Da bi bili sol zemlje, luč sveta, mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti, prižgana svetilka na podstavku, da bi svetila vsem, ki so v hiši ... To je današnji evangelij, to je smer, ki jo Gospod kaže ter klic, namenjen slehernemu kristjanu.
1) Kliče nas, naj bomo sol za ta svet. Sol in ne sladkor. Sol, ki je sama po sebi dprecej neužitna, vsaj toliko, kolikor je neužiten izoliran kristjan, ki živi individualno vero, če ta sploh obstaja. Nič ne moreš z njim, kajti kristjan je poslan zato, da gradi in ustvarja občestvo. Poslan je kakor sol v hrano, da jo osoli in ji vrne okus. Poslan, da se raztopi, da se manjša, Gospod v njem pa raste. Tudi je sol smiselna dokler ima okus, tako je kristjan lahko kristjan samo dokler ve, da je ljubljen. To mu namreč daje okus, ki ga je poslan dajati naprej. Kako? Prek konkretne ljubezni, ki jo prerok Izaija opisuje v prvem berilu. In medtem ko ljubimo, postajamo vedno manjši, ljudje okrog nas pa vedno okusnejši.
On mora rasti, jaz pa se manjšati (Jn 3,30).
2) Luč sveta; luč je namenjena oddajanju svetlobe in ne srkanju vase. Namenjena je, da sije svetlobo in z njo ožari vse okrog sebe do te mere, da sleherna stvar prejme podobo in barvo. Tudi kristjan, pripet in potopljen na glavni izvir in glavni dotok "Elektrike" = Božje ljubezni, sije. Prežarjen s to Božjo svetlobo gori in sveti do te mere, da se ne vidi več njega, temveč ljudi okrog njega. Namen luči tako je, da vsaki stvari pomaga razodeti njeno dopolnjeno obliko, njeno končno poslanstvo. Namen luči je, da pomaga živeti poklicanost drugih. Samo v siju te svetlobe vsaka stvar in vsak obraz prejme podobo, ime in čudovitost barv. Človek, poln Duha sije in kot tak tudi drugim razodeva njim lastno mesto ter vrednost. Zato se tak človek ne more prevzeti četudi je postavljen visoko, na podstavek, na vidno mesto. Nič več namreč ne sveti nase, temveč na druge - s svetlobo Ljubezni, ki ni njegova, ampak jo tudi sam prejema.
Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).
3) Mesto, ki stoji na gori in se ne more skriti
Gora je od vedno veljala za kraj Božjega razodetja. Kristjani smo poklicani postati mesto, torej prostorje odnosov, poklicanih, da razodevajo Boga samega. Danes se Kristus lahko razodene svetu samo preko telesnosti kristjanov, preko naših odnosov in našega načina življenja. Način je pomemben, ne to, kar se da prešteti. Pomembna je domačnost, pomembna je toplina, ki jo človek zazna ali ne zazna, ko vstopi v občestvo krščenih. Pomembno je, da živimo kakor tisti, ki so prejeli dar; velik in zastonjski dar ponovnega Odnosa z Očetom, dar sinovstva, dar bratov, dar doma. Dan nam je bil dostop do neskončne ljubezni med Očetom, Sinom in Duhom, ki se pretaka po nas ponoči in podnevi in v moči te ljubezni smo poklicani živeti en v drugem, kakor občestvo. Enost v vsej raznolikosti in drugačnosti. Drugi namreč ostaja drugi in tudi nasproten meni in vendar ga lahko gledam in ljubim z isto Ljubeznijo, s katero sem ljubljen sam, prav tako od Drugega in drugačnega od mene.
Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Jn 13,35).
Niso torej potrebne vzvišene besede ter modrost oznanila, temveč posredovanje resničnega izkustva Božje ljubezni, polne Duha in moči, ki izvira iz Boga samega. V taki drži Cerkev resnično postaja mati, ki rojeva svet Kristusu in Kristusa svetu.
In On, ki je obljubil, da bo z nami do konca sveta, vse do danes kliče in šepeta tolikim srcem: "Tukaj sem! Bodite moja luč sredi teme tega sveta!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar