Postati meso in kri

Sveto Rešnje Telo in Kri

Ta veliki praznik Božje stalne navzočnosti med nami. Konkretno oprijemljive. Ker izpolnjuje obljubo, da ne bomo ostali sami, da nas ne bo pustil sirot. In nas preko svoje navzočnosti, v moči Svetega Duha, resnično spominja vsega, kar nam je govoril in kar nam vsak dan znova, vsakemu posebej, še govori. Na srce.
Tisti glas, ko veš, da se ti je zgodila Beseda, se pa lahko delaš, da ne veš nič. Srce pa ve in bo mirno samo, če jo bo sprejelo, četudi zahteva premike.

Danes nas prvo berilo spominja na to, kako zelo pomemben je v našem življenju blagoslov. Pravzaprav se ta blagoslov vleče skozi vse tri odlomke, ki jih liturgija ponuja ob tem prazniku. Beremo o Salemskem kralju Melkizedeku, ki je blagoslovil Abrama, v katerem smo vsi mi, tako žejni in potrebni besed: "Abram, blagoslovi naj te Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo! In slavljen bodi Bog Najvišji, ki ti je dal v roke tvoje nasprotnike!"

Beremo o Pavlovi pripovedi "tiste noči", presvete noči in hkrati noči izdajstva, ko Gospod vzame v svoje roke kruh in se zahvali, to je blagoslovi. 

In beremo Lukov evangelij pomnožitve kruha, kjer Jezus sprejme v svoje roke tiste hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, razlomi in daje.

Vsi smo poklicani blagoslavljati. Vsi. Druge, svet, sebe in svoje življenje. Blagoslavljati in ne preklinjati, dobro govoriti in ne mazati z jezikom. Kako nam manjka vsakdanjih blagoslovov tega, kar smo in kar živimo. Njegova navzočnost v Najsvetejšem nas spominja prav tega - ustvarjeni smo iz blagoslova zato, da bi blagoslavljali. Tudi svoje življenje. In tudi življenje brata.

Druga stvar, ki odzvanja iz Besede, je tista "noč, ko je bil izdan". Kolikokrat v življenju doživimo noči. Tiste ta prave, črne, brez izhoda, morda resnično polne izdajstev in prevar. Situacij, ko človek dvigne roke, ker preveč boli. Ker ni poti ven. Gospod pa prav te trenutke, ki niso bili izvzeti niti iz njegovega življenja, spreminja in pretvarja. Daje jim veličino darovanja, veličino daritve, ki je storjena v polni svobodi in ljubezni.

Ne moremo ubežati situacijam, ki kakor grozeče noči butnejo v naše življenje. Ne moremo ubežati situacijam, ko ljudje izdajajo in prebadajo. Lahko pa se odločimo, kaj bomo takrat storili mi. Jezus je dal zgled. On je tisti, ki je prvi najtemnejšo noč pretvoril v nasjvetlejši dan, izdajstvo v daritev, laž v odpuščanje.
Da bi tudi mi v Njem, ki je ostal tu, zmogli enako. Ne da se izven Njega, zato je hotel najti način, da vsakič znova postaja z nami eno telo in ena kri in nas tako usposoblja za življenje v svobodi daritve. Vsi smo poklicani k njej, modrost in veličina človeka pa je ravno v tem, da situacije, ki zabolijo in nam niso všeč, znamo pretvoriti v daritev in izpuščanje, kar je odpuščanje.

Evangelij je le še močnejša osvetlitev te iste resničnosti. Vsi smo kakor učenci, ki bi radi reševali težave in temne noči na daleč, brez utelešenja, ne da bi se "umazali". Gospod pa pravi: "Vi jim dajte jesti!"
Tam, kjer človek nima več rešitve, jo Gospod ima. Vendar vključuje daritev samega sebe, vedno. Vključuje tistih tvojih "5 hlebov in tiste tvoje ribe", vključuje tvoje telo in kri. In ko se daš, Gospod stori. Ko se pustimo vzeti v roke, Gospod prvi blagoslovi in to mojo razlomljenost spreminja v daritev, v hrano za druge. V užitno hrano, ki nasiti množico in kot znamenje božjepodobnosti, pusti 12 polnih košar koščkov. Pusti ostanek, znamenje preobilja, ki ga Gospod daje tam, kjer najde telo, pripravljeno, da se izroči.

Tudi tega nas spominja Najsvetejše med nami. In morda prav tega nočemo slišati niti videti. In morda zato raje še naprej iščemo človeške rešitve težav, ki pa večkrat pripeljejo le do matematike. In matematika ne reši problema, kajti "množice je preveč in hrane premalo."
A kljub temu, čeprav obupani in utrujeni, še kar naprej vztrajamo pri svojem. Z držo, ki vse drži v rokah in ne reši nič. Ker je tako težko izpustiti in izročiti v Roke. Ker vemo, da te roke želijo konkretnost mojega in tvojega mesa in krvi. Kakor je konkreten on - v Mesu in Krvi. Bojimo se, a prav tam je edina in največja človeška sreča in izpolnitev.

Častiti Sveto Rešnje Telo in Kri ni drugega kakor s svojim življenjem ponavljati: "Tukaj sem, da izpolnim tvojo voljo, o Gospod." V mesu in krvi.

Lepota odnosov

Sveta Trojica

Sveta Trojica - Bog odnosov in občestva. Je kaj, po čemer človeštvo bolj hrepeni? Je v človeško srce zapisan globlji klic kakor lepi odnosi in občestvo med nami ter menoj in Bogom? Mislim, da ne. Ker smo ustvarjeni iz Trojice, iz odnosov za odnose. In mislim, da ni bolj boleče stvari, kot kadar ti odnosi ne spominjajo na Trojico, na tri združene v enem, ampak spominjajo na razdor in razkol.

Temeljno vprašanje človeštva ostaja, kako živeti v občestvu, ne da bi se prizadeli, ne da bi se izključevali in ne da bi se zlorabljali? Kako živeti v občestvu povezani, kjer drugi ostaja v vsej polnosti to, kar je, ne ostaja pa sam. Kjer drugi sme biti drugačen in kjer sme vsak izgubiti nekaj svojega, da bi našel drugega in s tem spoznati, da je pravzaprav našel tudi sebe.

In kakor ostaja za naš človeški um in občutja Presveta Trojica velika skrivnost, tako ostajajo skrivnost naši odnosi. Skrivnostno zapleteni in skrivnostno privlačni.
In vendar; če smo ustvarjeni po podobi Trojice, in to smo, potem je ta Trojica v nas in mi v njej. Isti "dedni zapis imamo, iste gene", kar pomeni, da je v nas položeno nekaj, kar nas usposablja za življenje skupnosti in občestva.

Oče, Sin in Sveti Duh, vsak s svojo vlogo in s svojim mestom. Noben od njih se ne dokazuje ali pretvarja, da zmore sam in da drugega ne potrebuje, kajti Bog tega ne pozna. To poznajo naši človeški odnosi, ki so s padcem izgubili lepoto občestva, jo pa z odrešenjsko milostjo ponovno dobili. Kakor pravi apostol Pavel, smo po veri postali deležni Božje slave in s tem deležni milosti odrešenih odnosov. Spomin padca, ki ga nosimo v sebi, nas izdaja in vleče v staro, vendar je prejeta Milost večja in nas usposablja za novost odrešenja.

V evangeliju nam apostol Janez razkriva tančico tega, kako potekajo ti Božji odnosi in glej, na prvem mestu je poslušanje! Oče je tisti, ki prvi posluša človeštvo. Sliši klice in vpitje, sliši izgubljeni glas in sliši, ko ta glas umolkne. Sliši in odgovarja. Po Sinu, o katerem v evangelijih nenehno beremo, kako posluša Očeta. Nič ne dela sam od sebe in nič po svoji volji, ampak tako, kakor je slišal od Očeta in kakor mu je Oče naročil. Kajti Oče in Sin sta eno.
V današnjem evangeliju pa je izpostavljena še poslušnost Svetega Duha.
Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. (...) Iz mojega bo jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal."

Tudi Sveti Duh ni individualist, ampak občestvo, samostojen in poslušen Sinu in Očetu. Nič ne dela sam od sebe, ampak v poslušnosti. Če pa je poslušnost temelj lepote Božjih odnosov, ne more biti drugače med nami. Najprej poslušati, najprej slišati. Najprej pustiti, da se človek razodene.

To pa ne velja samo za odnose med nami, temveč tudi za odnos z Bogom. Najprej poslušati. Nič delati sam od sebe, ampak v poslušnosti Duhu, ki je poslušen Sinu in ta poslušen Očetu. Kajti edino tako bo človek prišel do tiste milosti, ki se z neba izliva kakor odgovor na stisko, ki jo Oče sliši in ne presliši. Edino tako bo pravo zdravilo prišlo na pravo rano, prava hrana na pravo lakoto in pravi odgovor na pravo vprašanje.

Skrivnost lepih odnosov je torej milost, ki živi v nas. Je Odnos, v katerem živimo, se gibljemo in smo in ki nas usposablja za življenje v občestvu.

In ko v prvem berilu beremo knjigo Pregovorov, je kakor bi brali vabilo za ustvarjanje našega življenja in odnosov.
V začetku je in mora biti najprej modrost. Mora biti najprej poslušanje Glasu Boga, ki vidi dlje in globlje. In ta modrost da vedeti, kje in kako ustvariti začetek, to pravodovje odnosa, kje in kako živeti utrjenost gora, kje morajo biti doline in kje gričevja in kje je kakšne doline potrebno prekriti in gričevja znižati, da bi nastala ravna pot. Modrost bo pokazala, kje in kako stopati po pokrajini drugega in sebe, kje in kako pripravljati nebo - naše skupne sanje, zarisovala nam bo obzorje, ki kliče in vabi, povedala bo pa tudi, kaj, ko se pričnejo kopičiti oblaki in kako morju naših čustev postaviti mejo, da uničujoče vode ne prestopijo njegovega obrežja.
Samo modrost - poslušnost Duhu - lahko postavi dobre temelje zemlje, iz katere bo raslo naše veselje, ki je najpristnejši sad Božjih odnosov.
To je zapis stvarjenja sveta z očmi modrosti. In tak zapis naj ima tudi vsako stvarjenje naših odnosov in občestev. Kajti modrost, kakor sama pravi, ima posebno veselje ravno pri človeških otrocih.

In še nekaj je modrost. Apostol Pavel v pismu Rimljanom razlaga, kako se nam je po veri odprl dostop v milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Modrost je namreč vedeti, da smo po veri potopljeni v milost Občestva. Še več, modrost je celo vedeti, da se za nas po veri vsaka stiska spremeni v milost, saj navkljub neprijetnim občutkom rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje, ki pa ni drugega kot Trojica izlita v naša srca. Kakorkoli obračamo, v veselju in bridkosti, v stiski ali slavi, se po veri vse pretvarja v milost okušanja Boga.

Tako modrost, ki je poslušnost Očetu, Sinu in Duhu, postaja za človeštvo osnova bivanja in druženja, stil življenja. Edino tako zemlja postaja rodovitna za skupnosti, ki jih vsi pogrešamo.

Trojica je odgovor na toliko vprašanj in bolečih odnosov množice individualnih zamrznjenih posameznikov v naši Cerkvi, ki se morajo pred drugim skrivati, izključevati in zapirati. Dokler namreč ne živimo v mehkobi Trojice in ne pustimo, da nas ta Trojica prežari, nismo Cerkev. Smo le skupina nevarnih sotekmecev, polnih hladnih odnosov obsojanja in izključevanja in prav zato velikokrat, navkljub vsem načrtovanjem in naporom brez cvetov in sadov, ki bi temu svetu oznaili, da Trojica je.

Naj bo tako današnji praznik spomin in opomin, da bodo naši odnosi lahko dobivali nov okus, novo toplino in odprtost in s tem postajali zgovorno in prijetno znamenje Trojice, Boga, ki človeka išče, posluša in nanj tudi odgovarja. Z vsem, kar potrebuje, da bi živel to, za kar je ustvarjen in poklican - lepoto odnosov.

 

Prepih

Binkošti - dnevna maša

Vsako leto na praznik binkošti beremo o tem, kako so učenci skupaj z Marijo, doživeli neneaden šum, kakor bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.
Ta sveti prepih, ki odpre vrata, ki so bila, kakor beremo v evangeliju, iz strahu pred Judi, dolgo časa zaklenjena. Odpre okna in prinese svež zrak, ki zaprtost in ujetost spremeni v pomladni vonj, v odprtost in svežino.

Kako zelo potrebujemo tega Božjega prepiha danes, ko je toliko vrat srca še vedno zaklenjenih! Tistega vetra, ki zapiha koder On hoče in ne kamor bi ga mi radi usmerili, ki zaveje kakor in kolikor hoče in se ne da izmeriti in ne ujeti našim predstavam. To je veter, ki prestraši, ker zapiha nenadoma, z nečim novim, ker odpre vrata, zaprta samo zato, ker je vedno tako bilo, ki odpre okna, da bi tisti, ki ne najdejo poti skozi vrata, našli vsaj okno in tako doživeli novost Boga.

Res, bojimo se tega vetra, ki nam meša načrte, spreminja dolgo in skrbno načrtovane projekte, ki so imeli do potankosti izmerjen cilj in namen in si dovoli odpreti vrata in spreminjati. Razširiti prostor.  Pride in zapiha, da kakor veter vrže na tla vse tisto, kar ni pritrjeno, vse tisto, ki nima korenin v Bogu in njegovi volji, ampak se tam bohoti zaradi videza, zaradi človeške potrebe po samopotrjevanju in dokazovanju. Da bi bilo videno in opaženo.

Ko torej danes in ostale dni prosimo Svetega Duha, tega mogočnega protagonista Cerkve, naj pride, mu dajmo enkrat tudi prostor, ko pride. Kajti prihod je. Zagotovo. Vendar prihod nujno tudi nekaj spremeni, kar vemo že iz naših medsebojnih odnosih. Mi pa se bojimo teh sprememb. Kličemo Ga, naj pride, a obenem prosimo, da pusti vse, tako kot smo načrtovali.
Čas je torej, da pride in končno On začne načrtovati v našem življenju.

Sveti Duh prihaja tudi s plameni, ki imajo dvojen pomen - pomen daru jezikov in daru topline. Kjer je plamen, je toplota, je prijetnost, je domačnost. Cerkev je ponovno pred velikim izzivom, da vnovično postane kraj topline, občestvo ob Ognju, kjer je vedno prostor tudi za drugega. In prav je, da ta drugi sme priti četudi je zmrznjen in sme biti nekdo, ki je pozabil kako zgleda biti ob ognju.

Nobeno leto me ni tako močno kakor letos nagovorilo Jezusovo sporočilo, da je edina stvar, po kateri bomo za svet pričevalni, naši medosebni odnosi. To je edina evangelizacija, ki je resnična.
"Če se boste ljubili med seboj, bo svet spoznal, da ste moji učenci." Samo ta jezik je tisti, ki ga razume svet - Parti, Medijsci, Elamci ... če se bomo ljubili med seboj.

Potrebno je, da posameznik v naši Cerkvi ponovno najde občestvo, da ponovno postane občestvo. Biti skupaj pa nujno prinese tudi nesporazume in napačno razumevanje jezika. Tega se ustrašimo in zato ostajamo narazen. In tu je ponovno Duh tisti, ki vstopa, ki nerazumljivo spreminja v razumljivo, ki iz neznanih jezikov ustvarja govorico, razumljivo vsem in ki razdor ponovno spreminja v spravo.

Samo On je tisti, ki združuje, ki naše razprtije in hlad ogreva ter prinaša dar, da se med seboj ponovno razumemo in slišimo. Kajti težko je biti skupaj, ko en sam jezik vsak razume po svoje. To je naš padec, naš Babilon.

