Jeremija, prerok, ki se je veliko bojeval in spraševal, iskal in prosil ter bil deležen mnogih nasprotovanj zaradi zvestobe Bogu, je živel v času, ko je tema zameglila pogled na kakršnokoli luč. In sredi tega je opominjal in oznanjal Besedo, ki se mu je zgodila. Zato je bil nezaželen. Ker je jezil in dražil.
V prvem berilu ga srečamo v vnovični hudi stiski. Bil je Božji mož, toda bil je v stiski. Pomembno sporočilo za nas, ki bližino Boga vedno povezujemo z zgolj prijetnimi in lepimi občutji, z varnostjo, ki je oddaljena od vsakih vsakodnevnih skrbi, s katerimi se srečuje svet in z vsakršno odsotnostjo strahu. Toda Gospod nas ne rešuje izven naših konkretnosti, ampak v njih, zato nas rešuje skozi stisko.
"Vsi moji zaupni prijatelji preže, da se spotaknem". Jeremijevi zaupni prijatelji so se izneverili in izdali in to boli. Vselej. Ko torej Jeremija na lastni koži ponovno izkuša, kako zelo lahko rani človek, se zateče h Gospodu. Na Gospoda ne "kopira" ravnanja grešnih ljudi, ampak se mu zaupljivo odpre in izroči. Čeprav ga morda ni čutil. Toda ve, da je in da je močnejši od vsakega človeka, ki še ostaja ranjen in slep.
Greh je namreč na svetu, preden je nastopila postava, zato je smrt kraljevala nad vsemi. Zlo je po enem našlo vstop v človeštvo in zastrupilo mnoge, toda Gospod ni ostal tiho. Poslal je Sina, ki je resnični milostni dar. In poslal ga je zastonj. Toda tudi milost je potrebovala vstopno točko in ker je grešni in posledično pred lučjo zaprti človek ni mogel sprejeti, je Gospod sam stopil v temo kot Luč sveta. S prevzetjem človeške narave, je le-ta prejela zdravilo Božje narave in tako nenasilno prejela milostni dar. Dar, ki se ga lahko sprejme ali zavrne, ker je dar in mora dar tudi ostati.
Jezus Kristus je tisti človek in Bog, po katerem je na svet vstopila milost in prenovila tiste, ki to želijo, pravi Pavel Rimljanom. Sveti Duh je zagotovo namenjen vsem, toda le srce, ki ga sprejme, se lahko preoblikuje po tej prejeti Ljubezni vse do mere, ko naše življenje ne vodi več strah, ampak ljubezen.
Božja beseda se danes dotakne strahu. Pravega in napačnega.
Pravi strah je strah pred tem, da bi izgubili milost, kajti če odrešenje ostaja dar, se ga lahko tudi izgubi s tem, da ne živimo v prejeti milosti, ki je Sin in tudi nas dela sinove.To je strah, ki se boji, da bi duša in telo izgubili Duha in se s tem obsodili na pekel, ki je popolna odsotnost ljubezni.
Napačen strah pa bi lahko delili v 2 kategoriji: prvi je strah, ki je, a se delamo, da ga ni. Taki ljudje so lahko še posebej nevarni, ker jih poganja zakriti strah zase, ta pa je pripravljen drugega odstraniti. Tudi telesno.
Drugi negativen strah pa je strah, ki se pretirano ukvarja z nevarnostmi, ki so sestavni del življenja, a nimajo moči, da bi nam odvzele svobodo ljubljenih.
Ta strah poznajo ljudje, ki vse svoje moči porabijo za to, da bi ugotovili, kako jih ljudje vidijo, kaj si o njih mislijo, kako se bo spremenila njihova podoba, če storijo to ali ono. Bojijo se tistih, ki lahko ranijo, a ne morejo vzeti svobode Duha. Toda prav teh, pravi Gospod, se ni potrebno bati.
Kot zdravilo nam Kristus ponuja samega sebe. Kliče nas v intenziven odnos z Njim, ki ima celo naše lase na glavi preštete in ki pozna potrebe slehernega vrabca, kaj šele naše. On sam nas torej varuje, toda ne pred stisko in težavo, ki jo sproža zlo tega sveta, temveč pred tem, da bi znotraj te teme izgubili pogled na Luč. Da bi znotraj laži pozabili na resnico, da bi znotraj zla postali tudi mi sami podobni zlu.
Tega nas varuje in tega se moramo zdravo bati tudi sami.
Človek, osvobojen napačnega strahu in okrepljen z zdravim strahom pred izgubo daru milosti, postane kreativno živ in pričevalen.
"Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah."
Evangelij se človeku vedno razodeva na skrivnem, v temi, na uho, da se tisti, ki ga sliši lahko svobodno odloči ali ga bo preslišal ali živel, skril v temo kleti ali oznanjal pri belem dnevu strehe. Božja beseda ostaja nevsiljiva. Oznani se na skrivnem, kot drobno seme, ko pa je sprejeta, postane veliko drevo, ki daje zatočišče in dom mnogim.
Naj se ta preobrazba zgodi tudi v našem srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar