sobota, 15. februar 2020

Več kot postava

6. navadna nedelja

Danes srečamo Kristusa, ki v dolgem učenju na gori, odstira nov pogled. Ne uničuje postave, ampak jo dopolnjuje. Kaj to pomeni?

Postava nam je bila dana kakor vzgojiteljica (Gal 3,24), da bi nas vzgojila za Kristusa in pripravila na prihod milosti. Dana je bila, da bi pokazala na greh. Na neki način bi lahko rekli, da je postava kakor merilec telesne temperature, ki človeku pove, da ima vročino. Postava je človeštvu jasno in neizpodbitno pokazala, da je z grehom zbolel, saj je izgubil Odnos, s tem pa tudi odnose.

Dalje je še postava kakor skelet, nujen za to, da človek stoji pokonci, in vendar ne dovolj, da je živ. Potrebna so tkiva, mišice, koža in nenazadnje je potreben Duh.

Kakor nam torej termometer sam po sebi ne vrne zdravja, tudi skelet ni dovolj, da bi človek hodil. Potrebno je bilo Zdravilo, potreben je bil Odrešenik, potreben je bil Duh, ki oživi te mrtve kosti postave in jih dopolni z novim človekom Duha (prim. Ezk 37)

Postava je torej pomembna, zato je Jezus ne izniči, ampak celo krepi. Če je doslej veljalo "Ne ubijaj!", je za Kristusa že jeza na brata dovolj, da prideš pred sodišče, kaj šele, če drugemu rečemo "norec"!
Če je do takrat po postavi veljalo "Ne prešuštvuj!", Jezus odločno pove, da se prešuštvo začne že s poželjivim pogledom.
Če je do takrat veljalo "Ne prisegaj po krivem", Jezus pravi, naj sploh ne prisegamo!

Kaj torej sporoča z vsem tem stopnjevanjem? To, da je potrebno še dodatno stisniti zobe in se potruditi? Nikakor! Nihče namreč sam po sebi ne more izpolniti niti pičico te postave, kajti njena izpolnitev in dopolnitev je možna samo v Odrešeniku.

Samo ljubljeni sinovi v Sinu lahko ne vračamo zoba za zob, ampak svoje sovražnike ljubimo in zanje molimo. Samo v Njem je možno druge blagoslavljati (bene - dire = dobro govoriti) in ne zmerjati. Jezik nam je namreč dan zato, da bi postal mikrofon Besede in ne prekletstva. Samo v Njem je možno prejeti nov in očiščen pogled, ki drugega ne jemlje in uporablja zase, temveč ljubi s čistim pogledom. Samo v Njem je mogoče razločevati in prepoznati ali smo v nekem trenutku poklicani reči da ali ne. Samo v Njem je možna zvestoba izrečenemu, zato lahko slečemo starega človeka z vsemi njegovimi navadami vred.

V ljubezni je namreč dopolnjeno vse!

Skelet dobi mišice in tkiva, človek po Kristusovi smrti in vstajenju pa prejme Duha, to Ljubezen, izlito v naša srca, s čimer postane popoln. Zato Pavel v drugem berilu piše, kako modrost Boga oznanjamo med popolnimi, tj. med sinovi, ki so dopolnjeni z Očetovo ljubeznijo.

Samo Odrešenik je lahko postal to zdravilo, ki ozdravlja naše vroče odnose, spore, konflikte ali hladne vojne. Samo On je tisti, ki povezuje in ustvarja občestvo. Zato je potrebno preiti iz pravičnosti pismoukov in farizejev, ki sloni na lastnih močeh ter preiti v postavo milosti, postavo svobode, postavo sinov, ki so dopolnjeni v Ljubezni in kot taki lahko ljubijo.

Vendar odrešenje ne poteka čudežno. Naša človeška narava je res ponovno odeta z Božjo, kar pomeni, da je usposobljena za izbiro ljubezni in vendar odločitev ostaja naša izbira. Sirah ima namreč prav, ko pravi, da je sta pred ljudmi življenje in smrt, ogenj in voda, roko pa boš iztegnil, po čemer boš hotel. Ljubezen namreč ne more prisiliti nikogar v dobro!

On je torej naše Zdravilo, ki ga prejmemo v lekarni Cerkve. Tam je polje, kjer vedno znova ozdravljamo preko zakramentov in preko bratov, kajti bratje in sestre ostajajo za nas polje preverjanja našega duhovnega življenja.
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi (ali ti proti njem), pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. 

Očetu je najpomembneje, da smo med seboj bratje, a tudi odpuščanje je možno šele, ko se pustimo dopolniti z Njegovim ljubečim pogledom. V moči tega pogleda, ki kakor mehko otroško meso obda skelet postave, je možno drugega ne zgolj peljati na sodišče, ampak mu tudi odpustiti.

Res, ni prišel razvezovat postave, ampak dopolniti z Odnosom, v katerem se med nami rojeva Kraljestvo sinov. Zato bo Jezus naslednjo nedeljo šel še dlje in zaklical: "Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!" 

Imeti Očeta pomeni biti sin in to ne katerikoli, ampak ljubljen. Prav v tem pa je vsa naša ozdravitev, v tem vse naše odrešenje. Da lahko ponovno ljubimo, dopuščamo in živimo odnose.



Ni komentarjev:

Objava komentarja