V ta Babilon prihaja Duh, ki razočarane in utrujene spreminja v brate in sestre. On naša potegovanja, razkazovanja in dokazovanja lastnih moči v zidanju "visokih in mogočnih stolpov, ki segajo do neba", spreminja v ponižno in poslušno ljudstvo, ki se zaveda lastnega posinovljenja, v ljudstvo, polno Duha, ki kliče:"Aba, Oče". 

Kdor pa ima Očeta ni več suženj, ki bi se moral nenehno boriti za svoje pravice in se bati za lastno življenje ter znova in znova zaklepati vrata iz strahu pred drugimi, ampak postane Božji otrok, kjer ni več ogroženosti ni več strahu in ločitve, ampak luč, toplina in ogenj. Otroci luči smo, ukoreninjeni v Njem in poslani v svet.

Duh je torej, ki odpira naša vrata, tista, ki jih najbolj zapiramo iz našega strahu, zamere, negotovosti. On odpira tam, kjer mi ne bi. Ker nas je prišel osvoboditi za prostranstvo otrok in ne pustiti v zatohlosti sužnjev.
Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja.

Predno pa nas pošlje, nam tako, kakor učencem za zapahnjenimi vrati, podarja še en dar.
"Mir vam bodi!" 
Dvakrat, trikrat, večkrat. Tolikokrat, kolikokrat je potrebno. Kajti mir je sad sprave in odpuščanja. Potrebno je, da naše srce izkusi spravo in odpuščanje s strani Boga, da lahko prejme Svetega Duha odpuščevalca. Duha, ki nas usposablja, še več, celo pošilja z naročilom, da tudi mi drugim odpuščamo. Kajti, kar odpustimo, bo odpuščeno in s tem postalo mehko in toplo, kar ne odpustimo in zadržimo, bo zadržano in še naprej povzročalo hlad in nove zidove.

"Mir vam bodi! Prejmite Svetega Duha!"

Prejeli smo Duha in z njim vse, kar potrebujemo za poslanstvo, za katerega smo izbrani in poklicani, osebno in skupno. Biti kristjan pomeni biti kakor Učitelj in biti tam, kjer je On.

Usposobljeni in poslani smo torej za novo, za odpiranje vrat srca, usposobljeni za zidanje mostov, iskanje in govorjenje jezikov, ki jih bodo naši bližnji razumeli, usposobljeni, da prinesemo toplino in žar ognja, da prepihamo in vzdržimo nasprotovanja, ki jih ta prepih sproži, usposobljeni, da stopamo k nogam ljudi in jih umivamo, kar pomeni odpuščamo in prosimo odpuščanja. To je veličina človeka, to je najvišja oblika ljubezni.
Veliko in lepo poslanstvo imamo.
Pojdimo, prišel je čas za toplino in lepoto!

Neustavljivo hrepenenje

7. velikonočna nedelja

Kako lepo in prijetno je brati o neustavljivem hrepenenju, ki se danes prepleta v Božji besedi. Hrepenenje dveh src, ki se iščeta od prvega trenutka stvarjenja dalje. Hrepenenje dveh src, ki en brez drugega ne moreta več, ker neustavljivo hrepenenita po tem, da bi bila eno. To je hrepenenje Božjega in človeškega srca in ki ga na tej zemlji najbolje predstavlja hrepenenje moškega in ženske, moža in žene. Da bi bila eno.

A človeško srce ne hrepeni le po drugem človeškem srcu, ampak po še več. Neustavljivo išče Obraz njega, ki ga je ustvaril, Obraz tistega, ki bo prišel, ker je Alfa in Omega, Začetek in Konec. Tistega, ki bo izpolnil vse. Do takrat pa ostaja pričakovanje, to aktivno in neustavljivo hrepenenje in iskanje dveh nepotešenih src.

Drugo berilo iz Razodetja predstavlja ta nenehni odmev človeka: "Pridi!" Duh in nevesta pravita: "Pridi!" In kdor posluša, naj reče: "Pridi!" In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.

Mislim, da ni človeškega srca, v katerem ne bi z vso silovitostjo prebival odmev tega: "Pridi!" Ta vzklik, ki predira nebesa. Dobro se ga je zavedati. In dobro je vedeti, da na tem svetu obstaja žeja, ki jo ta svet ne bo potešil, da je drugi, pa naj bo še tako ljubeč in dober, ne bo potešil, še več, da obstaja žeja, ki je na tem svetu tudi sam Bog Oče ne more potešiti. Ker je ta svet pot in ne cilj.

