V objemu Trojice

Sveta Trojica

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!" (1 Mz 1,26)
S tem se je začela ta velika avantura med Bogom in človekom. Med Bogom, bitjem odnosa in človekom, ustvarjenim iz tega ljubečega odnosa in za odnos. Bog se z uporabo množine že v "štartu" razodene kot občestvo, kot Trojica.

Človek je torej ustvarjen iz občestva treh Oseb, ki so med seboj povezane s popolno in čisto ljubeznijo. Oče, ki ljubi vselej prvi, Sin, ki ostaja nenehno poslušen Očetu in Sveti Duh, ki je "vez popolnosti" in vse združuje v eno. Vsak je poslušen vsakemu in vsak eno z vsakim. Po tej podobnosti je ustvarjen človek, kot telo, duša in duh. Že v naši strukturi je skrita podoba Svete Trojice. Človek, le podoba Trojice je tako kompleksen, da ga nobena znanost ne more zaobjeti, mi bi pa radi zaobjeli celo Boga.

Znanosti zaradi svoje omejenosti človeka delijo, v njem vidijo bodisi samo telo bodisi samo prisho in čustva, nekatere duhovnosti pa bi v človeku rade priznale samo duha. Nič od tega ni prav, kajti človek je veliko več.

Bog je torej ustvaril človeka kot svojo podobnost, da bi bil deležen Njegove sreče, te neskončne ljubezni, ki se pretaka med božjimi osebami. Človek je bil postavljen v ta raj odnosov, kjer vlada popolna pripadnost in izpolnjenost. Postavljen je bil v krogotok ljubezni, kjer je poslušnost najbolj naravna in neogrožujoča stvar. Ko pa je človek nasedel skušnjavi, ki je pojem poslušnosti popačila in izkrivila, se je iztrgal iz tega objema ljubezni in se znašel nag in ranljiv, izven raja. Ni poznal več lepote odnosov, kajti ti so postali grobi, nevarni, ogrožujoči. In rodilo se je nasilje.

Oče pa, ki mu ni moglo in mu ne more biti nikoli vseeno za to, kar je ustvaril in ljubil, je pričel s svojo dolgo zgodovino odrešenja. V prvem berilu beremo, kako je nenehno kazal svojo skrb za izvoljeno ljudstvo, razodeval se mu je v ognju, se zanj bojeval  s preskušnjami, z znamenji, s čudeži, z bojem, z močno roko, s stegnjenim laktom in z velikimi strašnimi deli, da bi jih izpeljal v svobodo. V svobodo, četudi še vedno sredi zasužnjenega sveta.

A potrebno je bilo močnejše zdravilo, kajti človek je šel zelo daleč in zelo globoko. Potreben je bil nov spust Boga k človeku. Globlji spust, utelešenje. Zato je dal svojega Sina, ki je dokončno razodel obraz Boga. In ta obraz je človeka šokiral. Ker je bil to obraz, ki misli zares, gre do konca, se pusti opljuvati in umazati, pribiti na križ, da bi človek doumel, kako zelo je Bogu dragocen.

Bog, ne govori več "samo" iz ognja, temveč se spusti pod njegov greh in zanj umre. Da bi človek dojel Ljubezen in da bi uničil smrt, ki je človeku nenehno grozila. In tista smrt ni imela izhoda. Smrt se pa premaga tako, da se ji pusti "pičiti". In ko strup zadane ob zdravilo, ki je močnejše, za vedno izgubi  moč, s katero je človeka držal v strahu.

Človek je s tem končno osvobojen, a to je tako težko verjeti! Evangelist Matej poroča, kako so enajsteri prišli na goro, od koder se je Jezus vzdignil v nebo. Eni so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Še vedno. Četudi je bil to štirideseti dan po vstajenju, čas v katerem so se dogajali mnogi čudeži, dogodki v katerih se je Jezus dal tipati, slišati in videti, da bi končno dojeli novo realnost svobode.
A človek še vedno dvomi v to novo realnost, ki je preveč lepa, da bi bila resnična. Klasika ranjenega človeka. Jezus pa ostaja potrpežljiv. Takrat kot tudi danes, zato tudi od svojih želi potrpežljivosti in usmiljenja.

