petek, 22. maj 2015

Ta globoka tri vprašanja

Petek 7. velikonočnega tedna

Ob Pavlu se ponavlja zaplet, ki ga dobro poznamo tudi iz Jezususovega procesa sojenja. Ko takratni ateisti že določijo, da na obtožencu ne najdejo krivde, se oglasijo pravoverni in zahtevajo kazen, smrt ... In ta zaplet se ponavlja še danes. Ko današnji ateisti pogosto lepo sprejmejo vero, napadejo pa so tisti z zakramenti, od daleč.
Še večkrat in še huje pa tisti, ki so zelo "notri" in zelo prestrašeni pred novostmi in delom Duha. Tisti, pravoverni. Tej znajo obsoditi huje kakor vsi ateisti in oddaljeni skupaj. Ti "zelo notri" so včasih najbolj nevarni. Ker so ujetniki obreze, zato morajo nenehno obrezovati druge, po svoji postavi. Kako nevaren je ta Sveti Duh, ki sesuva naše ustaljene predstave!

Še so torej potrebni Pavli, ki se pustijo voditi Duhu. Ki dovolijo, da jih ta Duh opaše in odvede, kamor ni najlažje iti.
In še so potrebni Petri, ki si upajo vztrajati v odnosu do konca. In naposled tudi razpeti roke, se pustiti drugemu opasati in odvesti, kamor bi sami ne hoteli. To je sestavni del odločitve vsakega zakonca, vsakega posvečenega. To je vprašanje, ki ga postavlja zvestoba.

Kajti vsak, ki se je odločil - in v to življenjsko odločitev smo poklicani vsi - je spoznal resničnost Jezusovih besed: »Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hôdi za menoj!« 

Predati se konkretnemu (O)dnosu, pomeni pustiti se razlastiti in sprejeti zakonitost ljubezni, ki pa je v tem, da najde takrat, ko izgubi. Podariti se v zakonu, podariti se Bogu, pomeni točno to - raztegniti roke, pustiti, da te drug opaše in odvede, kamor sam ne bi šel. In prav v tem je radost in sreča tistih, ki so upali skozi. Ki so kljub strahu upali, da je nekaj umrlo zato, da se je rodilo tisto večje in boljše. Ko je nekaj njihovega, na kar so bili tudi ponosni odšlo, zato da se je pripravil prostor za odnos.

Peter je vztrajal v tem odnosu. Od začetnega preimenovanja v "Skalo", je moral doživeti popolno zrušenje svojih lastnih moči, doživeti kako se skala zdrobi v male kamenčke, ki sami po sebi ne morejo kaj dosti. Da pa je prišel do tja, je bilo potrebno tolikokratno dokazovanje pred Jezusom in drugimi učenci, najbolj pa je bila potrebna tista dokončna zatajitev - Boga, svojih prijateljev in lastne identitete. Tam se je Peter dokončno zavedel, kako majhen je ta njegov kamenček, kako daleč je od Skale, ko gradi na sebi. In prav v tem spoznanju, je zmogel izreči v globoki pristnosti in zavedanju svojih omejitev: "Gospod ti vse veš, ti veš, da te ljubim."

In tam, šele tam, ko so se vse njegove skale zrušile, tam, ko je ponovno sprejel, da ostaja v njem Simon, Janezov sin, toda ljubljen in izbran, tam je zmogel postati resnični učenec. Šele tam je lahko na to prejeto poslanstvo tudi odgovoril. Korak za korakom. Drugačen, spremenjen, vstali Peter.
Ker je vztrajal v zvestobi odnosa, ker se je pustil opasati Kristusovi ljubezni, ker si je upal umreti svojim predstavam in se končno pustil preoblikovati. V tistega, ki bo na tiste, ki mu bodo zaupani, lahko gledal s sočutjem očeta.

Vsi smo vprašani ta globoka tri vprašanja. Za vsakega od nas ima Jezus isto vprašanje: "Ali me ljubiš bolj?"
Ker je Ljubezen lahko samo osebna, ne more biti množična.
In ker se na Ljubezen da odgovoriti samo osebno!



 

Ni komentarjev:

Objava komentarja