Dokler ...

Vsi vemo, kako lahko bolečina udari in razdvoji. Pretrese in zmede. Prestraši in odbije.
Učenci so se po tistem krutem Velikem petku razkropili na vse strani. Gledamo žene, zmedene in prestrašene, Marijo Magdaleno, ki še ne dojame. Petra in Janeza, ki tečeta h grobu, a ostajata zbegana. Dva učenca, ki se od vsega hudega, odpravita v Emavs. Tomaža, ki blodi po svoje.
Dokler ... v to razdvojenost in ta dvom ne vstopi Vstali: "Mir vam bodi!"

V ta naš kaos in zmedo, v razkropljenost in razpršenost, kjer vsak govori svoj jezik bolečine in krivde, vsak nosi svojo težo izgubljenosti in osamljenosti, prihaja On, ki vse ponovno združuje, obnavi in dokončno postavi - bčestvo učencev, ki ga vrata podzemlja ne bodo premagala (prim.Mt 16,18).

Vstali ne prihaja samo enkrat, ampak vstopa večkrat, ker ve, da smo nestanovitni in da radi skupaj s Petrom in ostalimi odplavamo v staro: "Ribe grem lovit." A tudi tam ponovno stoji na obali in kliče, nazaj v novo, nazaj v realnost odrešenih. Bog svojo neizmerno ljubezen izkazuje tudi po svoji vztrajnosti in milini, s katero išče razkropljene in izgubljene ter kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti.
Njegova milina je osupljiva.

Danes se približa učencema, ki utrujena in razočarana zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Hočeta v novo, zato bežita. Stran od drugih, stran od občestva, stran od spominov, preprosto stran ... Tako kot mi, ko se skregamo, ko zaboli in zapeče, ko v odnos vdre bolečina in celo izdajstvo. Razbije nas in razkropi.
Učenca sta tako lahko tudi simbol zakoncev, ki ne najdeta več skupnega jezika. Gledata se, a ne vidita več. Poslušata se, a se več ne slišita. Pogovarjata se in vprašujeta na poti, a ne najdeta več odgovora.
Dokler ...

Dokler ne vstopi Tretji. Nežno, tiho, skorajda neopazno in preoblečen v tujca. Poišče ju tam, kjer sta - na dnu. Razočarana in obupana potem, ko so še zadnja hrepenenja umrla. In se pomeša z njunimi koraki. Napoti se na beg skupaj z njima. In od tam, kjer sta, povabi naprej. Tako, da najprej prisluhne. Pusti, da izbruhata vse, kar je zasičevalo njun odnos in preprečevalo, da bi se še slišala in uspela prepoznati resnico.

Jezus hodi z njima tako dolgo, kolikor je potrebno. In hodi s hitrostjo, ki jo določata učenca in ne On. Ali hitrostjo, ki jo zmoreta zakonca ali prijatelja ali sleherni človeški odnos.

Nato pa v nekem trenutku začne razlagati vse, kar se je pripetilo, vso zgodovino, od Mojzesa in vseh prerokov naprej, z drugačnimi očmi, z drugačnim pogledom. Vsemu pripiše drug pomen.
Iz zgodbe, polne razočaranja, postopoma nastaja zgodba, polna upanja.
Iz največjega izdajstva in krivice, nastaja zgodba veselja in zagona.
Iz nesmisla, nastaja do potankosti urejena zgodba odrešenja.

Tako deluje Bog, ko ga spustimo v naše odnose in naše življenje. Vse, kar smo doživeli, vse, kar je bolelo, vse, kar se zdi popolni nesmisel, preoblikuje in da popolnoma nov pomen. Pomen upanja in veselja, pomen sreče in moči. Tako razbita učenca obrne in počasi vrne v občestvo ostalih. Vrne ju v Jeruzalem, od koder bežita iz strahu pred obupom in bolečino. Kajti z Njegovim pogledom ni več ne obupa ne bolečine, Jeruzalem, kraj krivice in trpljenja, pa postane središče novega, začetek občestva, ki za vedno spremeni vse.

