Noč, ki pušča kamen odvaljen

Velika noč

Gospod deluje v naših življenjih tako, da večkrat ne razumemo.
Ves postni čas nas je pripravljal na ta veliki dogodek vstajenja. Vsa Beseda nas je usmerjala k eni sami novi stvarnosti - vstalemu Kristusu.

In učenci ne dojemajo. Žene ne dojemajo. Vsi so zbegani. Katerikoli evangelij poslušamo, govori o zbeganosti in čudenju. In to je znak, da deluje On in ne mi. Kar je naše, nas ne zbega, ker je predvidljivo, skladno z našo predstavo in skladno z našimi željami. Bog gre vedno preko. Zato zmede, zato ne dojemamo.

Prazen grob, ko bi moral biti poln. Odvaljen kamen, ko bi moral biti tesno zaprt. Angeli, ki oznanjajo življenje tam, kjer bi morala biti smrt. Vse to nas bega. Kajti veliko je situacij v našem življenju, kjer smo se naučili živeti v grobu, napol mrtvi, veliko je situacij, kjer smo izbrali smrt in obup. In tako zelo nas šokira, ko se pojavi odvaljen kamen. Kajti žene je čakal kamen, ki je že bil odvaljen. In tu je vesela novica.

Ko sami doživljamo zaprte grobove v dogodkih in odnosih, ko si vendarle zaželimo svetlobe, pomislimo na napor in velike, ogromne količine moči, ki jih bo potrebno vložiti zato, da bi se kamen premaknil za en sam "mm". Gospod pa deluje drugače - On spreminja stvarnost. Kamen, ki je zapiral grob, je Marija Magdalena našla odvaljen ... Ko Gospod rešuje, vključi v svoje vstalo telo in pelje ven. Brez napora, brez mukotrpnega premikanja skal. Vse to je že storil. Potrebuje le našo vero, da "je On tisti, ki živi".

To je delovanje Boga v našem življenju. Je resničnost, v katerih je kamen že odvaljen. In stojimo pred grobom in jokamo. Ali begamo in kličemo druge. Ker ne moremo dojeti, ne vemo, kaj storiti.
Vstopamo v to luknjo, vidimo povoje in ne razumemo. Pretežka je ta resničnost za nas. Preveč novo je življenje v svobodi. Ker smo pozabili, kaj pomeni živeti v resnični svobodi Božjih otrok.

In tukaj je - ta slavna Velika noč. Noč, ki kliče v svetlobo. Noč, ki je bila zmagana s svetlobo. Noč, ki je rodila to Svetlobo, ki ne pojenja. To je tudi noč, ki pušča kamen odvaljen. Vstop v svobodo je odprt. Na vsakem od nas pa je, da se odloči, na kateri strani groba želi živeti. S katere strani želi gledati na življenje.
Odločiti se je potrebno ali bomo vse tisto, kar je bolelo in se je zdelo, da ubija, še naprej iskali v deželi smrti in med mrtvimi ali bomo vendarle začeli te stvari videti z očmi vstajenja - in jih ne več pripisovati mrtvim, ampak živim.

Kajti odkar On živi, ni nič več isto. Ni več situacije, pa naj bo še tako temna in brezupna, ki ne bi imela že odvaljenega kamna s povabilom odločitve. V Njem ni več suženjstva, ni več poraza in ni več smrti. V Njem je le še življenje in odpuščanje. Ko torej vstopimo v Njegovo vstalo telo, vse naše temine postanejo svetloba. Ker so v Njem in samo v Njem prešle iz ene strani kamna na drugo. Prehod je prost.
Potrebno je le v resnici zaživeti našo zraščenost z Njim. In vse bo postalo Jutro.

Umreti sebi in postati kruh za druge

Cvetna nedelja

Dan prihoda Gospoda v naše mesto življenja. Prihod, ki je včasih tih in skrit, komaj zaznaven našemu srcu, včasih viden in očiten, kakor na dan slovesnega vstopa v Jeruzalem. On prihaja vselej in vsak dan. Vedno. Čeprav ve, da bo v našem srcu tudi trpel... ker ga bomo spregledali, zatajili, zbežali, obrnili hrbet. In vendar prihaja, ker izpolnjuje to, kar želi Oče. In Oče želi nazaj svoje izgubljene in ljubljene otroke.

