Kako so se namnožili, ki me stiskajo!

2 Sam 15,13-14.30; 16, 5-13a
Ps 3
Mr 5,1-20

Danes Beseda ne špara, ko pripoveduje o notranjih stiskah, ki jih pozna človeštvo. Ah, kaj čoveštvo, o stiskah, ki jih poznava ti in jaz.
Imeti bivališče med grobovi (v grščini ta beseda pomeni tudi spomin), pomeni živeti v nenehnih spominih, ki ubijajo. Tistih težkih. Pomeni živeti v besedah, ki so ranile, ponižale, osramotile. Pomeni živeti v zlu, sovraštvu, zamerah, ljubosumju, zavisti, krivdi ...vse to so tisti okovi in verige, ki nas delajo divje, napadalne, agresivne, neukrotljive.

V prvem berilu vidimo Davida, ki poln žaosti, skrbi in bolečine beži pred lastnim sinom, ki mu streže po življenju. A kot da to ni dovolj, mora na mučni poti bega, doživeti še nov udarec. Gerovega sina Semeja, ki Davida preklinja, napada ter vanj meče kamenje! A David skuša zaupati, ostaja miren in ve, da mu je Gospod odpustil. In vendar, kako boli, ko ti na poti ljudje mečejo kamenje na glavo. Ali polena pod noge. Vseeno. Kako težko, ko se zdi, da so se vse koliščine zarotile proti tebi.

A še težje je, ko se to kamenjanje sprevrže v notranje. Ko naposled utihnejo zunanji nasprotniki in se oglasijo notranji. In njih kamenjanje je lahko mnogo bolj boleče.

To so naši notranji spomini, lastna doživetja, globoke rane in čustva sovraštva in agresije, ki se tako rada namnožijo v legijo in obrnejo proti nam samim. Ker je tako najbolj "varno". A kako strašno je to nasilje, ko zaradi prejetih bolečin in ran, ob katerih smo nekoč res bili nemočni, sedaj mi postajamo nasilniki nad samimi seboj in drugimi. Ponoči in podnevi ... v grobovih ali gorah, stran od ljudi ali ob njih, v kričanju in tolčenju s kamenjem.
To je zlo, ki vedno deluje agresivno in destruktivno. Še huje, avtodestruktivno. A kako dolgo še?

Kajti Jezus je tukaj neverjeten. On se pomakne na drugo stran morja, v Geraško deželo, ki je bila poganska, samo za enega človeka. Kajti potem, ko obsedenca ozdravi, se vrne nazaj. Vso pot je torej naredil samo za enega človeka! To je Bog.
Bog, ki naredi vse potrebne km, počaka vse potrebne dneve ali leta, da te le lahko najde in obišče v tvojih grobovih, v tvoji poganski Geraški deželi, v kateri si tako krut in nasilen do samega sebe.

V Njegovi moči, legija hudih duhov odide. Grobi spomini, nasilne besede ali udarci, krivice in zlo, izgubijo svojo moč. Ko vstopi On. Tam, v moči Besede utihnejo zli demoni, utihne kamenje in vpitje. Utihnejo vsi naši nasilni prijemi, kaznovanja, mučenja in napadanja na lastno dušo. Utihnejo vse naše zasvojenosti ...ter nastopi zdrava pamet, čiste misli, umit spomin. Kajti ...

... Ljubezen umije spomin. Resnica, ki jo prinaša Božja beseda, nam vrača belo oblačilo našega dostojanstva.

Močna je ta Beseda! Tako močna in dejavna, da se je ustrašimo in včasih skupaj s prebivalci Geraške dežele prosimo, naj odide iz naših krajev.

A srečanje se je zgodilo. Dotik je bil storjen. Izkustvo Boga in njegove Miline, sta naredila svoje.
Izkušnja Boga in Njegove moči, nas usposobi, da postanemo njegovi pričevalci.

In Deseteromestij, ki čakajo oznanila, je zelo veliko!

