"Bratje in sestre, veselite se ... Pozdravite drug drugega s svetim poljubom."
Tako nas v drugem berilu spodbuja apostol Pavel na današnji praznik. In vendar se lahko v vsakem pojavi tudi dvomeče vprašanje: "Kako, ko pa je nenehno toliko razlogov za skrb? Kako živeti v miru, ko je toliko nemira, kako si dati sveti poljub miru, ko pa je toliko razlogov za obrambo in napad?"
In vendar, veselite se!
V čem je torej ta neuničljivi razlog našega veselja?
Že v prvem berilu beremo o Mojzesu, ki se na pobudo Boga samega povzpne na Sinajsko goro, s kamnitimi ploščami v rokah. In Gospod stopi dol v oblaku in se razodene kot "usmiljeni in milostljivi Bog", pred katerim Mojzes pade na obraz in ga počasti. Najsvetejši se spusti dol, vendar se ustavi poleg Mojzesa, nekoliko stran in ne v Mojzesu. Še sta narazen, ni še prišel Tisti, ki edini lahko Boga ponovno združi s človekom. In Mojzes prosi: "Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod sredi med nami. Ljudstvo je namreč trdovratno, toda odpusti našo krivdo in naš greh in vzemi nas za svojo lastnino!"
In Gospod je Mojzesa vzel zares in nas dokončno vzel za svojo lastnino!
On je stopil dol še enkrat, v svojem Sinu in postal eno z nami. Ni več Bog poleg nas in mi nismo tisti, ki bi se morali vzpenjati na kako visoko goro vrlin, da bi ga lahko videli, ampak je Bog v nas, kajti spustil se je do nižin človeškega uboštva in se za vedno naselil v človeku. Tako danes Bog ne piše več na kamnite table, ampak je svoj podpis ljubezni izlil v naša srca. Izlil nam je Svetega Duha, ki prebiva v nas in po katerem smo deležni te veličine življenja, ki se pretaka med Očetom in Sinom.
Prav po Sinu in Svetem Duhu tako spoznavamo pravo podobo Očeta, posledično pa nas samih. Oče, ki je svet tako ljubil, je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil in tako razodel globino svojega srca in volje. On sam hrepeni po človeku in si vsakega od nas želi pri sebi - v slavi. Zato Sin ni prišel, da bi koga obsodil, ampak rešil tiste, ki verujejo, tiste torej, ki so pripravljeni to rešitev ljubezni sprejeti. To je namreč naša vera - sprejetje Ljubezni.
Kdor pa ne veruje, je že sojen, ker se izključi iz občestva svetlobe, ki edina vrača vid in resnico, da smo ljubljeni sinovi in tisti, ki nimajo Boga pred seboj ali daleč od sebe, temveč kar v sebi, v lastnem srcu. Tam je Njegova nova gora Sion.
Ker pa smo sinovi, smo med seboj tudi bratje, zato bo ta gora razodetja vedno tudi naše občestvo, naši odnosi. Kristjani smo razodetje Trojice, ker smo Njegov vidni del skrivnostnega Telesa, v katerem je edino možno odrešenje.Tako si je zamislil Oče. Zato smo poslani, da bi izžarevali to lepoto življenja in ljubezni, ki sta nam po milosti izlita v naša srca.
Upravičeno lahko tako tej čudoviti hvalnici psalmista dodamo še: "Slavljen moj Gospod, ne le v svetišču svojega svetega veličastva, ne le nad kerubi in na prestolu svojega kraljestva, temveč slavljen tudi v mojem srcu ter v srcu brata, s katerim edino lahko izžarevava Tebe, o presveta Trojica!
https://youtu.be/bkjakqqXzac
Ni komentarjev:
Objavite komentar