nedelja, 07. februar 2016

... bom vrgel mreže!

5. nedelja med letom

V igri je vedno Beseda, živi Bog. V igri vsakega življenja in poslanstva je srečanje z Gospodom. Tako pri Jeremiju, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo, tako pri Izaiju, ki ga danes beremo v prvem berilu, tako pri Pavlu v drugem berilu, tako pri Petru v evangeliju in tako pri vsakem od nas v evangeliju lastnega življenja.

Vsi ti so se srečali z Gospodom in spoznali, kako zelo so majhni, omejeni, grešni in ljubljeni.
Jeremija se upira in vidi, da ne zna govoriti, ker je še mlad, Izaija se zave svojih nečistih ustnic, ki sodelujejo s tolikimi nečistimi ustnicami drugih, ki sodelujejo z besedami, ki so nasprotne Besedi.
Peter se ustraši in ob čudežnem ulovu začuti vso svojo omejenost. Pavel potem, ko končno pade s svojega konja lastne izobraženosti in usposobljenosti ter se sreča s Svetlobo, spozna, kako je majhen in slep.

A vsakega od njih Gospod očisti, usposobi in pripravi na to, za kar ga je namenil. Nekako ga vzame na stran, v posebno "obdelavo", da bi ga poslal oznanjat to, kar je prej sam doživel. Zato ne obstaja druge poti, ki bi usposobila za resnično učenčevstvo, kakor edino le srečanje z Njim in milostjo, ki deluje, ponoči in podnevi (prim. Mr 4, 27).

Izaija je očiščen z žerjavico z oltarja, Jeremija je usposobljen za to, da bo rušil, podiral in gradil. Peter je spremenjen, Pavel prejme novo ime in sam zase pravi: "Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna." 

Med vsa ta imena spada tudi ime vsakega od nas, kajti ni ga, ki ga Gospod ne bi ljubeče pritegoval in usposabljal. Zato so zgornje Pavlove besede tudi naše! Večkrat bi morale priti iz naših ust, ki pa se prav zato morajo naučiti čistiti ob Besedi, tej žerjavici z oltarja. 

Evangelij nas tokrat popelje še globlje in nam kakor z mikroskopom omogoči vpogled v skrivnost Božjega delovanja, ki ga tako ali drugače izvaja v slehernem srcu.

Kajti pride čas, ko se znajdeš z Jezusom na štiri oči. Pride čas, ko izpiraš svoje prazne mreže, ko si naredil vse, kar si lahko, ko si obdelal in proučil vse možnosti in ostal prazen. To je lovljenje rib ponoči. Vsi jih lovijo ponoči, tako se pač ribe lovi. Jezus ne. On gre vedno "izven serije".

Pride torej čas, ko te prime in pelje čez in naprej od vseh tvojih miselnih idej in sposobnosti. Pelje te tja, kamor sam ne bi nikoli šel, ker niti vedel nisi, da je kaj takega sploh mogoče.
To so tisti časi, ko se Jezus naenkrat znajde v tvojem čolnu življenja in te prosi, da ga pelješ malo od kraja. Nekoliko proč od drugih. Kakor bi te ujel. In Bog to res naredi, ker se noče hecati z našim življenjem.

Potem pelje še globlje, da bi se ti razodel. To je odprto morje, kjer ni nič več v tvojih rokah, ostaja le Beseda. Druge oporne točke ni. In če veruješ, če uspeš zaupati in vreči, se zgodi. Zgodi se ulov, vsak ve zase, kaj to zanj osebno pomeni, a se zgodi. In zgodi se občestvo, ko se približajo še drugi čolni in posodijo svoje mreže. Zgodijo se torej odnosi, prenovljeni, novi, lepi in rodovitni.

In tam, ko se človeški greh in Božje usmiljenje srečata, se rodi poslanstvo. Rodi se nekaj novega, kar ne bo več samo človeško niti ne samo Božje, ampak bo v vsem imelo pečat Božječloveškosti, rojene iz srečanja.

In to, samo to, je "usposobljenost" za vrnitev na kopno, v svet, med ljudi, kot priča Njegovega usmiljenja in vstajenja, kot priča vere, ki na Besedo vrže mreže. Tudi podnevi!



Ni komentarjev:

Objavite komentar