Dokler ga nista prepoznala po lomljenju kruha, ni šlo. Dokler nista spoznala, da razlomljenost v rokah Boga postane blagoslov in občestvo, nista razumela. Dokler mi sami ne vstopimo v logiko Boga, ki še tako kruto razlomjenost obrne v hrano, nenehno bežimo iz bolečine, nenehno bežimo stran od vsega, kar spominja na bolečino. A takrat je življenje goli beg.
On pa je prišel, da nas osvobodi strahu, da bi nehali bežati drug od drugega, pred seboj inpred Njim, ampak bi obrnili smer in iz osamljenosti stopili v (O)dnos.

Učenca sta po tem srečanju prejela poslanstvo. Enako mi. Ko se Jezus dotakne naših zgodb in naših oči, da zmorejo videti in prepoznati zgodbo odrešenja znotraj lastne zgodovine, dobimo poslanstvo. Lahko gremo oznanjat Vstajenje, ampak po Njegovo! Skorajda neopazno, kot tujci, ki spremljajo in poslušajo, nato pa prinašajo pogled upanja in vrnejo smer. V odnos.

In nenazadnje, ko na svoji lastni poti in v svojih lastnih odnosih izkusimo moč Vstalega, moč ljubezni, ki je odpustila, lahko gremo z ognjem Petra do istih ljudi, ki so nekoč ranili. On  pred te iste ljudi ni stopil kakor tisto noč na dvorišče palače velikega duhovnika, ampak kot nekdo, ki je tega Vstalega okusil in izkusil.
Pred ljudi ni stopil več kot poraženi grešnik, ampak kot odpuščeni grešnik. To pa je razlika.

Učenca sta ob vračanju iz Emavsa naredila isto pot. A njun korak je bil tako zelo drugačen. Prišla sta k istim ljudem, od katerih sta prej bežala, a njun prihod je bil tako zelo drugačen.
V tem je skrivnost odpiranja oči, ki se ne more zgoditi dokler ... dokler ne vstopi On, ki razlomljeno spreminja v samega sebe. Vedno!

"Formula" Boga

Ponedeljek 3. velikonočnega tedna

Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali božja dela?«  Jezus jim je odgovoril: »To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« 

Odgovor, ki ga je prejelo ljudstvo, ki je Jezusa iskalo po pomnožitvi kruha. Ne zaradi čudežev, ampak zato, ker so jedli od hlebov in se nasiltili. Jezus je predstavljal nekoga, ki bo površinsko rešil vse probleme.  On pa rešuje pri koreninah, pri izvoru, da tudi sad, ki zraste, ni več pokvarljiv in minljiv, ampak sočen in večen.

Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. Nekaj torej, kar si človek sam ne more pridobiti ali proizvesti, ampak prejme le, če zmore zaupati in razpreti dlani.

Jezus govori ljudstvu tako dolgo, dokler niso sposobni prisluhniti. Kajti šele potem zmorejo vprašati. Vprašanje pa vedno pomeni, da damo drugemu prostor.
"Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?"

In Jezus odgovori: "To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."
Verovati pa pomeni Drugemu popolnoma odpreti vrata, ne postavljati pogojev in tako razširiti vhod, da lahko pride On, ki dela. Toliko, kolikor najde v nas prostora. Vera je tista, ki ta prostor razširi in dovoli, da se zgodijo nemogoče, velike stvari.

Štefan je to naredil. Njegovo srce je postalo široko, prostorno za Duha, ki zmore vse.
Njegov obraz je postal angelski, ker je verjel v Obličje vstalega.
Apostolska dela pišejo o tem, da je bil poln milosti in moči, delal je čudeže in velika znamenja med ljudstvom. Kregali so se z njim tisti, ki so bili nevoščjivi, a se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril. 

Ker je veroval, je lahko prejel veliki dar - Milost, Moč, Modrost in Svetega Duha = 3x M + SD - "formula Boga".
Ker je veroval, je izvrševal velika Božja dela. Kar je bilo njegovega, je bila le pripravljenost verovati, razširiti polje delovanja. Vse ostalo je storil Bog.

