nedelja, 24. februar 2019

Kako ljubiti sovražnike?

7. nedelja med letom

V stari zavezi srečamo Davida, za katerega je Gospod rekel, da si je poiskal moža po svojem srcu
(1 Sam 13,14). Ta mož se odpove zločinu nad Savlom, ki ga iz zavisti in ljubosumnosti preganja, saj je David imel boljši uspeh kakor Savel. Odlomek se nahaja po tem, ko je David že prizanesel Savlu in ga ne ubil. Sedaj se pojavi nova priložnost, da sovražnika ubije. Celo Gospod da trdno spanje na Savla in njegovo ljudstvo in Davidu prepusti vso svobod odločanja. A David ostane Gospodov maziljenec in ne iztegne roke nad drugim Gospodovim maziljencem. Ker ve, da je sam maziljeni in ve, da je v njem Gospodov Duh, tudi sam ne poseže po maščevanju, jasno pa pokaže Savlu, da je šel preko vseh meja.

David že nosi prvine Duha in vendar še vedno v Stari zavezi govorimo o prvem človeku, o prvem Adamu, ki je postal živa duša, kakor piše Pavel Korinčanom, ki pa se je od Boga odrezal. David se trudi izpolnjevati postavo in zapovedi, vendar bo, kakor vemo, pozneje pri Uriju, možu Bersabeje, podlegel in storil dvojni zločin.

V evangeliju pa že nastopi čas Obiskanja, čas milosti, čas Kristusa, ki pelje dlje, naprej in globlje ter uči nov nauk z oblastjo (Mr 1,27).

Vam pa, ki poslušate, pravim (...) 

Ne pravi komurkoli, ampak nam, ki poslušamo in je v nas njegova Beseda in smo zato v Njem in On v nas. Če pa smo v Njem in se po nas pretaka Njegova kri in isti Sveti Duh, ki je njega obudil, potem je osnovni DNK kristjana neogroženost! Ne more biti drugače.

Noben otrok ni ogrožen dokler je lahko v naročju svojih staršev. Mi pa smo ne samo v naročju, ampak celo deležni istega Božjega življenja, ki je v Očetu in Sinu in Duhu. Zato: ne iz svojih moči ali sposobnosti, ampak zato, ker smo v Kristusu in neogroženi, "ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami."

Od kje taka velikodušnost? Preprosto iz zavedanja Kristusove obljube: "Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke" (Jn 10,29).
Oče je edini, ki je večji tudi od zla, zločinov in krivic, zato je edini, ki bo vedel, kaj s temi zločini in krivicami sovražnikov, Za nas je pomembno to, da ostajamo v misli poslednjega Adama, ki je rojen iz oživljajočega duha, iz Svetega Duha.

Jezus v evangeliju ne govori o tem, da vsak lahko počne karkoli, še posebej kristjanom, ki naj bodo tiho! Nikakor! Nikdar ne reče, naj zločini ostanejo prikriti in skriti, zločinci pa brez obravnave. To so koraki, ki nas čakajo tudi v Cerkvi in nujno in prav je, da se grobovi odprejo in se naredi jasno mejo in ločnico med dobrim in zlim, med žrtvijo in storilcem.

Tu Kristus govori o nečem drugem. Govori o tem, da so krivice priznane in se dobro ve, kje nekdo jemlje plašč, kje udarja po licu, kje prosi in ne bo dal nazaj ...
Pavel Korinčanom tudi piše: Ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je duševno, zatem to, kar je duhovno. 

Duševno so čustva in misli, razum in volja, za katere je pomembno, da so jasne in da se jih razloči.
Tisti pa, ki imamo Kristusa in njegovega Duha in zato vstopamo v prostorje življenja po Duhu, smo povabljeni, da ta ista čustva, misli, razum, voljo in tudi telo naravnamo na postavo Duha. Na postavo Ljubezni, ki edina daje neogroženost in zato tisti, ki je resnično v Kristusu, nima sovražnikov. Pri težkih zločinih je to pot, ki vključuje tudi obravnavo zločincev.

Evangelij je preprosto in močno povabilo, naj ne postanemo podobni zlu, ki je okrog nas in nas napada, temveč naj ostanemo podobni Očetu in ostanemo sinovi Najvišjega, kar je že ogromno plačilo, saj ni lepšega kot življenje v resnični ljubezni in svobodi.

Vse to nas torej nikakor ne odvezuje od tega, da bi spregledali in pokrili vse, kar se ne bi smelo nikdar zgoditi. Potrebno je krivici dati ime in jo obsoditi, zato da se lahko stopi v proces odpuščanja. Temeljno, kar je Kristus počel v času aktivnega delovanja, je bilo razmejevanje med zlim in človekom. Osvobajal je človeka s tem, da je poimenoval zlo ter ga razkrinkal in ločil od človekovega srca in duše. Zato je potrebno razkrinkati zlo in okrepiti novega človeka, ločenega in razmejenega od zla in ki je nato poklican, da prejme in živi kot oživljajoči duh!

Kot otrok Najvišjega, ki ostaja sin in ne suženj zlu. Ostaja sin in zato poln Življenja, poln oživljajočega Duha, poln Besede in zato tisti, ki ga nihče ne more ujeti, temveč lahko sam, kakor prižgana sveča, prižiga tudi druge! Brez meja in ogroženosti, ker smo bili mi prvi ljubljeni sovražniki. Zato lahko kot ljubljeni sovražniki postanemo tisti, ki ljubijo sovražnike.


Ni komentarjev:

Objava komentarja