In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Po nikomer se te Besede niso mogle resnično izpolniti kakor po Svetem Duhu, ki je dan vsem krščenim. On je tisti, ki izpolnjuje še najmanjšo Besedo, kajti niti ena ne bo prešla, ne da se izpolni.

Nimamo več Boga, ki bi ga mogli gledati le od daleč, s strahospoštovanjem pred goro, ki se kadi, kjer grmi in od koder švigajo plameni. Ni niti več v podobi Jezusa, ki vidno hodi po zemlji.
Danes Bog, Presveta Trojica prebiva v človeškem srcu. On, ki ga ne morejo obseči nebes nebesa, želi prebivati v srcu človeka, te svoje podobnosti. Tam je Njegov dom. Prav po Svetem Duhu, ki v nas kliče: "Aba, Oče!"  

Ko se damo torej voditi Duhu, ki že prebiva v nas, živimo resnico svojega dostojanstva sinov in hčera. Nismo več ljudstvo, ki bi moglo iskati Boga na kadečih se gorah, nismo več ljudje, ki bi se morali gnesti, da bi videli Jezusa. Danes lahko živimo kot tisti, ki nas je obiskal Bog sam in se naselil v nas. Kot živi tabernaklji, živi templji, živi kamni duhovne zgradbe, v katerih prebiva Sveti Duh.

On nas nenehno vrača nazaj v ljubeči objem, iz katerega smo izšli v začetku. S tem nas tudi usposablja, da se vedemo kakor sinovi in hčere, kot dediči in ne sužnji. Z drugimi besedami, usposablja nas, da bi tudi naši odnosi bili skladni z odnosi Svete Trojice - svobodni, dostojanstveni, resnični, v medsebojnem podarjanju in služenju.
Kajti nismo več ujetniki starih vzorcev, po katerih bi zapadli nazaj v suženjstvo in strah, ampak imamo Duha, vedno novega, vedno živega, ki nenehno moli v nas.

Po tem čudovitem delu odrešenja smo torej položeni nazaj v raj Trojice, kjer je tudi naš resnični dom. In tam, globoko v sebi ga lahko zaznamo in živimo.

Hoja za Kristusom ali kariera?

Sreda 8.tedna med letom

Današnji evangelij v vsej dramatičnosti razkriva tisto, kar se skriva v namenu srca. Veliko ljudi je hodilo za Jezusom in evangelist Marko poudarja, da so se bali in se Jezusu čudili. Bili so namreč na poti v Jeruzalem.
Kako pogost pojav. Kolikokrat, ko se Bogu pustimo zares voditi, se prične čudenje. Čudenje nad njegovimi potmi, ki večkrat niso na zemljevidu naših predstav in zamisli.

In Jezus nadaljuje: »Glejte, v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pismoukom; in obsodili ga bodo na smrt in ga izročili nevernikom;  zasramovali ga bodo in vanj pljuvali in ga bičali ter umorili; in po treh dneh bo vstal.« 

S tem pove statusni znak vsega, kar je Božje. Kajti vse, kar je zaznamovano z Ljubeznijo, je križano, mora biti izročeno, mora umreti, nemalokrat biti poteptano, a vselej tudi vstane. Bolj kot kristjane preganjajo, več jih je, bolj kot je Božje napadano, bolj se širi in krepi. Ponovno logika Boga, ki daje takrat, ko zlo misli, da jemlje in zmaguje.

Jezus je torej napovedal, kaj pomeni hoditi za njim, mi pa tako kakor Zebedejeva sinova, ne slišimo in nadaljujemo s svojo verzijo, v kateri se razkrivajo nameni srca.
Jakob in Janez sta želela imeti položaj, biti pomembna in ustvariti kariero. Zanjo sta bila pripravljena narediti vse, tudi hoditi za Jezusom, piti njegov kelih in biti krščena z njegovim krstom. Vse, da bi le imela veljavo, moč in oblast.

Če prevedemo - koliko kristjanov, duhovnikov, laikov je danes pripravljenih hoditi za Jezusom na način karirerizma. Kdo bo bolj pomemben, kdo bo imel višje točke pri škofu, boljše mnenje ljudi, kdo bo v Cerkvi nekaj veljal, kdo bo uspel doseči, da bodo samo slišali zanj in že ga bodo množice iskale in pozdravljale. Za to smo pripravljeni tudi pretrpeti to, kar napoveduje Jezus. Pripravljeni smo dati življenje. In vendar, smo izgubili bistvo in popolnoma zgrešili smer. Zarili v nulo!