Bog v naročju

svečnica leto A
Bog v naročju

Si še upamo pričakovati obisk Boga? Tam, skupaj s Simeonom prisluškovati Duhu, pričakovati Izraelovo tolažbo in hrepeneti po tem, da se srečamo z Bogom, ki se nam daje v naročje?

On si želi vstopiti v naša življenja, v ta njegova svetišča. Prihaja pa kot znamenje, ob katerem preprosto ne moreš ostati neodločen. Ali ga sprejmeš ali mu nasprotuješ.

Prihaja kakor topilec in čistilec srebra in zlata, kot tisti, ki razodeva resnico - jasno, čisto, preprosto, brez dodatkov.

Prihaja kot tista Beseda, živa in dejavna, ostrejša kot meč, ki zareže do ločitve duše in duha, ki presoja vzgibe in misli srca. A kdo si upa prestati ta njegov prihod?

Morda se ga bojimo pričakovati prav zato, ker se v Njegovem pogledu stopi vsa naša narejenost, vsi dodatki in vsa manipulacija, ostane pa zgolj naše uboštvo … in suženjstvo. A prav zato je prišel. Podvržen vsem človeškim zakonom in predpisom postave, kot suženj, da bi osvobodil nas, ki smo vse življenje sužnji naših strahov.

Prihaja ubog, ranljiv in konkreten, da bi se izenačil z nami. Prihaja konkretno, zelo konkretno, v krvi in mesu, ker je tudi prišel iskat otroke, deležne krvi in mesa. Zato je prav, da ga konkretno tudi pričakujemo; ne v videnjih in visokih razodetjih, ampak v našem vsakdanu. Tam, kjer smo noč in dan in zato povabljeni, da bi kakor prerokinja Ana, ves ta čas ostajali v svojem notranjem templju, pozorni, da ne bi zamudili obiskanja Boga. Kajti obiskuje nas vsak dan, večkrat na dan. Tudi danes.

Drugo berilo govori o tem, kako je strah pred smrtjo naš največji ječar. Bog to ve. Ve pa tudi, da nas smrt presega. Zato je On, Gospodar življenja sklenil prav s smrtjo zrušiti tistega, ki nas je držal v primežu smrti – hudiča.

A kaj je s tem pokazal nam? Bog je smrt premagal s smrtjo, s tem, da je vstopil v tisto, kar najbolj straši. S tem pa smo tudi mi povabljeni vstopiti v naše strahove, ki nas zaustavljajo, hromijo in vklepajo ter jih premagati. Tako, da pred njimi nehamo bežati, ampak vanje vstopimo. Pa ne sami, saj se je tudi Simeon bal smrti, ne da bi poprej videl Gospodovega Maziljenca, temveč z Njim, ki se nam daje v naročje.

Bog se naredi majhnega, da nas ne bi izgubil, temveč bi ga sprejeli v templju našega vsakdana. Da ne bi več ždeli v ječah lastnega suženjstva, temveč rasli in se krepili v modrosti in milosti.

Jezusa so njegovi starši darovali v templju in ob tem ponovno slišali prerokbe, ki jih niso razumeli. Bog jih je vedno znova presenečal, vedno je šel izven okvirov in ustaljenih predstav. Enako danes. Enako z nami. Ker je Bog.

Vabi nas, da bi mu upali darovati svoja življenja. Premagati strah pred smrtjo samih sebe, svojih lastnih, do potankosti izdelanih načrtov, in se prepustiti, da nas končno tudi On sam vzame v svoje naročje. In pelje po svoji poti.

Kajti samo tisto, kar upamo darovati v Gospodovo naročje, v naročju tudi najdemo.

Marija in Jožef pa s svojo jasno držo prinašata pomembno sporočilo današnjim staršem, ki imajo do potankosti izdelan načrt za življenje svojih otrok. S svojimi projekti in predstavami o njih in zanje, si skušajo zagotoviti varnost, s tem pa jih priklenejo nase.  Marija in Jožef pa sta ravno takrat, ko sta najmanj razumela, zaupala in dopustila, da ju njun otrok presega. Pustila sta se mu (pre)oblikovati. Kako pomembno je torej, da starši svoje otroke darujejo Bogu in s tem zapustijo lastne predstave in pričakovanja, ki naj bi jih oni izpolnili. Da svoje otroke znova rodijo. Prvič za življenje, drugič za svobodo.

