujemo, kdo je boljši ...

Ta berač nas uči velike modrosti.
Najprej ponižnega spoznanja svoje velike potrebe po Gospodu.
Potem nas uči odvreči plašč. Biti torej pripravljeni izpustiti in izgubiti vse tisto, kar nas zapira novosti in življenju.
Ter nenazadnje nas uči stopiti v oseben odnos, v resničen dialog s Kristusom, ki edini ve za pot. Ker gre po njej najprej On sam, ker je On sam ta Pot.
 
Naj bo torej ta nedelja, ta Gospodov dan, vsa prežarjena s Pogledom, ki vrača vid, ker se v njem človek ponovno najde, stopi na pot in sebe, svoje življenje ter brate zagleda v drugačni luči. Dan, ko ždenje ob poti zamenja veselje življenja na poti.


Ni komentarjev:

Objava komentarja