Jezus je vedel, da sta "Jakob in Janez" v nas pripravljena narediti vse, da bi le bili bolj pomembni kakor ostali, vsaj v nečem. In tukaj Jezus, ki je bil ob napovedi trpljenja popolnoma preslišan, pokliče učence skupaj in začne znova: »Veste, da ti, ki veljajo ljudstvom za vladarje, nad njimi gospodujejo in da si prvaki lastijo oblast nad njimi. Med vami pa naj ne bo tako; ampak kdor koli med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik; in kdor koli med vami hoče biti prvi, bodi vsem služabnik. Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Hoja za Jezusom ni delanje kariere, ni tekma za to, kdo bo lepše urejen, kdo bo lepše izpadel in bolj pametno povedal. Ne, hoja za Jezusom je odpoved karieri. Pomeni pa sprejeti zakon ljubezni, ki gre raje korak nazaj, umolkne, prisluhne, da le ne bi koga pohodila in spregledala. To je ljubezen, ki zapušča svoje in sliši Drugega, ki se pusti najti in se pusti voditi Ljubezni, ki ne bo razumljena, ki bo morala umreti, da bi lahko vstala.

Za Boga je kariera v izpuščanju in izgubljanju oblasti, nadzora in moči nad drugimi, da bi jih končno lahko slišali in v njih našli brata.

In kakor pravi modri Sirah v prvem berilu, hoče Gospod ponovno obnoviti znamenja in ponoviti čudovita dela, v nas in po nas. Vendar za to potrebuje učence, ki so pripravljeni hoditi za Jezusom na način služenja in ne karierizma.

Prepih in svežina

Binkošti 

Prihod Svetega Duha, močno pričakovanega in neznanega gosta, o katerem so učenci veliko slišali, a še ne razumeli. Na današnji dan se spominjamo dneva zelo konkretne izkušnje Svetega Duha. Prišel je nenadoma. Kakor presenečenje. Navdihi Duha prihajajo vedno nenadoma, ko pa padejo na pripravljen teren, omehčan z molitvijo, okrepljen s skupnostjo, se zgodi svež prepih, ta tako potrebna svežina.

Sveti Duh pride v obliki plamena, pride kot tisti, ki vžiga, poraja novo, prinaša gorečnost, zakuri tam, kjer je nehalo goreti. Je eden in celovit, a se daje vsakemu posamično in zelo osebno.

Sveti Duh vselej združuje. Tisto, kar je nezdružljivo in obnavlja, kar je satan (gr. diabolo), ki razdvojuje, raztrgal. In Duh prihaja tudi kot tisti, ki daje dar jezikov.

Pogovor, dialog, zmožnost pogovarjanja je osnova za vsak lep, globok in pristen odnos. Brez tega ostajamo  osamljeni, nerazumljeni in ločeni drug od drugega.To dela greh, Duh pa prihaja, da bi združil in razvezal neme jezike. Dal sposobnost, da bi govorili in razumeli jezik drug drugega.
Vsi še predobro vemo, kako resnično vsak od nas govori svoj jezik, četudi "po slovensko". Tako težko se je včasih pravilno slišati in pravilno izraziti. In tudi ko se nam zdi, da smo našli prave besede, je pred nami nekdo, ki jih razume in sliši popolnoma drugače, kot so bile mišljene. Bliže kot smo si, hitreje in močneje se to lahko zgodi. Kako potreben je torej ta dar jezikov, dar, da bi pravilno slišali svoje najbližje in dar, da bi se vsakemu znali približati v njemu razumljivem jeziku.

To je dar Svetega Duha. Tudi On prihaja k vsakemu od nas v njem razumljivem jeziku. In prihaja z darom, ki ni nikoli za posameznika, ampak za skupnost. On končuje strankarstva, sovraštva, prepirljivosti, razprtije in nevoščljivosti. Ker prihaja z ljubeznijo, veseljem, mirom, blagostjo, krotkostjo, samoobvladanjem. 

A Sveti Duh ni čarobna paličica, kot ga pogosto obravnavamo, ni čarovnik, ki ga pokličemo in bo ozdravil vse, naredil vse, spremenil vse. Sveti Duh prihaja vedno, a prihaja, da bi našel razpoložljivo srce, prihaja, da bi sodeloval s človekom. Jezus pravi: "Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete ..."

On pričuje, a v sodelovanju s tem, kar je našega. Sveti Duh prihaja, da bi se združil s tem, kar je čoveškega, se v to povezal, s tem prepletel in to tudi posvetil. Potrebuje vključenost zemeljskega, da se lahko zgodi sinergija, združitev Božjega in človeškega. Kakor v Mariji, kakor pri zakoncih, ki soustvarjajo novo življenje, kakor pri tolikih ženah in možeh, ki so se pustili voditi Duhu in iz svojega življenja naredili nekaj čudovitega.

In za to je čas vedno, kajti binkoštni dan ni samo danes. Gospod se je odločil nenehno prihajati k nam, odločil se je prebivati v nas prav preko Svetega Duha, izlitega v naša srca. Ta šum, ki pride nenadoma, se nenehno dogaja v človeškem srcu, Sveti Duh nenehno nagovarja in daje vzpodbude dobrega, a le pripravljeno srce ga zazna in samo ponižno srce nanj tudi odgovori.

Naj torej prihaja med nas, v naše odnose in v naša življenja ta Duh, ki oživlja, združuje, sestavlja, razodeva, zdravi, zaliva, osvobaja, tolaži, krepi, prepiha, daje svežino in posvečuje, da bi iz naših človeških, zemeljskih in grešnih strun nastala čudovita melodija Duha. Za Boga in za ta svet.

Ta globoka tri vprašanja

Petek 7. velikonočnega tedna

Ob Pavlu se ponavlja zaplet, ki ga dobro poznamo tudi iz Jezususovega procesa sojenja. Ko takratni ateisti že določijo, da na obtožencu ne najdejo krivde, se oglasijo pravoverni in zahtevajo kazen, smrt ... In ta zaplet se ponavlja še danes. Ko današnji ateisti pogosto lepo sprejmejo vero, napadejo pa so tisti z zakramenti, od daleč.
Še večkrat in še huje pa tisti, ki so zelo "notri" in zelo prestrašeni pred novostmi in delom Duha. Tisti, pravoverni. Tej znajo obsoditi huje kakor vsi ateisti in oddaljeni skupaj. Ti "zelo notri" so včasih najbolj nevarni. Ker so ujetniki obreze, zato morajo nenehno obrezovati druge, po svoji postavi. Kako nevaren je ta Sveti Duh, ki sesuva naše ustaljene predstave!

Še so torej potrebni Pavli, ki se pustijo voditi Duhu. Ki dovolijo, da jih ta Duh opaše in odvede, kamor ni najlažje iti.
In še so potrebni Petri, ki si upajo vztrajati v odnosu do konca. In naposled tudi razpeti roke, se pustiti drugemu opasati in odvesti, kamor bi sami ne hoteli. To je sestavni del odločitve vsakega zakonca, vsakega posvečenega. To je vprašanje, ki ga postavlja zvestoba.

Kajti vsak, ki se je odločil - in v to življenjsko odločitev smo poklicani vsi - je spoznal resničnost Jezusovih besed: »Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!« 

Predati se konkretnemu (O)dnosu, pomeni pustiti se razlastiti in sprejeti zakonitost ljubezni, ki pa je v tem, da najde takrat, ko izgubi. Podariti se v zakonu, podariti se Bogu, pomeni točno to - raztegniti roke, pustiti, da te drug opaše in odvede, kamor sam ne bi šel. In prav v tem je radost in sreča tistih, ki so upali skozi. Ki so kljub strahu upali, da je nekaj umrlo zato, da se je rodilo tisto večje in boljše. Ko je nekaj njihovega, na kar so bili tudi ponosni odšlo, zato da se je pripravil prostor za odnos.

Peter je vztrajal v tem odnosu. Od začetnega preimenovanja v "Skalo", je moral doživeti popolno zrušenje svojih lastnih moči, doživeti kako se skala zdrobi v male kamenčke, ki sami po sebi ne morejo kaj dosti. Da pa je prišel do tja, je bilo potrebno tolikokratno dokazovanje pred Jezusom in drugimi učenci, najbolj pa je bila potrebna tista dokončna zatajitev - Boga, svojih prijateljev in lastne identitete. Tam se je Peter dokončno zavedel, kako majhen je ta njegov kamenček, kako daleč je od Skale, ko gradi na sebi. In prav v tem spoznanju, je zmogel izreči v globoki pristnosti in zavedanju svojih omejitev: "Gospod ti vse veš, ti veš, da te ljubim."

In tam, šele tam, ko so se vse njegove skale zrušile, tam, ko je ponovno sprejel, da ostaja v njem Simon, Janezov sin, toda ljubljen in izbran, tam je zmogel postati resnični učenec. Šele tam je lahko na to prejeto poslanstvo tudi odgovoril. Korak za korakom. Drugačen, spremenjen, vstali Peter.
Ker je vztrajal v zvestobi odnosa, ker se je pustil opasati Kristusovi ljubezni, ker si je upal umreti svojim predstavam in se končno pustil preoblikovati. V tistega, ki bo na tiste, ki mu bodo zaupani, lahko gledal s sočutjem očeta.

Vsi smo vprašani ta globoka tri vprašanja. Za vsakega od nas ima Jezus isto vprašanje: "Ali me ljubiš bolj?"
Ker je Ljubezen lahko samo osebna, ne more biti množična.
In ker se na Ljubezen da odgovoriti samo osebno!



 

Ujetnik Duha

Torek 7. velikonočnega tedna

Tako se imenuje Pavel in to resnično je: ujetnik Duha. Popolnoma predan Njemu, ki ga v teh dneh še posebej kličemo naj pride. Pride in prenovi obličje zemlje, začne pa naj s prenovitvijo naših src.

Klicati Duha pomeni vedeti, da potrebujemo vodstvo, to pa posledično vodi v nujnost prisluškovanja. Včasih moramo biti dovolj v krizi, da nehamo voziti po svoje in raje prisluhnemo, toda vsi vemo, kaj je v nekem trenutku prav za nas. To resnico Gospod postavi v srce. Jo je pa težko vzeti zares. Včasih pa je v srcu resnično tema in dvom. Takrat Duh razsvetli ali pa preprosto moli v nas z neizrekljivimi vzdihi. Tisto, kar je prav.

On je tisti, ki je vselej naš zagovornik in pomočnik. Njemu se je torej Pavel pustil voditi do te mere, da se poimenuje njegov ujetnik. Popolnoma izročen volji Boga in tisti, ki mu v življenju nič več ne pomeni kakor dovršiti službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa, da spriča blagovest o Božji milosti. 

Pavel je na točki poslavljanja. Tam, ko ostane samo še bistvo, vse odvečno odpade. In bistvo je poslušnost Svetemu Duhu, ki edini ve, kaj želi dovršiti v nas in preko nas. Pavel zaupa in svojim naroča, naj pazijo nase in na vso zaupano čredo. Zaupa Bogu in nauku njegove milosti, zato lahko veruje, da njegovo delo ni bilo zamanj. Nekdo drug bo začeto tudi dokončal. Pavel zna izpuščati, ker je nenehno živel v zavesti, da je Nekdo večji in vodi tudi mimo njega.

V evangelijih srečujemo Jezusovo velikoduhovniško molitev in z njo Jezusovo poslavljanje. Oba, Pavel in Jezus odhajata v notranjem miru, čeprav v veliki stiski nad tem, kar ju še čaka. Oba govorita o delu, ki sta ga prejela, da ga dokončata. Oba sta izvrševala prejeto poslanstvo, oba sta bila poslušna. In oba molita za svoje. Ujetnika Duha, peljana, kamor človek sam po sebi ne bi šel.

A prav ta isti Sveti Duh, ki vodi preko človeškega, lahko tudi edini osreči in srcu prinese polnost veselja. Globljega od stisk in težav tega sveta.

Naj zato v teh dneh nenehno doni molitev, da bi naša srca bila pripravljena sprejeti tako velikega Gosta in pripravljena na preobrazbo in na polnost.
Naj torej pride v nas Sveti Duh in naj s svojo navzočnostjo spopolni v nas svetišče svoje slave!