Prav je, da na to današnjo cvetno nedeljo usmerimo pogled v Gospodove prihode v naša življenja. Veliko jih je in veliko takih, kjer smo ga najmanj pričakovali. Če smo odprti Duhu, se ti vstopi kar vrstijo. Preko Besede, preko oči drugega, preko najbolj navadnega srečanja.

Prav pa je tudi, da smo pozorni na naše reakcije teh prihodov. Kajti tudi v nas so farizeji, ki slovesno pozdravljajo prihod Jezusa, v srcu pa točno vedo, da ga želijo umoriti. To je hinavščina in pred njo nismo nikoli zares varni. To je trda zemlja našega srca, potrebna obdelave.

V našem srcu so tudi preprosti Judje, ljudje, ki so iskreno pozdravljali Jezusa, a ga kmalu tudi obsodili. Ker so bili nestanovitni, ker so se obračali tako, kakor je zapihal veter. To je teren s kamenjem. Ko obišče Beseda, kliče k ukoreninjenosti, da bi lahko obrodila sad. Globoke korenine so potrebne in potreben je čas. In Bog daje vse to tistemu, ki ga iskreno išče, spušča v svoj Jeruzalem in je pripravljen na rast. Rast, ki zahteva odpoved.

V našem srcu so pa tudi apostoli. Tisti, ki so že prehodili neko pot in se tudi že odločili za Gospoda. Do konca. To je tista dobra, rodovitna zemlja. naših src. In vendar moramo tudi tu priznati svojo majhnost in krhkost. Kajti tudi apostoli so se razbežali, ko je prišla Njegova ura.

To so tisti deli srca, ki iskreno sprejmejo Besedo, jo slovesno pozdravljajo in prednjo polagajo vse svoje plašče, vso svojo voljo in govorijo: "Gospod, s teboj sem pripravljen tudi v ječo in smrt."
Pa nekaj ur za tem že spijo. Pretežko je občutje Getsemanija, preveč težke stvari se tam dogajajo. Še nekaj ur pozneje, ti deli srca tajijo. Najprej Gospoda, potem svoje prijatelje, nato samega sebe. To je zgodba Petra in to je zgodba nas vseh.
A tam, na dnu, Petra najde Očetov usmiljeni pogled. Tam nas vse Jezus pogleda in odpre vrata Božjega usmiljenja.

Vsi smo v teh svetih dneh poklicani k spreobrnenju - ne samo od trdote k rahlosti zemlje, ampak tudi od dobrega k boljšemu. Peter je imel dobre načrte, lepe želje. A je moral priznati, da ni on protagonist, da jih on sam ni sposoben izpeljati. Kar je potrebno, je spoznanje ljubljenosti, potreben je tisti spokoren in ponižen: "Gospod, ti vse veš."

Potrebno je zapuščati svoje, četudi dobre želje, in si upati sprejeti Božje, boljše želje. Kakor sveti Jožef. Z Marijo je imel čudovite načrte, svete, lepe. In vendar je bil povabljen vse to zapustiti in se pustiti odvesti v neznano, v tisto boljše Boga.

Naj nam ob tem pomaga tudi čudovita prispodoba mladega oslička, o katerem beremo v evangeliju vsako cvetno nedeljo. To je bil mlad osliček, na katerem ni še nihče jezdil. In bil je privezan. To je prispodoba nas, ko še nismo pripravljeni na daritev. Ko še nismo pripravljeni na to, da bi umrli sebi in se pustili "uporabiti, porabiti, razlomiti, zaužiti in umazati" s človeštvom. Gospod prihaja in odvezuje, da bi bili svobodni. Svobodni in zato sposobni tako radikalne odločitve.

Vendar biti svoboden ne pomeni, da lahko delaš karkoli hočeš. Taki ljudje niso svobodni, ampak ostajajo sužnji samih sebe ali pa kulture, v kateri živimo in ki tako močno narekuje stil življenja.

Ko sta učenca odvezala oslička, sta ga privedla k Jezusu. Pomeni, da je ta osliček še vedno bil privezan, a ne več v nerodovitnem, statičnem stanju, temveč se je odpravil, pustil se je voditi Nekomu.
To je naša resnična svoboda, zaradi katere Jezus vstopa v naš Jeruzalem. Da bi se mu pustili odvezati od strahu zase ter od nerodovitnosti, ter pustili odvesti v Njegovo voljo. Korak za korakom. V Jeruzalem - "k farizejem in Judom, k apostolom - zvestim in nezvestim".

Potrebno se je pustiti odvezati od lastnih dobrih načrtov in odvesti v Božje, boljše, v rodovitnost. Potrebno je umreti sebi in postati krotki nosilci Besede. Poklicani smo mu pripraviti prostor in pustiti, da se Beseda "usede" v nas, na nas in jo, kakor ta osliček, ponesti k vsem - in skupaj z Njim, postati užiten Kruh, ki se daje ...

Oče, ki ljubi in čaka do konca

4. postna nedelja

Danes beremo osrednji odlomek Očetovega usmiljenja. Bog, ki razodene, kaj pomeni biti Oče in kaj pomeni biti najdeni otrok. Najden si lahko samo če veš, da iščeš. Tu je začetek, ki je tako zelo pomemben, kajti vsi smo izgubljeni. Starejši in mlajši, prvorojeni in drugo - ali tretje rojeni.
Na poti življenja vsi prej ali slej izgubimo pogled, izgubimo Odnos in vstopimo v mentaliteto, ki jo ponuja svet.

Kako suvereno nastopi mlajši sin, prepričan, da je prišel čas, ko mora stvari vzeti v svoje roke. Kolikokrat tudi mi pobegnemo iz Odnosa, prepričani, da si moramo priskrbeti sami. Prepričani, da je naš načrt boljši kakor Božji. Če ne drugo zato, ker se zdi, da je lažje izvedljiv in predvsem bolj obvladljiv. Vsaj zdi se tako.

Ni minilo veliko časa med tem, ko je sin prevzel stvari v svoje roke in tem, ko je dokončno prekinil odnos ter in odšel. Odhod je logična posledica greha, ki se zgodi prej.
Najprej se v nas rodi prepričanje, da Bog ni Oče, ki bi dajal, ampak jemal. Z nami tekmoval. Zato se rodi prepričanje, da moramo in tudi zmoremo sami in bolje.
Rodi se gotovost, da je naša zamisel in ideja najboljša, Božja misel pa ostaja na nivoju grožnje. Zato je potrebno v daljno deželo.

V vse, kar je daljno in ne konkretno, se vedno odhaja z velikimi načrti, ki nujno postanejo v službi tega, da bi se dokazali. Kajti takoj, ko izstopimo iz Odnosa, takoj, ko bistvo našega življenja ni več "biti z Njim", smo sami, ogroženi in potrebni, da nas drugi prepoznajo in opazijo. Zato začnemo s svetom tekmovati ... in nujno izgubljati. Dobesedno stradati. To je zapeljivost zla - obljublja vse, nič ne da, vse vzame.

Vsakič, ko kristjani pozabimo, kje je naše bistvo, začnemo tekmovati z idejami tega sveta. Hočemo jih premagati in hočemo biti privlačnejši od njih, v resnici pa postanemo kakor pokvarjena sol, ki ni za drugo, kakor da se jo pohodi (Mt 5, 13). Ko skušamo prepričati svet, da smo mu podobni in ga s tem kupiti, nismo več sol. Spoznamo ne samo, da nismo "boljši od drugih", ampak totalno bedni. To je trenutek ničle, trenutek "pasenja svinj in opazovanja rožičev, ki jih nihče ne da."

Takrat, na točki nič, je sin zmogel iti vase. Zmogel se je srečati z resnico lastne bede in spoznanjem, da je edino bogastvo, ki ga je kdajkoli imel, odnos! Zato se je vrnil. Tu je ključni preobrat. Naredil je prvi korak in obrnil smer, vse ostalo stori Oče!

Vrnil se je, ranjen, obdelan in spremenjen. In prvič zares vstopil v Odnos, prvič zares odkril, kaj pomeni imeti Očeta, toliko bolj ljubečega in usmiljenega, kolikor bolj skeleče rane in praske je on, Njegov otrok nosil.

Ko se je mlajši otrok zagledal v Očetovem pogledu, je lahko sebe spoznal kot sina, ki ima vse, še več, ki ima brata.

Prav naši medosebni odnosi bodo vedno lakmusov papir našega odnosa z Bogom. Kdor ima Očeta, sme imeti tudi brata, se z njim veseliti ter z njim deliti oblačilo in prstan. Kdor ima gospodarja, ne more imeti nikogar. Tak kristjan stoji zunaj, jezen in užaljen, na točki nič.
Kajti tudi to, da si v življenju vse kupujemo, je točka nič, tudi to ni nič drugega kakor pasti svinje in gledati rožiče, ki ti jih nihče ne da. Tudi ta sin je izgubljen. In tudi tak kristjan je neprivlačen. Ker še nima Očeta. In tudi k temu svojemu izgubljenemu sinu prihaja naproti Oče.

Bog je tisti, ki v odnosu do nas nenehno dela korake in prihaja naproti. Ne vemo ali je starejši sin zmogel vase in prehoditi pot v Odnos ali ne, vsekakor pa izprašuje življenje nas, kristjanov, ki med seboj tekmujemo, se bojujemo, primerjamo in izgubljamo ... nas, ki tolikokrat spregledamo, da je edino bistvo v "biti z Njim, biti v tem, kar je Očetovega, pustiti, da je vse moje tvoje in vse tvoje tudi moje."

V tem je zajeto vse naše spreobrnenje, v tem je zajeta rešitev naših konfliktov in bojev, opravljanj in napadanj. Kajti, tam, ko greš vase in odkriješ Odnos kot svoje edino bogastvo, se svet spremeni. Tam nastane prostor za veselje in zabavo, prostor za drugega, ki preprosto ne more več ogoroziti.

Takrat, po točki nič, lahko postanemo, kakor pravi apostol Pavel Korinčanom, v službi sprave.
"Kajti Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam tudi dal službo sprave. Med nami je razglasil nauk sprave. "

To, da zmoremo biti med seboj bratje, bo pa tudi edino najmočnejše pričevanje, da obstaja Oče, ki ljubi in čaka ... do konca.

Ko se Bog razodene v stiski svojega ljudstva!

3. Poštna nedelja

Danes se nam Gospod ponovo razodeva. Prvo postno nedeljo v puščavi, prejšnjič na visoki gori, danes v stiski ljudi.

Da bi nam pokazal, kako ni kraja ne situacije, ki je On ne bi videl in vanjo vstopil, z namenom, da nas osvobodi, okrepi, stisne k sebi in pelje v prostrano in rodovitno deželo “mleka in meda”.

V evangeliju danes beremo o mnogih stiskah, ki so jih doživljali Galilejci od svojih oblastnikov, o stiskah ljudi, ki so veliko pretrpeli zaradi nesreč. Kakor Izraelci, ki so v Egiptu vpili zaradi priganjačev in kakor vpije sleherno srce človeka, ki trpi.

Človek ob težkih stvareh, nesrečah in krivicah takoj išče vzrok. Podoben je Mojzesu, ki ob gorečem grmu, ki ga presega, prevzame držo nekoga, ki mora razumeti. “Moram stopiti tja!” Moram odkriti kako to, da grm gori in ne zgori. Moram razumeti, zakaj bolečina in zakaj meni …

Taki smo ljudje.

A Gospod Mojzesa ustavi in ga opomni, da je premajhen, da bi razumel. Opomni ga, naj si namesto tega sezuje čevlje, ker stoji na sveti zemlji. Kajti tudi bolečina lahko postane sveta zemlja.

V evangeliju Jezus zaustavi ljudi, ki želijo najti odgovor na trpljenje in morajo najti “krivca”.

Gospod torej znova in znova prekinja to človeško logiko in nas vabi k Njegovemu pogledu. Kajti ne gre za to, da bi trpljenje bilo povezano s krivdo, ne gre niti za to, da bi na vse trpljenje dobili odgovor. Namesto tega nas povabi, da bi mu postali podobni. Njemu, ki v človeško trpljenje vstopa s sočutjem, usmiljenjem, razumevanjem in prisotnostjo.

On na vsako človeško trpljenje, nekoč in danes, odgovarja: “Dobro sem videl stisko svojega ljudstva … slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in popeljem v lepo deželo.”

Bog se torej razodeva kot večno usmiljeni Bog, ki vidi in vstopa v človeško stisko. Bolečini daje pomen “svete zemlje”, ki se je ne da vedno razumeti, potrebuje pa naše bose noge sočutja in razumevanja. Trpljenje, povzročeno od zla, loči od krivde, povabi pa, naj ga premagujemo, sicer se bo nezadržno širilo. Zlo pa se ne da premagati drugače kakor z dobrim. In če se ne bomo spreobrnili in namesto drže: “Moram razumeti!” prevzeli držo Božjega usmiljenega: “vidim stisko, slišim vpitje, poznam tvoje bolečine, zato stopam dol, prihajam k tebi...”, bo v naših srcih ostala puščava in vpitje Egipta. Če pa bodo naše oči prevzele pogled Boga, bomo v puščavo prinesli duhovno skalo – Kristusa.

On je z vsem svojim bitjem vstopil v človeško stisko in ji prinesel duhovni pogled. On nenehno “stopa dol”, da bi nam bil blizu, nenehno se ponuja kot duhovna skala, iz katere naj pijemo, da ne omagamo, nenehno nas brani pred Očetom, ko naše življenje postane kakor nerodovitna smokva. Daje nam čas, nenehno nam daje nove priložnosti, On se ne naveliča in ne obupa. Je tisti grm, ki gori in nikdar ne zgori. To je Božja zvestoba in kako jo potrebujemo!

Lahko je videti Boga, spremenjenega na gori, težko pa je videti Boga, oblečenega v sijaj trpljenja človeštva. Težko ga je prepoznati in mu dovoliti, da je. Prehitro bi radi razumeli, prehitro posekali, kar nam ni všeč, prehitro bi radi godrnjali, ko pot postane puščava.

Kako potreben je takrat pogled Jezusa, ki vidi čez, ki že sredi puščave vidi obljubljeno deželo “mleka in meda”, sredi trpljenja osvoboditev in v suhi figi potencial rodovitnega drevesa. Zato jo pognoji, jo obiskuje, “stopa dol” in vodi … vsakega od nas, kajti mi smo ta suha drevesa. Da bi naposled rodili sad spreobrnenja, sad lepote in človeštvu prinesli nov pogled, novo skalo, ki resnično odžeja.   

Na poti v Etiopijo

Po nenevadnih "naključjih" se jutri odpravljam za mesec dni v Etiopijo.
Ne me vprašat, kako je to nastalo ... ker ne vem ravno pravega odgovora.
Bo pa zato beseda tukaj najbrž/morda bolj redka, četudi obljubljajo občasen internet.

Prva želja odhoda je bila delo v sirotišnici. To bi bilo res za dušo, ampak ... Bog misli vedno drugače kot jaz, zato na prošnjo salezijancev odhajam v njihov center v Addis Abebi, ki dnevno sprejme okrog 600 otrok.
Moje delo: biti tam, dati prostor sprejetosti najmlajšim otrokom, potem pa tudi predavati teologijo telesa njihovim najstnikom in bogoslovcem še po drugih krajih Etiopije.
Bog je res za hece!
Veliko je prostitucije in pornografije, zato bo posredovanje TT še bolj zahtevno in vaše molitve še bolj potrebne. Zelo jih bom vesela, ker vem, da bodo samo molitve tiste, ki bodo delo in bivanje tam naredile rodovitne za vse. Zato računam na vas!

Pot ravno sovpada s časom, ko je tam po več kot 30 letih ponovno izjemno huda suša (izostalo je deževno obdobje), zato je že več kot 10 milijonov ljudi na robu preživetja.

Mnogi ste že darovali, za kar se vsem posebej zahvaljujem, če pa bi kdo še rad daroval, lahko svoj dar nakaže na:

Misijonsko središče Slovenije
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
NLB: SI56 0201 4005 1368 933
referenca: 00 279204
koda namena: CHAR

namen nakazila: Lakota v Etiopiji

Lahko pa se tudi odločite za botrstvo.
Evro je tam veliko več vreden kot tukaj!

Želim vam blagoslovljen in milosten postni čas, da bo nad vse, kar živimo in smo, posijala vstajenska svetloba!

Veliki eksodus!

1. postna nedelja

Vsa Božja beseda nas danes usposablja za jasno razločevanje med suženjstvom in svobodo, med Egiptom in obljubljeno deželo, med lažjo in resnico.
Linija je včasih zelo tanka, vendar so smernice jasne.

Od prvega padca naprej, ko se je raj spremenil v puščavo, Bog ni nehal klicati in vabiti človeka, mu prihajati naproti in zanj skrbeti, vse dokler ni Božji Sin sam stopil v to puščavo, se podvrgel vsem preizkušnjam in jo naposled s svojo smrtjo in vstajenjem, ponovno in dokončno pretvoril v raj. Danes ga zremo v tej puščavi. Enakega nam, vendar jasnega v resnici.

Ko pa tudi sami vstopamo v to "puščavo" postnega časa, je prav, da se ozremo na te smernice, ki nam jih tako dobrohotno podaja Beseda.
V prvem berilu beremo o tem, kaj bi moral vsak Izraelec delati v obljubljeni deželi. Kako je zanj pomembno, da se zave Egipta, iz katerega je bil izpeljan, obenem pa tudi obljubljene dežele, v katero je bil pripeljan. Prav zato naj pred Gospoda prinese prvine sadov te blagoslovljene zemlje in mu jih daruje. To je dejanje zavedanja, da ni človek v središču, ampak Bog. Ni on protagonist, ampak Bog.  Kaj vse to pomeni za nas?

Post je blagoslovljen čas, ko se mora vsak od nas zazreti vase, zazreti v svoje življenje. V prvi vrsti zato, da bi se spominjal. Spominjal vseh Egiptov, iz katerih ga je Gospod že izpeljal. Potrebno se je spominjati preizkušenj, ki so že premagane. Stiske, ki so se zdele brezizhodne, polne egiptovskih priganjačev, a so se po skrivnostni milosti pretvorile v rodovitno, pognojeno zemljo. V to obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med. Potrebno se je torej spominjati!

V tej luči spominjanja, se je potem potrebno zazreti v Egipte, ki še vladajo v nas. Potrebno je poimenovati vse tisto, kjer smo sami doživljali, da so z nami hudo ravnali, nas stiskali in nam nalagali težko tlako.
Poimenovati je potrebno suženjstva, ki jih sami nadaljujemo v sebi tudi potem, ko zunanji "egipčani" izginejo. Suženjstva, ko danes sami s sabo hudo ravnamo, se stiskamo in nalagamo težko tlako. In Suženjstva, ko s svojim bližnjim hudo ravnamo, ga stiskamo in nalagamo težko tlako.

In nenazadnje si je potrebno priznati tudi Egipte, iz katerih nočemo oditi, četudi je tlaka velika in stiska močna.  Kajti tudi teh je veliko!

Izraelci so vpili h Gospodu in Gospod jih je slišal ter jih izpeljal z močno roko in iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži. Bog je torej vedno tisti prvi, ki bo delal vse za to, da bi človek iz suženjstva prešel v svobodo! Tudi danes izteguje svojo roko, daje svoja znamenja in čudeže, da bi njegova ljubljena bitja ponovno okusila lepoto obljubljene dežele.

Na koncu pa se je za Egipti potrebno zavedati tudi vseh Obljubljenih dežel, v katerih že živimo. Pred Njega v košari prinesti prvine in se, kakor Izraelci, prikloniti pred Gospodom, svojim Bogom. Hvaležnost pomeni sposobnost prepoznavanja daru. Sposobnost prepoznavati sebe kot manjšega in zato obdarjenega. Sposobnost za darom videti Očeta in njegovo ljubečo skrb. V tem je obljubljena dežela. Človek, ki dovoli Bogu, da ostane ljubeči Oče, že okuša mleko in med te dežele. Ker je svoboden. Ker živi v resnici.

Ta resnica pa je tudi nenehno skušana. Hudič se je potem, ko je trikrat skušal Jezusa, umaknil. Za nekaj časa. Skušnjave so nenehno prisotne, in vendar toliko bolj milost.

Pavel v drugem berilu govori o orožju, ki je v naših ustih in v našem srcu, Beseda, večna in edina resnica. Verovati v srcu in to resnico tudi vselej govoriti z ustnicami, pomeni zapreti vrata skušnjavam.
Jezus sam v boju s hudičem uporablja Besedo. Vse dokler je v tretji skušnjavi, ko hudič ugotovi, kje mora vstopiti, ne uporabi tudi sam. Tako dela še danes. Njegova taktika se ni spremenila. Opazuje nas in naposled začne uporabljati skušnjave oblečene v "naš" jezik, v jezik, ki je nam najbolj domač.

Skušnjava udari vedno na isto točko, le preoblači se v različen jezik, tisti torej, ki je domač posameznemu človeku. Točka napada pa je ista, kajti satan vedno napada našo identiteto: "Če si Božji Sin ..."
V človeka skuša vsejati dvom o lastni vrednosti in ljubljenosti, Boga pa nenehno prikazuje kot tistega, ki s človekom tekmuje za oblast, tistega torej, ki mu vse jemlje.

Ko pa človek tej laži verjame, se začne ...
Eva pograbi jabolko, ker ne verjame več, da ji je podarjena. Za njo ni več Očeta, ki zanjo skrbi, ampak gospodar, pred katerim se je potrebno skriti. In si vzeti sam.