Na današnji praznik se spominjamo tudi vseh posvečenih oseb, ki temu svetu pričujejo, da to, kar vidimo, ni vse, da najboljše šele prihaja! Spominjajo nas na to, da je Gospod konkreten, da se je utelesil in hodil po naši zemlji. Da hodi po naši zemlji tudi danes. Da bi se nam dal in bi se mu dali. V naročje.

Koliko časa Bog spi?

2 Sam 12,1-7a.10-17
Mr 4, 35-41

V mojem čolnu življenja ...sredi mirnega jezera, sredi viharjev ... se včasih res zdi, da je Bog resnično zaspa.

Zdi se nam, da Bogu ni mar za nas, saj tudi vse zunanje okoliščine in dejstva včasih kažejo na to. In v to smo sveto prepričani. Kakor je bil tudi David prepričan, da vidi čisto.
A prav njegova pripoved nas spomni na to, da je naš pogled in doživljanje lahko zelo skrivjeno.
Pokaže nam, kako lahko na drugem zlahka opazimo greh, pri sebi pa le s težavo, četudi je očiten. Naše oči pri drugem rade vidijo, kaj vse ta drugi ima, od govedi do drobnice, sebe pa doživljamo kakor tiste, ki nimajo drugega razen drobne ovčice.

In tu vstopa Jezus, da bi spremenil zorni kot našega gledanja. Tudi nam pravi: "Prepeljimo se na drugo stran!". Hoče nas peljati na drugo stran, pokazati drug, nov pogled na stvari in na resničnost, ki je drugačna od našega prepričanja.

In na drugo stran nas želi prepeljati takrat, ko se zvečeri. Takrat, ko se tudi v našem življenju kaj zalomi, zvečeri, ko nastane tema, bitka, dvom ... Takrat, ko smo prepičani, da Bogu ni mar, da se je umaknil in zaspal. Za nedoločen čas.
In tam, sredi razburkanega morja, sredi tvojega in mojega norega dneva, Bog razodene dve pomembni stvari.
Dokler ostajamo v bitkah življenja zaprti vase, prepričani, da se lahko samo sami rešimo in vse obvladamo, dokler zanikamo svoj greh in zmedo, ostajamo sami v boju z valovi. Takrat Bog res "spi". Pa ne, ker bi hotel, ampak ker ga mi ne potrebujemo. 
Zbudi pa se takrat, ko se začnemo zanašati nanj. Takrat, ko verjamemo vanj, v njegovo prisotnost in to, da bo storil. Drugače povedano, takrat, ko začnemo verovati vanj. Naša vera je torej najboljša budilka za Boga. Takrat mu odpremo vrata in dovolimo, da naredi, kar je potrebno, da se naše srce in življenje umirita.
Da naši strahovi utihnejo in se dvomi umirijo!

"Kako torej, da še nimamo vere?"

Včasih pa nam Jezus s svojim "spanjem"  želi sporočiti tudi to, da si lahko zaupamo, da nas je usposobil za življenje, nam dal vesla, da jih uporabljamo skupaj z njim. Da lahko zaupamo, da je v našem čolnu, takem, kakor je (v.36).
Četudi ga ne čutimo vedno. Saj je naša vera veliko več od tega, kar čutimo!

Ljudje, ob katerih si odpočiješ

2 Sam 11,1-4.5-10.13-17
Mr 4, 26-34

Te dni smo brali o tem, kako Bog Davidu obljublja, da mu bo On sezidal hišo. Objublja mu svoj blagoslov. In še včeraj smo brali, kako David, ganjen nad skrbjo Boga, izreka čudovito molitev. Hrepeni po tem, da bi se obljuba uresničila in bi bila njegova hiša - življenje, zares blagoslovljeno.

Nato pa ... človeška oblastnost. Ko človek pozabi, kdo je prvi in se nauči, da lahko ukazuje drugim. Da je edina resnica njegova, da ima moč in oblast nad stvarmi in ljudmi.

Takrat je David odposlal Joaba, svoje hlapce ter vse Izraelce v vojno ... David pa je ostal v Jeruzalemu. Na varnem. Kakor pismouki in farizeji, ki so vezali težka bremena ljudem, sami jih pa še taknili niso. In kakor mi, ko si ne upamo odrasti, ampak vso odgovornost za svoje življenje in doživljanje prelagamo na druge, krivimo druge. Takrat postanemo nasilni, agresivni, ukazovalni, posesivni ...

David je torej pozabil, da je služabnik Boga, zato je postal suženj. Suženj svoje lastne oblastnosti.
Ko je zagledal lepo Betsabejo, je verjel, da mu pripada. Kakor vse ostalo. In greh je bil storjen.
Tu pa nastopi še tista specifična taktika zla, ki prav ob spoznanju greha napeljuje k temu, da bi le-ta ostal prikrit. Skrit pred očmi Boga, kakor da ga ne bi že videl.

Vse, kar sledi, je le še napor Davida, da bi popravil, prikril, zakril, uredil in rešil sam sebe. Sprva z manipulacijo. Nato z opijanjanjem. Na koncu z ubojem. In končni greh je hujši od prvega.
To je torej taktika zla, ki nam ob prvi napaki prigovarja: "Ne ustavljaj se, pobegni, skrij se, reši se .." ali pa: "Zdaj je že vse zapravljeno, zamočil si, tudi če se ustaviš, boš kriv!"
In že smo stran od Boga.

Karkoli torej skuša človek storiti sam, se zacikla, ujame v lastne zanke in predvsm UTRUDI.

Ko je pa na delu Milost, so notranja občutja popolnoma drugačna. Ko deluje Bog, se človek UMIRI in SPOČIJE.
Bog je namreč tisti, ki dela na skrivnem, preko majhnih "gorčičnih zrn", ki jih zaseje in ki rastejo v globini zemlje, kamor ne segajo pogledi množic in kjer se ne da nič pokazati . Ko deluje Bog, srce ne čuti utrujenosti, vse se dogaja brez pretiranega napora in naprezanja, "med spanjem".

To je človek, ki zna najprej prisluhniti Bogu in njegovim načrtom ter se uglasiti nanj. To pomeni sprejeti seme. Izreči svoj "Da". Stopiti v sodelovanje z Njegovo močjo. Tak človek živi mirno in tiho, opravlja svoje drobne, majhne dolžnosti in ne opozarja nase. Je tam, kjer mora biti in ve, da Bog, ki vidi na skrivno, dela svoje velike stvari.

Res, Božji možje in žene so ljudje počitka, ljudje, ob katerih se da odpočiti. Kakor v krošnjah tistega drevesa.

Božji predlogi so vedno tihi, nežni, nenasilni, blagi in drobni. Ko pa se vsejejo v pripravljeno srce, postanejo sadovi veliki in mogočni. Vendar postopoma ...najprej bilka, potem klas, nato polno žito v klasu. 

Vprašanje pa je ali si upamo počakati?

Skrito, da bi postalo očitno

2 Sam 7,18-19..24-29
Mr ,21-25

Ustvarjeni smo, da bi svetili. Da bi bili luč, Njegov odsev. Bog obljublja, da nam bo On sezidal hišo, kar pomeni, da On sam ve, kje in kako nas želi imeti.
Pomeni, da se lahko sprostimo.
Da je Obljuba dana, mišljena zares in da lahko sedaj za te velike sanje, ki jih ima Gospod z nami, za svoje življenje, skupaj z Davidom zmolimo k Njemu, ki nas varuje in vodi kot punčico svojega očesa:

Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me do semle pripeljal? A to se je zdelo še premalo tvojim očem, Gospod Bog; govoril si marveč o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, o Gospod Bog. Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njih Bog. Gospod Bog, uresniči torej za vselej besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, ter stori, kakor si obljubil. Naj se poveličuje Tvoje ime na veke, naj se govori: ‚Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‘ In hiša tvojega služabnika Davida naj bo utrjena pred teboj. Ti namreč, Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, si razodel svojemu služabniku: ‚Hišo ti bom sezidal.‘ Zato se je obrnil k tebi s to molitvijo. Zdaj tedaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in ti si napovedal svojemu služabniku te dobrine. Zdaj torej začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo ostala pred teboj na veke! Ti namreč, Gospod bog, si to obljubil. Bodi torej s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke!

Smo pripravljeni? Da Gospod začne s svojimi blagoslovi in uresniči delo, ki ga je v nas začel ...
Da bi res zasvetili kot luči.

A biti luč pomeni imeti globino.Pomeni si upati ogromno stvari narediti na skrivnem. Kjer ni priznanj.
Močno drevo ni tisto, ki je košato in veliko, ampak tisto, ki ima globoke korenine. Korenin pa se ne vidi, nihče jih ne opazi, nihče jih ne ceni. Kar torej ni vidno ostalim, kar se ne da pokazati, postja vir luči. Sadovi tihega, vsakdanjega, skritega dela in truda. Noben korak, še tako majhen in še tako na skrivnem, za katerega veš samo ti, ni zamanj.

Zakaj nič ni skrito, kar bi ne postalo očito; in nič ni postalo skrito kakor zato, da pride na dan. ²³ Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.

Mi boš mar ti zidal hišo? 

2 Sam 7, 4-17
Mr 4, 1-20

Kolikokrat si želimo ujeti Boga? Mu postaviti meje, ograditi in mu določiti prostor Njegovega delovanja v nas, po nas in v našem življenju? Ker je tako bolj varno. Bog, ki ga obvladam. Koliko stiske in tesnobe, koliko nezaupanje je v takem odnosu. Koliko omejenosti. In vendar nam je tako najbolj domače. Določati Bogu meje znotraj katerih se mu je dovoljeno gibati in delovati. Če že mora.

On pa se nenehno sklanja k nam z ljubeznijo in nas vabi k zaupanju. Kot zaljubljenec nam kaže in dokazuje, kako vendar ne vidimo, da je On tisti, ki pozna pot in vodi. 

Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, enako imenu velikašev na zemlji. 

Z ljubeznijo nam pove, da smo mi navadni pastirčki, ki nas je vzel iz naših omejenih pašnikov ter nas postavil, da bi bili Njegove priče po vsej zemlji. Z nami je, nas usposablja in daje tisto Obljubljeno deželo, ki jo je že pred našim spočetjem namenil - prostor in kraj, kjer bomo lahko rodovtni. Ne trideseterno, ne šestdeseterno, ampak na polno - stoterno! 

Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej ...  

A pot pozna le On ... in mi, ko mu jo pustimo razodeti. Zato v evangeliju tako ponavlja: "Poslušajte!" in spet: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša." A si jih upamo imeti? A si upamo prisluhniti Besedi in pripraviti teren našega srca? Kajti Beseda je vedno popolna, narejena za stoteren sad ... Rodovitnost zavisi torej od našega terena!