Tako tudi naša vera določa Bogu prostor Njegovega delovanja. Določa vhod v naše življenje, določa, koliko "M-jev" lahko sprejmemo.

Na obali novega

3. velikonočna nedelja

Te dni v Apostolskih delih občudujemo pogum in srčnost apostolov, ki jih ne zmedejo grožnje velikih duhovnikov, ne oslabijo jih ustrahovanja in zapiranje, ne ustavijo jih udarci, ki jih prejmejo zaradi vere v Kristusa, ampak nasprotno, zapuščajo veliki zbor veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ker so polni Svetega Duha, polni Moči, ki jih je obsenčila z višave.

In vendar se je pred prihodom obljubljenega Tolažnika zgodila posebna priprava, o kateri beremo v današnjem evangeliju. To je bilo srečanje sprave, srečanje, ki so ga potrebovali apostoli. Janez poroča, da so bili apostoli znova skupaj in vendar so bili votli, zmedeni, brez smeri, s praznimi mrežami. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi boji.

Četudi so že videli Vstalega, z njim jedli in pili, se zdi, da je v njih ostajal priokus izdajstva tiste temne noči. Ostajalo je nekaj temačnega, kar jih je vleklo nazaj, v staro, v čas, ko Jezus še ni prečkal njihovega življenja in ga za vedno spremenil.

"Ribe grem lovit," izjavi torej Peter, ki ostaja kakor prej, pogosto prvi, ki nekaj reče ali prvi, ki ima boljši predlog za Gospoda. In potegne še ostale. V staro, v tisto, kar so znali in kar jim je bilo domače. Bili so skupnost brez hrane, s praznino, skupina ljudi, ki se tako ali drugače bori sama s seboj - Tomaž, ki se imenuje Dvojček, torej tisti, ki hrepeni in želi, a ga nekaj zaustavlja. Natanael, iskren in jasen, z neposrednimi stavki, Zebedejeva sinova, polna primerjanja in tekmovalnosti. Vsi ti so bili skupaj ... in ni šlo. Mreže so bile prazne.

Šele ko je v to njihovo skupnost ponovno vstopil Vstali in jih potegnil ven iz morja, ven iz starega v novo realnost občestva, ki skupaj je', se mreže napolnijo. On te prazne individualiste poveže v rodovitno občestvo - v mrežo, polno rib. Ker prinese novost.

Evangelist Janez svoj zapis začenja: Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Ta Božji "spet", ta Božji znova in znova, ki ga tako zelo potrebujemo, je izraz Njegovega velikega usmiljenja! Kajti vsi mi nenehno lezemo v staro, v poznano, vsi mi potrebujemo Vstalega, ki nas čaka na obali novega ter vabi in kliče. Spet in spet. Dokler je potrebno, dokler Njegova novost ne postane del nas. On se ne naveliča pripravljati obeda in neuresničene posameznike spreminjati v občestvo odrešenih.

Zanimivo je, da se Jezus po vstajenju prikazuje v drugačnih podobah. Nihče ga ne prepozna takoj, vsem morajo biti tako ali drugače milostno odprte oči, da ga spoznajo. Kako pomenljivo je to za nas danes.
Kako enako zahtevno in hkrati tako otipljivo je v svojem vsakdanu prepoznavati Jezusa, vstalega, ki kliče v novost vstajenja, v novo resničnost bivanja. Vedno oblečen v "tujca". Da pusti svobodo vsem, ki ga nočejo videti in vsem, ki ga prepoznajo, a se morajo zanj odločiti. On pušča svobodo, ko "se dela, da gre dalje."

Janez je prvi, ki spozna, da je na obrežju Vstali, prvi, ki Petru zašepeta: "Gospod je."
Zakaj ravno Janez?

On je bil tisti, ki je pri zadnji večer slonel na Jezusovih prsih. Bil je tisti, ki je znal na poseben način biti blizu Gospodu, tisti, ki je znal poslušati utrip Srca, slišati žejo tega istega Srca na križu. Preprosto znal je sloneti in poslušati bitje Ljubezni. Zato mu je bilo dano zaznati Prisotnost prej, kakor ostalim.