Na napačnem planetu?

7. velikonočna nedelja

Večkrat se vprašam ali živim na napačnem planetu. Včasih se res zdi, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Da kristjanova misel ne paše v kontekst okolja, v katerem živimo. Včasih nas svet obravnava kakor "ljudi s posebnimi potrebami" in ta naša posebna potreba je Bog. Svet je nima. Tako misli. 
Včasih pa se sami in neupravičeno naredimo za "neprebavljive". Čisto po svoji lastni neumnosti. Kajti biti kristjan ne pomeni biti čudaški. Pomeni biti "normalen", četudi drugačen, ampak "normalen"; na svetu a ne od sveta.

Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi razkrije globoko resnico kristjanov. Vedno bodo duša sveta, dajali mu bodo življenje in svet jih bo preganjal. Ker bodo vznemirjali, ker bodo ponavzočevali drugo realnost, tisti "izgubljeni raj", ki pa je ostal zapisan v vsakem človeškem srcu. Tudi ali zlasti v tistem, ki preganja.

Zdaj odhajam k tebi; vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 

Kristjani smo na tem svetu blagrovani in preganjani, iskani in osovraženi, potrebni in tako odveč. To je Božje protislovje, ki v nas pušča zdravo napetost, tisti ogenj, ki ga je Jezus vrgel na zemljo, tisti meč, ki preseneti ... (prim. Mt 10,34)

Ostajamo pa sredi tega sveta, varni edino v Njegovem imenu. V drugem imenu ni odrešenja. Neverujoči se bodo zveličali po resnično verujočih. Zato smo tu, na tem planetu, zato smo poslani v ta svet. V konkretnost bitke med človeško grešnostjo in Božjo modrostjo, med miselnostjo sveta in mislijo Boga, ki je njegova Beseda, ta Resnica, s katero smo posvečeni, da bi posvečevali. 

Ni nam obljubil, da ne bo preganjanj, nasprotno, napovedal jih je. Ni nam obljubil sprejetosti, nam je pa obljubil, da bo z nami do konca. V vsaki konkretnosti, kjer se bije bitka med glasom vesti in ukazom nadrejenega, kjer se bije bitka med iskanjem časa za družino in nekompromisnimi zahtevami službe, med pogledom kristjana, ki ve, da obstaja nekaj več in tistim, ki ta "več" išče tam, kjer je le "manj".

A Jezus nadaljuje:

Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 

Dal nam je svojo Besedo. To imamo, zapisana je v naša srca, stoječa pred našimi vrati z nežnim in vztrajnim trkanjem. Kdor odpre, se zgodi gostija, zgodi se lepota, zgodi se veselje. Veselje je v tem, da smo ljubljeni.

Ta boj pa, ki ga Jezus opisuje med svetom in njegovimi, je obenem tudi boj, ki divja v slehernem človeškem srcu. Jezus prihaja z Resnico. Ta resnica povzroča nemir, ker je v nasprotju z lažjo, ki prav tako prebiva v nas in nas nenehno obtožuje, nas in ostale.
Naučili smo se živeti v nesreči, v jamranju, vzljubili smo življenje žrtve. Jezus pa prihaja z drugačno Besedo. Da bi imeli polnost veselja in to sredi preganjanj!

Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.

Še več, hoče, da se sredi stisk in ljudi, ki nasprotujejo, sredi sveta, ki ga On sam opisuje kot svet, ki sovraži, ljubimo med seboj. Ljubezen, ki je možna samo, če mladika ostane na trti in se pusti ljubiti. Takrat lahko na tistega, ki je ranil, gledamo znotraj Kristusa. Tam, kjer nam svet ne more nič. Zato lahko vidimo drugače in postajamo apostoli. Varni v nevarnem.

Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. 

Tam torej, ko je žreb zadel Matija, mora vsak od nas postaviti svoje ime. Danes je tisto dvanajsto mesto rezervirano za nas!
Da gremo v ta svet, v to službo, v ta dan, v odnose, k tistim, ki sovražijo in tistim, ki ljubijo, kot priče njegovega vstajenja!

Kaj stojite in gledate v nebo?

Gospodov vnebohod

Odhodi, spremembe, izpuščanja ... vse to je nekaj, kar nam ne gre najbolje. Vsaj večini ne. A prav to je osnova za svobodo, tisto notranjo. Znati dopuščati spremembe.
Mi radi gojimo držo teh mož Galilejcev, ki so po Jezusovem vnebohodu strmeli v nebo. V tistem molku je donelo tiho vprašanje: "In zdaj? Kako naprej?"
Situacija, ki jo doživljamo večkrat, na poseben način takrat, ko doživimo močno spremembo v našem življenu.

In tudi nam sta potrebna tista dva moža v belih oblačilih, da nas spomnita in preusmerita pogleda iz dogodka, ki nam je spremenil življenje in ga morda ne razumemo, nazaj v življenje, v konkretnost, v tukaj in sedaj. Kajti kakor pravi apostol Pavel: "Kaj pa pomeni beseda "Povzpel se je", če ne to, da se je prej spustil v nižine zemlje?" Mi Boga nenehno iščemo v višavah, na oblakih. On pa je še vedno tam, kjer so naše najgloblje nižine, teme, greh. Še vedno je pri naših nogah, v naši konkretnosti.

Res, potrebujemo ta dva moža, da nas spomnita, da Boga iščemo v napačnih smereh, ker nas On še vedno čaka v naših Galilejah.
Kakor apostolom, se je od svojega vstajenja pa vse do danes tudi nam dnevno prikazoval in nam dokazoval, da je živ! 

A zanimivo, Bog se hoče razodevati na običajen način. Nič vzvišenega, nobenih posebnih efektov. Apostolska dela nam navajajo, da je Jezus bil z njimi zbran pri jedi in je učencem naročil, naj ne odhajajo iz jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo.

Zbran z njimi pri jedi. Jezus je normalen, prihaja v običajni podobi v naš vsakdan. On je sedel z njimi pri obedu, nekaj kar je za nas vsakodnevna potreba - hrana. Bog obožuje, da se nam lahko razodeva v nam najbolj običnih in preprostih rečeh. Naša težava je, da ga tam sploh ne iščemo in zato večkrat spregledamo.

Učencem naroča naj počakajo na Obljubo. V duhovnem življenju je večkrat potrebna ta drža "čakanja". Notranjega zorenja, molka Boga, priprave na prihod nove realnosti.

Po vsakem odhodu, ki je na en način pretres, potrebujemo čas "čakanja", molka, priprave .. da lahko pride novo, da lahko nastopi nova resničnost, binkošti. Napaka je, da se tega časa čakanja vsi na smrt bojimo in zapademo v pravo abstinenčno krizo zaradi "neproduktivnosti". Takoj, ko ne vidimo sadov našega dela, smo v krizi. To ni drža h kateri nas vabi Jezus. Naša srca potrebujejo čas zorenja, čas mirovanja.

V tolažbo mi je, ko vidim, da apostoli po vseh letih hoje z Jezusom, po doživetju trpljenja in njegovega vstajenja, po tolikih prikazanjih in čudežih, še vedno niso dojeli, "da ni njihova stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče pripravil v svoji oblasti." 
 Še vedno so, tako kot mi, hoteli imeti vsaj delno oblast, vsaj delni plan tega, kar se mora zgoditi. Mi nenehno hočemo biti pri načrtovanju Božjih načrtov. In ponovno nas Jezus povabi k izpustitvi, k sprejetju odhoda, te "praznine", tega, da se ne da vsega razumeti in vedeti. Ker tudi zdaj ne bi mogli vsega nositi.

V tem, da ne vemo vsega se pravzaprav kaže izredna skrb Očeta. On sam nam daje svojo obljubo, da je z nami, da ima On pod nadzorom vse. In še nekaj pravi: "Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas." Dana nam bo moč! Ob pravem času, za tiste stvari, ki bodo naše poslanstvo.

"To," pravi Jezus, "vam zadostuje." Vabi nas v brezmejno zaupanje in izročanje. Ker je v Njem naša edina moč. In prav to, ko nismo več mi akterji, ampak postajamo sprejemniki za Novost, nas dela Njegove priče in nas usposablja, da odhajamo do skrajnih mej sveta. V moči tistega, ki pošilja.