Je pa lepo vedeti, da ni samo človeško srce tisto, ki vzklika: "Pridi!", ampak tudi Božje. Tudi On je tisti, ki hrepeni, kliče in išče, ki celo joka nad nami, ko ne spoznamo časa svojega obiskanja in ne prepoznamo, kaj nam je v mir. Tudi On je tisti, ki z bolečino in solzami gleda, ko človek, lačen in žejen, odhaja od studenca žive vode in jasli Kruha ... ter izbira rožiče tega sveta, ki ne samo da ne nasitijo, ampak celo jemljejo dostojanstvo.

Res, samo On ve, kolikokrat je to Srce hotelo zbrati svoje otroke kakor zbira kolklja piščeta pod svoje peruti. Kolikokrat je hrepeneče vzklikalo in še vzklika: "Pridi! Kdor je žejen, naj pride." 
Vsega se daje, zastonj, v presežku, za vse ...vendar ne sili. Le neustavljivo hrepeni in kliče:"Pridi!" Kdor hoče ... To je veličina Boga.

Pušča svobodo, a ne miruje dokler ne bodo vsi pri njem, dokler ne bodo vsi tam, kjer je On, eno z Očetom in Sinom, dokler ne bodo vsi otroci ob njem. Do takrat Oče preprosto ne more mirovati!

Če je drugo berilo glasnik človeškega hrepenenja, je evangelij glasnik Božjega. Jezusova molitev je namreč kakor molitev ženina, ki svoji nevesti želi dati sebe vsega, je kakor molitev tistega, ki za svojo ljubljeno ne najde pravih besed. Prosi in prosi, ponavlja in hrepeni, kakor bi nikoli ne bilo dovolj: "Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju. Jaz v njih in ti v meni, da bodo eno. Naj spoznajo, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz. Razodel sem jim tvoje ime in še jim ga bom razodeval..."

Eno samo hrepenenje Boga, da bi nas vendarle priklical in zbral v svoje usmiljeno srce. Vse je pripravljen storiti in vse tudi stori, da bi le človek spoznal, da je za Boga vse. Dobesedno vse.
V Božjem srcu pa ne doni le neustavljivi: "Pridi!", ampak za človeštvotudi tako potrebni: "Hočem!"

Oče, hočem, da so pri meni, da so z mano pri tebi. Vsi eno, vsi objeti v Ljubezen, vsi doma, odžejani, nahranjeni in potolaženi.

Lepo je torej vedeti po kom naše srce hrepeni in še lepše je vedeti, po kom hrepeni Božje srce. Potreben je le še droben, mali stik teh dveh src. Veliko drobnih malih stikov, drobnih malih srečanj, ki to hrepenenje odžejajo in hkrati še povečajo. Kajti edino tako lahko raste zrela ljubezen, potrebna za pot naprej.

Štefan nam s svojo držo pokaže pot. Preprosto in jasno.  
Pogled, uprt proti nebu - to je naša moč.

Hoditi trdno po zemlji in gledati jasno proti nebu - večnosti. Kajti samo takrat, ko vidimo cilj, ko zremo in pričakujemo to dokončno združitev človeka in Boga, prejmemo moč za korake, ki so potrebni na zemlji. Trdne, jasne, neomahljive, sredi sonca in kamenja, sredi hlada in topline odnosov, sredi občudovanja in preganjanja.
Samo jasen pogled omogoča jasen korak, omogoča hojo, ki ni otežena z bremeni sovraštva in zamer, ampak hojo, ki jo daje odpuščanje.

Štefan umira z odpuščanjem na ustnicah. Tako, kot njegov Učitelj. Ker ve, od kod je prišel in kam gre, ker ve, kdo je Začetek in kdo je Konec. Zato pričuje in ljubi do konca. Nekaj, kar smo poklicani vsi mi. To je pot.

Naj bo ta teden, ko skupaj z učenci in Marijo molimo in pričakujemo, v naših srcih še glasneje odmeva: "Pridi! Pridi, Gospod Jezus!"
In naj to srce tolaži in še bolj razširja zagotovilo Njega, ki pravi: "Da, pridem kmalu. Hočem."

Pridi Sveti Duh! Pridi in nahrani, objemi in zaceli, okrepi in utrdi, napolni in pošlji. Pridi!

Že tukaj

5. velikonočna nedelja

Skozi velikonočne nedelje, ko nas spremljajo odlomki Razodetja, se pred nas postavlja nekakšno okno pogleda "onkraj". Dano nam je videti vzporedno sliko tega, kar tukaj živimo in se ne sveti. Tam pa se, ker je poveličano!
Tukaj moramo, kakor sta Pavel in Barnaba vzpodbujala vernike v Listri, Ikoniju in Antiohiji, "skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo", onkraj pa bodo te stiske preoblikovane.

Žalovanje, vpitje, bolečine ne bo več, solze bodo obrisane, od vsega tega pa bodo ostali svetleči biseri te nove, "ozaljšane neveste", pripravljene za svojega ženina. To je novo nebo in nova zemlja, o katerem piše apostol Janez. Zanimivo, da v tem novem ni več morja, ki je v Svetem Pismu pogosto simbol greha, zla in globin teme. Tega tam ne bo. Kajti glej, vse delam novo!

To okno pa nam ni dano samo zato, da bi nas okrepilo sredi bojev tega sveta. Skozi to okno dejansko prihaja svetloba, ki že tukaj vse dela novo. Življenje ni nekaj, v katerem moramo stisniti zobe, veliko trpeti, potem pa upravičeno zaslužiti nagrado. Tako živijo neodrešeni.

Življenje, ki ga mi živimo, pa je že večnost. V krstu smo že umrli in po njem živimo vstalo, večno, novo življenje, v katerem je smrt le prehod in ne več resnična smrt. Zato je življenje na zemlji le nenehno ponavzočevanje Kristusovega delovanja in njegove prisotnosti.
In njegova prisotnost tukaj in zdaj vse dela novo!
V njegovih rokah se razlomljenost že spreminja v blagoslov, solze v odpuščanje, izdajstvo v poveličanje.
V njem nič več ne more ostati za zavaljenim kamnom, ker ne vzdrži. Bog hoče biti na prostosti in ne v grobu. Enako v našem živlejnju, enako v naših ranah.

Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: "Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj."
Kako drugače je skozi to svetlobo gledati na tukajšnja izdajstva prijateljstev, zvez in ljubezni. Kako drugače je, ko te iste besede ponovimo vsakič, ko nam nekdo stori krivico, nas rani, morda celo izda.  Vsakič, ko mi storimo drugemu.
"Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj."

Z vsako rano se vključimo v Kristusovo rano, te rane pa niso ostale za smrt, ampak so postale poveličane. To dela Kristus že sedaj - vse dela novo! Zato je tudi samo v Njem možno odpuščanje. Samo v Njem je možna ljubezen po izdajstvu. Samo v Njem je možen mir med nami, potem, ko nekdo rani.
Tako postane odpuščajoča ljubezen edino resnično in celo temu svetu prepoznavno znamenje njegovih učencev! Ker ni možna v nikomer drugem razen v Njegovi prisotnosti. Ko Jezus odhaja, učencem zaupa edino neizpodbitno dejstvo, da so njegovi - medsebojna odpuščajoča ljubezen.

Jezus te besede izreka, ko se stiska njegovega življenja stopnjuje do vrhunca. Izreka jih v tisti noči, ko je bil izdan. v tisti noči, ko je s svojim telesom enkrat za vselej naredil novo, preoblikoval in poveličal vse, kar boli, vse, kar izdaja, vse, kar izvablja solze trpljenja. Zato ta "biti v Njem" dejansko pomeni živeti nenehno preoblikovanje, ustvarjanje novega. Pomeni živeti "onkraj".

V moči te vključenosti v Kristusa to življenje postaja svatba. Postaja kraj src, ki so ozaljšana kakor nevesta, postaja kraj veselja in kraj posušenih solz, kraj, kjer bolečina dobiva sijaj.