Zgodba se nadaljuje. Kamen naj bi postal kruh. Stvar naj bi torej postala hrana človeku. Vse, kar ga obdaja in vse, kar sam naredi, mu mora služiti. Ker človek ne ve več, kdo je, mora vse uporabiti v služenju lastni izgubljeni identiteti. Mora se dokazovati, "metati dol s templja" in "metati ven, da bi bil opažen".
Ko podleže laži, da ni več sin, ki bi imel Očeta, mora postajati vedno močnejši in močnejši, prejeti tisto slavo v oblast nad celim svetom. V večanju moči pa je večanje suženjstva, kajti samo Egipt od človeka zahteva uveljavljanje lastne moči. Obljubljena dežela ne. Tam  je prostor za sinovstvo in Očetovstvo.

V Egiptu si ti Bog in on mora hoditi za teboj. To je pekel puščave in osamljenosti.
V obljubljeni deželi je Bog Oče, ti pa tisti, ki hodi za njim. To je lepota raja, kjer človek ponovno spozna in okuša milost Božje previdnosti.

Post je tako čas poguma. Poguma za Izhod iz egiptov suženjstva v svobodo ljubljenih otrok. V resnici in s pogumom tistega, ki si upa biti svoboden - torej človek in ne Bog.

"Bodi svetloba!"

Pepelnica

Človek je bil ustvarjen v urejen svet. Že samo branje besedila o tem, kako je Bog ustvarjal svet, kako je vodam postavil meje, kako je vsaki stvari določil prostor in ji odmeril kraj, človeka umiri. Ker je Bog ustvarjal red. In v ta red je izrekel: "Naredimo človeka! Po svoji podobi!"
Poklicani smo v red, ustvarjeni za red, zato, da bi tudi v nas vladalo pravo sorazmerje vsega. Greh je človeka oddaljil od reda in ga nenehno pelje v kaos. Še vedno.

Zato je še vedno potreben postni čas, čas novega stvarjenja v nas samih, čas pripravljanja prostora za svetlobo.
Tudi v nas se morajo vnovično zaslišati Besede: "Bodi svetloba!"  In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In res je! Vsi jo potrebujemo, ker smo jo z grehom izgubili.

Tista "zvita kača" se ponavlja dan za dnem. Človek nenehno naseda laži, četudi se ponavlja, ker skušnjava ni inovativna. Vedno "pritiska na iste občutljive točke". Vedno popači podobo Boga in ga naredi za tekmeca.  Skušnjava človeku tudi nenehno prebuja negotovost in občutek, da Boga ni, kar pomeni, da se mora znajti sam, braniti sam, poprijeti vse v svoje roke. Zato zagrabi. Najprej za "jabolko" posedovanja, nato za nož ... kakor Kajn. Kajti takoj, ko človek izgubi Očeta, nima več niti brata. Ima pa sovražnika. In sploh ne enega!

Danes je nož mnogokrat zamenjan s precej manjšim, a čisto nič manj nevarnim in strupenim rezilom - z jezikom. Besede, ki jih izrečemo v obrambi, stavki, ki jih izrečemo takrat, ko ne vidimo jasno, drugega zabodejo in teče kri. Včasih so za to dovolj smsi ali pa molk, ko ga ne bi smelo biti, zavračanja ...Zemlja je prepojena ne le s pravo krvjo naših sirskih mučencev, ampak tudi s krvjo, ki se je ne vidi.

Vse to zato, ker smo izgubili svetlobo, tisto svetlobo, ki omogoča jasen vid. Jasen vid Očeta, ki človeka ni ustvaril zato, da bi mu nekaj odvzel ali se ga bal (kakor vztrajno pravi kača), ampak zato, da bi ga ljubil. Potrebujemo ponovno jasen vid, s katerim bomo lahko gledali in tudi videli brata in ne sovražnika, nenazadnje pa tudi jasen vid za sedanjost, ki ne sme ostati popačena z bolečimi izkušnjami preteklosti.

"Bodi svetloba!"  To je postni čas. Čas ponovnega stvarjenja, urejanja sveta v nas samih, čas novega sluha in novega vida, čas ko sme posijati.

Božja milost je v obilju. Tukaj. Sedaj.

Le tvegati je potrebno in jo celo sprejeti. To svetlobo. To Jutro.