Enako je z nami. Bolj kot si upamo počivati na Srcu, bolj kot znamo pustiti, da utrip Besede postane naš utrip, lažje in hitreje Ga prepoznamo na obalah našega življenja. Lažje zapuščamo staro, v katerega nas odnese in lažje se vračamo v novost Kristusa.

Jezus torej tudi po vstajenju ne spremeni narave posameznega apostola, jim pa omogoči, da ta narava postane v izgradnjo občestva, v medsebojno rast. Janez je tisti, ki Petru pokaže Gospoda in Peter je tisti, ki kot prvi papež postane voditelj Janeza.

In na koncu pride še to veliko spravno srečanje med Jezusom in Petrom, med Jezusom in vsakim apostolom, med Jezusom in nami. Mi potrebujemo to srečanje, ne Gospod.
Potrebujemo ga kot zagotovilo, da so mreže popravljene, odnosi obnovljeni, izdajstva odpuščena.

"Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?"
Peter je potreboval ta tri vprašanja in potreboval je tiste tri odgovore. Ker so ga pripeljali do dokončne predaje Ljubezni: "Gospod, ti vse veš ..."
Nič več ni prvi skakal v vodo, nič več ni bilo potrebno govoriti Gospodu, kaj bi bilo bolje, nič več ni bilo potrebno zagotavljanje herojstva. Dovolj je bilo biti le Peter, ubogi grešnik, ki ga je ujela neskončna Božja ljubezen. To je čudežni ulov. Ko srce slehernega človeka ujame tista ljubezen, ki odpušča prav takrat, ko jo na križ pribija laž in izdajstvo.

Ko torej objame ta Ljubezen, je potrebno odgovoriti. Z življenjem v svoji poklicanosti, ki pa je lahko rodovitno, "polno rib" le takrat, ko je odgovor na Ljubezen in ne barantanje za pozornost.

Ko Peter dokončno okusi tako ljubezen, zmore razširiti roke in pustiti, da ga ta Ljubezen opaše in odvede tja, kamor sam ne bi šel nikoli in tja, kamor sam ne bi zmogel nikoli. Zato je daritev živlejnja tako lepa, okusna, privlačna.

Naj bo ta teden resnično teden molitve zato, da bi vsi mi spoznali to sezuvajočo Ljubezen, ki gre do konca. In šele nato tudi sami odgovorili in zvesto odgovarjali nič drugače kakor tako, da razpremo roke in pustimo, da nas opaše in odvede do naše daritve ljubezni - do tistih polnih mrež.

Božje ali človeško?

Petek 2. velikonočnega tedna

Preprosto, a tako potrebno zaupanja. Kajti Božje vedno zmaga, človeško pa le obstane za določen čas. Človeško je začasno, Božje je večno. In vendar ne moreta en brez drugega. Bog Stvarnik, ne more brez svoje stvari, in mi, ustvarjena bitja, ne moremo brez Očeta.
Tako preprosto in vendar tako pogosto kamen spotike.

Jezus je z učenci na gori. K njemu prihaja množica, žejna novih čudežev. In še bolj kot žejna, je lačna Besede življenja. Jezus jih pogleda z očmi svojega Očeta, z očmi usmiljenja, ki vidi hrepenenje, čuti lakoto, gleda potrebo ... in vedel je, kaj bo storil. Potrebno pa je bilo najprej iti globlje, da bi razodel čudež, ko se človeško stakne z Božjim.

Karkoli nas Gospod v življenju prosi, presega naše sposobnosti. To je dejstvo. Če govorimo o resničnih Božjih sanjah, so tako presenetljive in tako nedoumljive, da ne gre drugače, kakor da človek ob njih zazna svojo majhnost in omejenost. Človeško pride le do tistih "dvesto denarijev", ki v končni fazi ne rešijo ničesar. Človeško pride do "hlebov in ribic", do svojih darov, ki so nujni, a ne zadostni.
Človeško se torej tu ustavi. Ko pa je človeško objeto z Božjim, ko se človeško pusti vzeti, zahvaliti in dati, postane presežek, postane obilje in postane ostanek - dvanajst polnih košar koščkov.

