sobota, 27. februar 2016

Ko se Bog razodene v stiski svojega ljudstva!


Danes se nam Gospod ponovo razodeva. Prvo postno nedeljo v puščavi, prejšnjič na visoki gori, danes v stiski ljudi.
Da bi nam pokazal, kako ni kraja ne situacije, ki je On ne bi videl in vanjo vstopil, z namenom, da nas osvobodi, okrepi, stisne k sebi in pelje v prostrano in rodovitno deželo “mleka in meda”.

V evangeliju danes beremo o mnogih stiskah, ki so jih doživljali Galilejci od svojih oblastnikov, o stiskah ljudi, ki so veliko pretrpeli zaradi nesreč. Kakor Izraelci, ki so v Egiptu vpili zaradi priganjačev in kakor vpije sleherno srce človeka, ki trpi.

Človek ob težkih stvareh, nesrečah in krivicah takoj išče vzrok. Podoben je Mojzesu, ki ob gorečem grmu, ki ga presega, prevzame držo nekoga, ki mora razumeti. “Moram stopiti tja!” Moram odkriti kako to, da grm gori in ne zgori. Moram razumeti, zakaj bolečina in zakaj meni …
Taki smo ljudje.
A Gospod Mojzesa ustavi in ga opomni, da je premajhen, da bi razumel. Opomni ga, naj si namesto tega sezuje čevlje, ker stoji na sveti zemlji. Kajti tudi bolečina lahko postane sveta zemlja.
V evangeliju Jezus zaustavi ljudi, ki želijo najti odgovor na trpljenje in morajo najti “krivca”.

Gospod torej znova in znova prekinja to človeško logiko in nas vabi k Njegovemu pogledu. Kajti ne gre za to, da bi trpljenje bilo povezano s krivdo, ne gre niti za to, da bi na vse trpljenje dobili odgovor. Namesto tega nas povabi, da bi mu postali podobni. Njemu, ki v človeško trpljenje vstopa s sočutjem, usmiljenjem, razumevanjem in prisotnostjo.

On na vsako človeško trpljenje, nekoč in danes, odgovarja: “Dobro sem videl stisko svojega ljudstva … slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in popeljem v lepo deželo.”

Bog se torej razodeva kot večno usmiljeni Bog, ki vidi in vstopa v človeško stisko. Bolečini daje pomen “svete zemlje”, ki se je ne da vedno razumeti, potrebuje pa naše bose noge sočutja in razumevanja. Trpljenje, povzročeno od zla, loči od krivde, povabi pa, naj ga premagujemo, sicer se bo nezadržno širilo. Zlo pa se ne da premagati drugače kakor z dobrim. In če se ne bomo spreobrnili in namesto drže: “Moram razumeti!” prevzeli držo Božjega usmiljenega: “vidim stisko, slišim vpitje, poznam tvoje bolečine, zato stopam dol, prihajam k tebi...”, bo v naših srcih ostala puščava in vpitje Egipta. Če pa bodo naše oči prevzele pogled Boga, bomo v puščavo prinesli duhovno skalo – Kristusa.

On je z vsem svojim bitjem vstopil v človeško stisko in ji prinesel duhovni pogled. On nenehno “stopa dol”, da bi nam bil blizu, nenehno se ponuja kot duhovna skala, iz katere naj pijemo, da ne omagamo, nenehno nas brani pred Očetom, ko naše življenje postane kakor nerodovitna smokva. Daje nam čas, nenehno nam daje nove priložnosti, On se ne naveliča in ne obupa. Je tisti grm, ki gori in nikdar ne zgori. To je Božja zvestoba in kako jo potrebujemo!

Lahko je videti Boga, spremenjenega na gori, težko pa je videti Boga, oblečenega v sijaj trpljenja človeštva. Težko ga je prepoznati in mu dovoliti, da je. Prehitro bi radi razumeli, prehitro posekali, kar nam ni všeč, prehitro bi radi godrnjali, ko pot postane puščava.


Kako potreben je takrat pogled Jezusa, ki vidi čez, ki že sredi puščave vidi obljubljeno deželo “mleka in meda”, sredi trpljenja osvoboditev in v suhi figi potencial rodovitnega drevesa. Zato jo pognoji, jo obiskuje, “stopa dol” in vodi … vsakega od nas, kajti mi smo ta suha drevesa. Da bi naposled rodili sad spreobrnenja, sad lepote in človeštvu prinesli nov pogled, novo skalo, ki resnično odžeja.   



Ni komentarjev:

Objava komentarja