sreda, 13. maj 2015

Kaj stojite in gledate v nebo?

Gospodov vnebohod

Odhodi, spremembe, izpuščanja ... vse to je nekaj, kar nam ne gre najbolje. Vsaj večini ne. A prav to je osnova za svobodo, tisto notranjo. Znati dopuščati spremembe.
Mi radi gojimo držo teh mož Galilejcev, ki so po Jezusovem vnebohodu strmeli v nebo. V tistem molku je donelo tiho vprašanje: "In zdaj? Kako naprej?"
Situacija, ki jo doživljamo večkrat, na poseben način takrat, ko doživimo močno spremembo v našem življenu.

In tudi nam sta potrebna tista dva moža v belih oblačilih, da nas spomnita in preusmerita pogleda iz dogodka, ki nam je spremenil življenje in ga morda ne razumemo, nazaj v življenje, v konkretnost, v tukaj in sedaj. Kajti kakor pravi apostol Pavel: "Kaj pa pomeni beseda "Povzpel se je", če ne to, da se je prej spustil v nižine zemlje?" Mi Boga nenehno iščemo v višavah, na oblakih. On pa je še vedno tam, kjer so naše najgloblje nižine, teme, greh. Še vedno je pri naših nogah, v naši konkretnosti.

Res, potrebujemo ta dva moža, da nas spomnita, da Boga iščemo v napačnih smereh, ker nas On še vedno čaka v naših Galilejah.
Kakor apostolom, se je od svojega vstajenja pa vse do danes tudi nam dnevno prikazoval in nam dokazoval, da je živ! 

A zanimivo, Bog se hoče razodevati na običajen način. Nič vzvišenega, nobenih posebnih efektov. Apostolska dela nam navajajo, da je Jezus bil z njimi zbran pri jedi in je učencem naročil, naj ne odhajajo iz jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo.

Zbran z njimi pri jedi. Jezus je normalen, prihaja v običajni podobi v naš vsakdan. On je sedel z njimi pri obedu, nekaj kar je za nas vsakodnevna potreba - hrana. Bog obožuje, da se nam lahko razodeva v nam najbolj običnih in preprostih rečeh. Naša težava je, da ga tam sploh ne iščemo in zato večkrat spregledamo.

Učencem naroča naj počakajo na Obljubo. V duhovnem življenju je večkrat potrebna ta drža "čakanja". Notranjega zorenja, molka Boga, priprave na prihod nove realnosti.

Po vsakem odhodu, ki je na en način pretres, potrebujemo čas "čakanja", molka, priprave .. da lahko pride novo, da lahko nastopi nova resničnost, binkošti. Napaka je, da se tega časa čakanja vsi na smrt bojimo in zapademo v pravo abstinenčno krizo zaradi "neproduktivnosti". Takoj, ko ne vidimo sadov našega dela, smo v krizi. To ni drža h kateri nas vabi Jezus. Naša srca potrebujejo čas zorenja, čas mirovanja.

V tolažbo mi je, ko vidim, da apostoli po vseh letih hoje z Jezusom, po doživetju trpljenja in njegovega vstajenja, po tolikih prikazanjih in čudežih, še vedno niso dojeli, "da ni njihova stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče pripravil v svoji oblasti." 
 Še vedno so, tako kot mi, hoteli imeti vsaj delno oblast, vsaj delni plan tega, kar se mora zgoditi. Mi nenehno hočemo biti pri načrtovanju Božjih načrtov. In ponovno nas Jezus povabi k izpustitvi, k sprejetju odhoda, te "praznine", tega, da se ne da vsega razumeti in vedeti. Ker tudi zdaj ne bi mogli vsega nositi.

V tem, da ne vemo vsega se pravzaprav kaže izredna skrb Očeta. On sam nam daje svojo obljubo, da je z nami, da ima On pod nadzorom vse. In še nekaj pravi: "Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas." Dana nam bo moč! Ob pravem času, za tiste stvari, ki bodo naše poslanstvo.

"To," pravi Jezus, "vam zadostuje." Vabi nas v brezmejno zaupanje in izročanje. Ker je v Njem naša edina moč. In prav to, ko nismo več mi akterji, ampak postajamo sprejemniki za Novost, nas dela Njegove priče in nas usposablja, da odhajamo do skrajnih mej sveta. V moči tistega, ki pošilja.




Ni komentarjev:

Objava komentarja