Kar je torej Božje, nasiti, kar je Božje, nima ovir, kar je Božje, ne spregleda nikogar in kar je Božje, tudi uboštvo človeškosti naredi zadostno.

Gamaliel, ugledni farizej, je eden redkih, ki je to doumel, četudi je bil obdan z drugačno miselnostjo. Pustil je, da resnica posveti njegov razum. In spregovori o Teudu in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja. Spregovori o Judu iz Galileje in njegovih privržencih, ki so minili. Ker niso imeli Duha, zato ni bilo Življenja.
In pokaže na apostole, preproste in neuke, polne Duha in polne življenja. Zato: "Ne dotikajte se teh ljudi in pustite jih; če je ta načrt ali to delo človeško, bo razpadlo; če je pa od Boga, jih ne boste mogli uničiti, da bi se kdaj ne izkazalo, da se borite proti Bogu."

Kar je Božje, preživi, ostane, umira in se rojeva. In Gospod prihaja, prihaja s svojimi navdihi, prihaja z željo, da bi vse naše človeško oblekel v Božje. Prihaja, da bi iz naših rok sprejel naša življenja, našo človeškost, naše hlebčke in ribe ali naše uboge drobtinice kruha in ribje kosti. Ni pomembno.

Pomembno je le, da vse to pride v Roke, ki posvetijo in oblečejo v nesmrtnost, v večnost.
In vse, kar je oblečeno v Božje, ne mine, ampak ostane in hrani. Znova in znova. Do obilja. To je Bog.

Noč, ki pušča kamen odvaljen

Velika noč

Gospod deluje v naših življenjih tako, da večkrat ne razumemo.
Ves postni čas nas je pripravljal na ta veliki dogodek vstajenja. Vsa Beseda nas je usmerjala k eni sami novi stvarnosti - vstalemu Kristusu.

In učenci ne dojemajo. Žene ne dojemajo. Vsi so zbegani. Katerikoli evangelij poslušamo, govori o zbeganosti in čudenju. In to je znak, da deluje On in ne mi. Kar je naše, nas ne zbega, ker je predvidljivo, skladno z našo predstavo in skladno z našimi željami. Bog gre vedno preko. Zato zmede, zato ne dojemamo.

Prazen grob, ko bi moral biti poln. Odvaljen kamen, ko bi moral biti tesno zaprt. Angeli, ki oznanjajo življenje tam, kjer bi morala biti smrt. Vse to nas bega. Kajti veliko je situacij v našem življenju, kjer smo se naučili živeti v grobu, napol mrtvi, veliko je situacij, kjer smo izbrali smrt in obup. In tako zelo nas šokira, ko se pojavi odvaljen kamen. Kajti žene je čakal kamen, ki je že bil odvaljen. In tu je vesela novica.

Ko sami doživljamo zaprte grobove v dogodkih in odnosih, ko si vendarle zaželimo svetlobe, pomislimo na napor in velike, ogromne količine moči, ki jih bo potrebno vložiti zato, da bi se kamen premaknil za en sam "mm". Gospod pa deluje drugače - On spreminja stvarnost. Kamen, ki je zapiral grob, je Marija Magdalena našla odvaljen ... Ko Gospod rešuje, vključi v svoje vstalo telo in pelje ven. Brez napora, brez mukotrpnega premikanja skal. Vse to je že storil. Potrebuje le našo vero, da "je On tisti, ki živi".

To je delovanje Boga v našem življenju. Je resničnost, v katerih je kamen že odvaljen. In stojimo pred grobom in jokamo. Ali begamo in kličemo druge. Ker ne moremo dojeti, ne vemo, kaj storiti.
Vstopamo v to luknjo, vidimo povoje in ne razumemo. Pretežka je ta resničnost za nas. Preveč novo je življenje v svobodi. Ker smo pozabili, kaj pomeni živeti v resnični svobodi Božjih otrok.

