petek, 12. junij 2020

Polnost časa

11. nedelja med letom

Ta nedelja, ki je postavljena med dva pomenljiva praznika svetega Rešnjega Telesa in Krvi ter Srca Jezusovega, nas že po tem in tudi preko Božje besede same spodbuja, da se zazremo in odpremo tej nori Božji ljubezni, ki se ne ustavlja, ne izgublja časa in se ne naveliča v iskanju svojih otrok.

Že v prvem berilu nas Bog preko Mojzesa spominja, kako ni bilo trenutka človeške zgodovine kot tudi ne naše osebne zgodovine, v kateri Bog ne bi iskal načina, da bi nas kakor na orlih perutih pripeljal k sebi. K sebi, kajti tam pri Njem, je naš dom. Tam nas hoče narediti za kraljestvo duhovnikov in svet narod.

Tudi danes nas išče in nosi s tema kriloma: Božjo besedo, ki prosi naš posluh ter Kruhom življenja, evharistijo, ki je utelešena Beseda med nami. In če kdo teh dveh kril še ni odkril ali mu ne pomenita veliko, On ostaja ter išče nove poti, vse z namenom, da bi osrečil človeka in ga napolnil s svojo ljubeznijo.

"Njegovo ime je usmiljenje", je že pred časom poudaril papež Frančišek, če pa je usmiljenje, pomeni, da se najmočneje razodeva prav tam, kjer smo mi bedni. Tam, kjer so naše omejitve, naša grešnost in potrebnost. Pavel v drugem berilu poudarja, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili slabotni, ko smo bili grešniki in brezbožni. Takrat je za Boga polnost časa. Ne takrat, ko smo popolni in pred Njim navidezno samozadostni. Bog zmenke pripravlja takrat, ko naša beda doseže svoj vrhunec, ko noč doseže največjo gostoto in ko se zdi, da kraljuje zlo ... Takrat je Njegov čas. Ob polnosti stiske se začne Gospodov čas!

Ko Jezus zagleda množice, ki so izmučene in razkropljene, se mu zasmilijo.
Božje srce preprosto bije za žejo in lakoto človeštva, da bi ga nasitil in mu dal samega sebe.

Množice primerja z žetvijo, kar pomeni, da je zanj vsak človek kakor klas, poln zrnja, zrel za žetev, zrel za daritev ljubezni. On je torej prišel, da nas pripelje do dopolnitve svoje poklicanosti, ki je daritev ljubezni. Ta pa pozna mnogo prehodov ...

Zrnje mora biti zmleto, da nastane moka. Moka mora zapustili samo sebe in se pomešati z vodo, da postane testo, testo se mora pustiti odvesti tam, kamor samo ne bi šlo, v peč, da lahko postane kruh in kruh se mora pustiti vzeti v roke, blagosloviti, razlomiti in dati v hrano zato, da doseže svoj namen. To je naša pot, to je pot vsakega človeka. Pot, ki jo je pred nami začrtal On sam in na kateri edino je naše srce lahko srečno.

Prosite torej Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev. 

Zdi se, da smo drug drugemu poslani kot žanjci, kot tisti, ki naj si pomagajo do dozoritve ljubezni. Zato prosimo drug za drugega, da bi vsak od nas lahko dozorel in postal lepo klasje, pripravljeno na daritev. Ime vsakega od nas je med imeni tistih, ki so poklicani, da postanejo ti delavci, kajti delavec je tisti, ki v srcu nosi to, kar je tudi v srcu njegovega Učitelja, to pa je lepota človeka. Je človek, uresničen s tem, da ljubi; konkretno, tiho, skozi prehode ...

Vsi mi smo povabljeni, da vstopimo v peč ljubezni, ki prečiščuje, osvobaja strahu in odpira ljubezni. Ob bogatih žitnih poljih, ki so postavljena pred nas ali pa ob poljih, ki imajo veliko manj klasja kot bi ga pričakovali ali si želeli, ima vsakdo od nas dve možnosti: lahko se iz strahu in v strahu zase zapre, lahko pa se v usmiljenju odpre. Vse zavisi od tega, koliko je naše srce smelo okušati usmiljenje Tistega, ki se je prvi dal v naše roke, da bi bil naš Kruh življenja.

Ko torej srce doživi usmiljenje, se spremenijo tudi oči. Takrat na te "žitne klase" ljudi, ki so nam podarjeni, ne gledamo več ogroženo, temveč se v spontano rodi sočutje in usmiljenje, ki pošilja ...


Ni komentarjev:

Objava komentarja