sreda, 29. januar 2014


Mi boš mar ti zidal hišo? 

2 Sam 7, 4-17
Mr 4, 1-20

Kolikokrat si želimo ujeti Boga? Mu postaviti meje, ograditi in mu določiti prostor Njegovega delovanja v nas, po nas in v našem življenju? Ker je tako bolj varno. Bog, ki ga obvladam. Koliko stiske in tesnobe, koliko nezaupanje je v takem odnosu. Koliko omejenosti. In vendar nam je tako najbolj domače. Določati Bogu meje znotraj katerih se mu je dovoljeno gibati in delovati. Če že mora.

On pa se nenehno sklanja k nam z ljubeznijo in nas vabi k zaupanju. Kot zaljubljenec nam kaže in dokazuje, kako vendar ne vidimo, da je On tisti, ki pozna pot in vodi. 
Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjer koli si hodil in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, enako imenu velikašev na zemlji. 

Z ljubeznijo nam pove, da smo mi navadni pastirčki, ki nas je vzel iz naših omejenih pašnikov ter nas postavil, da bi bili Njegove priče po vsej zemlji. Z nami je, nas usposablja in daje tisto Obljubljeno deželo, ki jo je že pred našim spočetjem namenil - prostor in kraj, kjer bomo lahko rodovtni. Ne trideseterno, ne šestdeseterno, ampak na polno - stoterno! 

Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga hudobneži ne bodo več stiskali kakor poprej ...  

A pot pozna le On ... in mi, ko mu jo pustimo razodeti. Zato v evangeliju tako ponavlja: "Poslušajte!" in spet: "Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša." A si jih upamo imeti? A si upamo prisluhniti Besedi in pripraviti teren našega srca? Kajti Beseda je vedno popolna, narejena za stoteren sad ... Rodovitnost zavisi torej od našega terena!
  • Pot smo takrat, ko se pustimo speljati prvi reakciji naše psihe, ko zasliši Besedo. "Ah, to že poznam." In srce se zapre, da ne more več slišati. Ali pa: "To, kar slišim, je preveč lepo, da bi bilo res." To je klasičen ugovor na veselje, ki ga prinaša evangelij. A resnica je prav tam, kajti mi smo tisti, ki smo namesto življenja v čisti vodi Resnice, izbrali življenje v mlakuži.
    "To velja za druge, zame ne". In že priletijo ptice zla in pozobajo Življenje za moje srce.
  • Kamnita tla smo takrat, ko nas vodijo zgolj čustva. Čustva, ki so večkrat nestanovitna, spremenljiva in se gibljejo med "mi paše in mi ne paše". Od čustev se človek lahko tudi ZELO utrudi. Želja je velika, napor je velik, sadu pa kar ni in ni. Pomembno je torej, da naša čustva začne voditi in preoblikovati Duh.
  • Trnje - so klasični ugovori o času, tempu tega življenja, obveznostih in nujnih stvareh. Beseda (Bog) pa se ne bo nikoli prikazal kot nujen, vsiljiv, urgenten! Nasprotno. On bo vselej mirno, tiho, spoštljivo čakal, da prisluhneš. Ko boš sam želel. Vedno je tam. In za Besedo ni potrebno veliko časa. Dovolj je, da pade v zemljo, Duh pa ji bo preko dneva dajal rasti
  • Rodovitna zemlja smo takrat, ko upamo biti to, kar smo. Pristni, ponižni in odprti. Spravljeni z dejstvom, da mi nismo Bog, ampak smo potrebni vodstva. Takrat Odnos postane osrečujoča avantura vstopanja v dialog z Gospodom in v sodelovanje z njim.
    In tam se zgodijo stotke!

Ni komentarjev:

Objava komentarja