In tukaj je - ta slavna Velika noč. Noč, ki kliče v svetlobo. Noč, ki je bila zmagana s svetlobo. Noč, ki je rodila to Svetlobo, ki ne pojenja. To je tudi noč, ki pušča kamen odvaljen. Vstop v svobodo je odprt. Na vsakem od nas pa je, da se odloči, na kateri strani groba želi živeti. S katere strani želi gledati na življenje.
Odločiti se je potrebno ali bomo vse tisto, kar je bolelo in se je zdelo, da ubija, še naprej iskali v deželi smrti in med mrtvimi ali bomo vendarle začeli te stvari videti z očmi vstajenja - in jih ne več pripisovati mrtvim, ampak živim.

Kajti odkar On živi, ni nič več isto. Ni več situacije, pa naj bo še tako temna in brezupna, ki ne bi imela že odvaljenega kamna s povabilom odločitve. V Njem ni več suženjstva, ni več poraza in ni več smrti. V Njem je le še življenje in odpuščanje. Ko torej vstopimo v Njegovo vstalo telo, vse naše temine postanejo svetloba. Ker so v Njem in samo v Njem prešle iz ene strani kamna na drugo. Prehod je prost.
Potrebno je le v resnici zaživeti našo zraščenost z Njim. In vse bo postalo Jutro.

Umreti sebi in postati kruh za druge

Cvetna nedelja

Dan prihoda Gospoda v naše mesto življenja. Prihod, ki je včasih tih in skrit, komaj zaznaven našemu srcu, včasih viden in očiten, kakor na dan slovesnega vstopa v Jeruzalem. On prihaja vselej in vsak dan. Vedno. Čeprav ve, da bo v našem srcu tudi trpel... ker ga bomo spregledali, zatajili, zbežali, obrnili hrbet. In vendar prihaja, ker izpolnjuje to, kar želi Oče. In Oče želi nazaj svoje izgubljene in ljubljene otroke.

Prav je, da na to današnjo cvetno nedeljo usmerimo pogled v Gospodove prihode v naša življenja. Veliko jih je in veliko takih, kjer smo ga najmanj pričakovali. Če smo odprti Duhu, se ti vstopi kar vrstijo. Preko Besede, preko oči drugega, preko najbolj navadnega srečanja.

Prav pa je tudi, da smo pozorni na naše reakcije teh prihodov. Kajti tudi v nas so farizeji, ki slovesno pozdravljajo prihod Jezusa, v srcu pa točno vedo, da ga želijo umoriti. To je hinavščina in pred njo nismo nikoli zares varni. To je trda zemlja našega srca, potrebna obdelave.

V našem srcu so tudi preprosti Judje, ljudje, ki so iskreno pozdravljali Jezusa, a ga kmalu tudi obsodili. Ker so bili nestanovitni, ker so se obračali tako, kakor je zapihal veter. To je teren s kamenjem. Ko obišče Beseda, kliče k ukoreninjenosti, da bi lahko obrodila sad. Globoke korenine so potrebne in potreben je čas. In Bog daje vse to tistemu, ki ga iskreno išče, spušča v svoj Jeruzalem in je pripravljen na rast. Rast, ki zahteva odpoved.

V našem srcu so pa tudi apostoli. Tisti, ki so že prehodili neko pot in se tudi že odločili za Gospoda. Do konca. To je tista dobra, rodovitna zemlja. naših src. In vendar moramo tudi tu priznati svojo majhnost in krhkost. Kajti tudi apostoli so se razbežali, ko je prišla Njegova ura.

To so tisti deli srca, ki iskreno sprejmejo Besedo, jo slovesno pozdravljajo in prednjo polagajo vse svoje plašče, vso svojo voljo in govorijo: "Gospod, s teboj sem pripravljen tudi v ječo in smrt."
Pa nekaj ur za tem že spijo. Pretežko je občutje Getsemanija, preveč težke stvari se tam dogajajo. Še nekaj ur pozneje, ti deli srca tajijo. Najprej Gospoda, potem svoje prijatelje, nato samega sebe. To je zgodba Petra in to je zgodba nas vseh.
A tam, na dnu, Petra najde Očetov usmiljeni pogled. Tam nas vse Jezus pogleda in odpre vrata Božjega usmiljenja.