• Pot smo takrat, ko se pustimo speljati prvi reakciji naše psihe, ko zasliši Besedo. "Ah, to že poznam." In srce se zapre, da ne more več slišati. Ali pa: "To, kar slišim, je preveč lepo, da bi bilo res." To je klasičen ugovor na veselje, ki ga prinaša evangelij. A resnica je prav tam, kajti mi smo tisti, ki smo namesto življenja v čisti vodi Resnice, izbrali življenje v mlakuži.
  "To velja za druge, zame ne". In že priletijo ptice zla in pozobajo Življenje za moje srce.
• Kamnita tla smo takrat, ko nas vodijo zgolj čustva. Čustva, ki so večkrat nestanovitna, spremenljiva in se gibljejo med "mi paše in mi ne paše". Od čustev se človek lahko tudi ZELO utrudi. Želja je velika, napor je velik, sadu pa kar ni in ni. Pomembno je torej, da naša čustva začne voditi in preoblikovati Duh.
• Trnje - so klasični ugovori o času, tempu tega življenja, obveznostih in nujnih stvareh. Beseda (Bog) pa se ne bo nikoli prikazal kot nujen, vsiljiv, urgenten! Nasprotno. On bo vselej mirno, tiho, spoštljivo čakal, da prisluhneš. Ko boš sam želel. Vedno je tam. In za Besedo ni potrebno veliko časa. Dovolj je, da pade v zemljo, Duh pa ji bo preko dneva dajal rasti
• Rodovitna zemlja smo takrat, ko upamo biti to, kar smo. Pristni, ponižni in odprti. Spravljeni z dejstvom, da mi nismo Bog, ampak smo potrebni vodstva. Takrat Odnos postane osrečujoča avantura vstopanja v dialog z Gospodom in v sodelovanje z njim.
  In tam se zgodijo stotke!

Biti z Njim v žlahti

2 Sam 6,12b-15.17-19
Ps 24
Mr 3,31-35

Bog je tako spoštljiv, da nikoli ne vdira. Vedno čaka, da se vrata odprejo z notranje - naše strani. Pusti, da je povabljen, a sam nikoli ne neha vabiti: "Dvignite vrata, svoje glave, dvignite se, starodavne duri, da vstopi kralj veličastva!"

Naše srce res večkrat spominja na velika, trda, škripajoča vrata, ki se le z muko odprejo Božjemu glasu. A zakaj, ko pa smo tako izgubljeni?

Je to takrat, ko pozabimo ali ne upamo več prisluhniti hrepenenju žejne zemlje? Kajti nori ritem dneva dela vse, da bi to hrepenenje utišali.

Ali je to zato, ker je naša podoba Boga kdaj resnično grozna? Kot da spuščamo vase nekoga, ki dela proti nam in naši sreči, nekoga, ki je daleč stran in sploh ne ve, kako nam je ... Ne vem koliko je to Bog naše krvne žlahte, naših prednikov.

In ko naposled prerastemo obe oviri, si moramo priznati, da si navkljub hrepenenju duše, kljub izčiščeni podobi, še vedno ne upamo z veseljem sprejeti Besedo. Bojimo se. Da bo Bog prevzel "komando". Da ne bomo več mi glavni, ampak On. Da nas Bog ne bo več "ubogal", ampak bo nas prosil, naj hodimo za njim, tam, kamor On hoče.

Je zato tako težko biti z Njim v žlahti? Biti njegova mama, sestra, brat? Biti tisti, ki sedi ob njegovih nogah in posluša, biti tisti "notri" in ne tisti, ki stojijo "zunaj".

Jezus danes močno poudari, kako pomembno se je roditi znova in v tem novem rojstvu izbrati, kateri žlahti pripradati. Tisti, ki je poznana, tradicionalna, "zunanja" in tam zato, ker vsi tako delajo, ali tistim, ki so se posebej, vsak zase odločili, da stopijo "notri", odprejo vrata, vstopijo v Odnos prepustijo vodilne niti Bogu.

Mi Boga vedno iščemo "zunaj", v resnici pa je tam, kjer ga nočemo, kjer se ga bojimo - znotraj nas, zato, da bi ga lahko poslušali in slišali. A nam vsak trenutek prepušča izbiro. David je skrinjo zaveze sprejel z radostnim vzklikanjem in donenjem tromb. Kaj pa mi?

Po krstu je Bog sicer na poseben način že v nas, in vendar spoštuje in umolkne, če vztrajamo, da bomo glasnejši. In stoji pred starodavnimi in zarjavelimi vrati srca in trka ... Da se sami odločimo ali ga želimo "notri" ali "zunaj". Da sami izberemo, koliko si upamo biti z Njim v žlahti.