Vsi smo v teh svetih dneh poklicani k spreobrnenju - ne samo od trdote k rahlosti zemlje, ampak tudi od dobrega k boljšemu. Peter je imel dobre načrte, lepe želje. A je moral priznati, da ni on protagonist, da jih on sam ni sposoben izpeljati. Kar je potrebno, je spoznanje ljubljenosti, potreben je tisti spokoren in ponižen: "Gospod, ti vse veš."

Potrebno je zapuščati svoje, četudi dobre želje, in si upati sprejeti Božje, boljše želje. Kakor sveti Jožef. Z Marijo je imel čudovite načrte, svete, lepe. In vendar je bil povabljen vse to zapustiti in se pustiti odvesti v neznano, v tisto boljše Boga.

Naj nam ob tem pomaga tudi čudovita prispodoba mladega oslička, o katerem beremo v evangeliju vsako cvetno nedeljo. To je bil mlad osliček, na katerem ni še nihče jezdil. In bil je privezan. To je prispodoba nas, ko še nismo pripravljeni na daritev. Ko še nismo pripravljeni na to, da bi umrli sebi in se pustili "uporabiti, porabiti, razlomiti, zaužiti in umazati" s človeštvom. Gospod prihaja in odvezuje, da bi bili svobodni. Svobodni in zato sposobni tako radikalne odločitve.

Vendar biti svoboden ne pomeni, da lahko delaš karkoli hočeš. Taki ljudje niso svobodni, ampak ostajajo sužnji samih sebe ali pa kulture, v kateri živimo in ki tako močno narekuje stil življenja.

Ko sta učenca odvezala oslička, sta ga privedla k Jezusu. Pomeni, da je ta osliček še vedno bil privezan, a ne več v nerodovitnem, statičnem stanju, temveč se je odpravil, pustil se je voditi Nekomu.
To je naša resnična svoboda, zaradi katere Jezus vstopa v naš Jeruzalem. Da bi se mu pustili odvezati od strahu zase ter od nerodovitnosti, ter pustili odvesti v Njegovo voljo. Korak za korakom. V Jeruzalem - "k farizejem in Judom, k apostolom - zvestim in nezvestim".

Potrebno se je pustiti odvezati od lastnih dobrih načrtov in odvesti v Božje, boljše, v rodovitnost. Potrebno je umreti sebi in postati krotki nosilci Besede. Poklicani smo mu pripraviti prostor in pustiti, da se Beseda "usede" v nas, na nas in jo, kakor ta osliček, ponesti k vsem - in skupaj z Njim, postati užiten Kruh, ki se daje ...

Oče, ki ljubi in čaka do konca

4. postna nedelja

Danes beremo osrednji odlomek Očetovega usmiljenja. Bog, ki razodene, kaj pomeni biti Oče in kaj pomeni biti najdeni otrok. Najden si lahko samo če veš, da iščeš. Tu je začetek, ki je tako zelo pomemben, kajti vsi smo izgubljeni. Starejši in mlajši, prvorojeni in drugo - ali tretje rojeni.
Na poti življenja vsi prej ali slej izgubimo pogled, izgubimo Odnos in vstopimo v mentaliteto, ki jo ponuja svet.

Kako suvereno nastopi mlajši sin, prepričan, da je prišel čas, ko mora stvari vzeti v svoje roke. Kolikokrat tudi mi pobegnemo iz Odnosa, prepričani, da si moramo priskrbeti sami. Prepričani, da je naš načrt boljši kakor Božji. Če ne drugo zato, ker se zdi, da je lažje izvedljiv in predvsem bolj obvladljiv. Vsaj zdi se tako.

Ni minilo veliko časa med tem, ko je sin prevzel stvari v svoje roke in tem, ko je dokončno prekinil odnos ter in odšel. Odhod je logična posledica greha, ki se zgodi prej.
Najprej se v nas rodi prepričanje, da Bog ni Oče, ki bi dajal, ampak jemal. Z nami tekmoval. Zato se rodi prepričanje, da moramo in tudi zmoremo sami in bolje.
Rodi se gotovost, da je naša zamisel in ideja najboljša, Božja misel pa ostaja na nivoju grožnje. Zato je potrebno v daljno deželo.

V vse, kar je daljno in ne konkretno, se vedno odhaja z velikimi načrti, ki nujno postanejo v službi tega, da bi se dokazali. Kajti takoj, ko izstopimo iz Odnosa, takoj, ko bistvo našega življenja ni več "biti z Njim", smo sami, ogroženi in potrebni, da nas drugi prepoznajo in opazijo. Zato začnemo s svetom tekmovati ... in nujno izgubljati. Dobesedno stradati. To je zapeljivost zla - obljublja vse, nič ne da, vse vzame.

Vsakič, ko kristjani pozabimo, kje je naše bistvo, začnemo tekmovati z idejami tega sveta. Hočemo jih premagati in hočemo biti privlačnejši od njih, v resnici pa postanemo kakor pokvarjena sol, ki ni za drugo, kakor da se jo pohodi (Mt 5, 13). Ko skušamo prepričati svet, da smo mu podobni in ga s tem kupiti, nismo več sol. Spoznamo ne samo, da nismo "boljši od drugih", ampak totalno bedni. To je trenutek ničle, trenutek "pasenja svinj in opazovanja rožičev, ki jih nihče ne da."

Takrat, na točki nič, je sin zmogel iti vase. Zmogel se je srečati z resnico lastne bede in spoznanjem, da je edino bogastvo, ki ga je kdajkoli imel, odnos! Zato se je vrnil. Tu je ključni preobrat. Naredil je prvi korak in obrnil smer, vse ostalo stori Oče!

Vrnil se je, ranjen, obdelan in spremenjen. In prvič zares vstopil v Odnos, prvič zares odkril, kaj pomeni imeti Očeta, toliko bolj ljubečega in usmiljenega, kolikor bolj skeleče rane in praske je on, Njegov otrok nosil.

Ko se je mlajši otrok zagledal v Očetovem pogledu, je lahko sebe spoznal kot sina, ki ima vse, še več, ki ima brata.

Prav naši medosebni odnosi bodo vedno lakmusov papir našega odnosa z Bogom. Kdor ima Očeta, sme imeti tudi brata, se z njim veseliti ter z njim deliti oblačilo in prstan. Kdor ima gospodarja, ne more imeti nikogar. Tak kristjan stoji zunaj, jezen in užaljen, na točki nič.
Kajti tudi to, da si v življenju vse kupujemo, je točka nič, tudi to ni nič drugega kakor pasti svinje in gledati rožiče, ki ti jih nihče ne da. Tudi ta sin je izgubljen. In tudi tak kristjan je neprivlačen. Ker še nima Očeta. In tudi k temu svojemu izgubljenemu sinu prihaja naproti Oče.

Bog je tisti, ki v odnosu do nas nenehno dela korake in prihaja naproti. Ne vemo ali je starejši sin zmogel vase in prehoditi pot v Odnos ali ne, vsekakor pa izprašuje življenje nas, kristjanov, ki med seboj tekmujemo, se bojujemo, primerjamo in izgubljamo ... nas, ki tolikokrat spregledamo, da je edino bistvo v "biti z Njim, biti v tem, kar je Očetovega, pustiti, da je vse moje tvoje in vse tvoje tudi moje."

V tem je zajeto vse naše spreobrnenje, v tem je zajeta rešitev naših konfliktov in bojev, opravljanj in napadanj. Kajti, tam, ko greš vase in odkriješ Odnos kot svoje edino bogastvo, se svet spremeni. Tam nastane prostor za veselje in zabavo, prostor za drugega, ki preprosto ne more več ogoroziti.

Takrat, po točki nič, lahko postanemo, kakor pravi apostol Pavel Korinčanom, v službi sprave.
"Kajti Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam tudi dal službo sprave. Med nami je razglasil nauk sprave. "

To, da zmoremo biti med seboj bratje, bo pa tudi edino najmočnejše pričevanje, da obstaja Oče, ki ljubi in čaka ... do konca.