Prva Cerkev je to močno doživljala, zato je bila polna vstajenjskega veselja. Ne samo uradno, prvih 40 dni po vstajenju, ampak vsak dan!
Ker so vsak dan pustili, da je sij in lepota novega Jeruzalema prežarjala sleherni korak. Listra, Ikonij in Antiohija sta tako postala prebivališče Boga med ljudmi!

Kaj torej brani, da ne bi prebivališče Boga, ta novi Jeruzalem, ki je ozaljšana nevesta svojega ženina, zasijal v naših ranah?

Bog, ki briše solze

4. velikonočna nedelja - nedelja dobrega pastirja

Danes se Bog oglaša kot Bog sočutja. Sebe predstavi kot dobrega Pastirja, ki mu je mar za svoje ljubljene. Pozna jih in ve, kam jih mora peljati. On je z njimi in oni z njim, zato poznajo glas.
Kajti glas se lahko prepozna samo potem, ko z nekom smo in ga slišimo, ko slišimo besedo, ki prihaja iz ust.
Tako tu; ko v človeško srce prodre Beseda, se njen glas za vedno zapiše v spomin srca. In pogosteje kot pride ta glas, hitreje se ga da razločiti izmed vseh glasov sveta.

Tako srce lahko prepozna Glas evangelija, ki tako umiri, potolaži in okrepi: "Nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno."

Kakšna varnost, kakšna gotovost! Ni je stvari ne osebe ne dogodka ne krivice, celo greha ne, ki bi človeka iztrgal iz te ljubeče roke. Ko smo enkrat njegovi, je vse, kar živimo, v Njem. Celo ko grešimo, grešimo pod njegovim plaščem. Zaradi našega greha se njegova milost ne odtegne, njegova bližina ne zmanjša. Greh popači našo percepcijo, stori, da mi doživljamo Boga daleč, on pa ostaja blizu.

In nato Janez v knjigi Razodetja opisuje podobo Boga, ki briše solze. Kako močan prizor - Bog, ki briše solze. To so nebesa, po katerih vsi hrepenimo, naš dom, kjer je sleherno srce pomirjeno in najdeno v Njem. Tam so ljudje, ki so prišli iz velike stiske in so svoja oblačila oprali ter pobelili z Jagnjetovo krvjo. Tam stopi vse na pravo mesto. Tam ni več bolečine, ker lahko vsaka zemeljska bolečina dobi odgovor. Vsaka solza prejme dotik, ki obriše, ovrednoti in posveti.

Vsaka zemeljska krvava rana bo oprana s krvavečo rano Jagnjeta, tega dobrega pastirja, ki je sestopil, se izničil in postal jagnje. Sestopil je in postaj jagnje, da bi vsaka naša rana dobila odgovor, ker ima samo njegova Kri moč, da pobeli. To je paradoks Boga. Tako bo v nebesih vse, kar je krvavo na zemlji, postalo belo. Vse, kar danes boli in krvavi, se bo gor svetilo. To je upanje, ki daje pogum sredi stisk tega sveta.

In sredi teh stisk ne dopusti, da bi nas kdorkoli iztrgal iz te roke. Celo naša svoboda odločitev ne. Lahko se nekdo odloči, da gre stran, vendar ga tudi na dnu morja čaka Milost. To je Bog usmiljenja in sočutja.

In tega Boga sta oznanjala Pavel in Barnaba v Antiohiji. Besede življenja in milosti. In kako so ji ljudje bili žejni! Vsaj tako kot danes.
Na eni strani torej Bog, ki deluje z vso močjo in milostjo, ki se širi brez pojenjanja.
Na drugi strani pa zavist in ljubosumje Judov. Klasična slika sveta.

Judje so videli le množico in bili jezni. Ker niso prenesli pogleda na to, da se ljudje zbirajo ob drugih ljudeh. Potrebovali so to množico, da bi častila njihove besede, potrebovali kot dokaz, da imajo prav. In ker je ni bilo, so napadli tiste, ki so je bili deležni.

Pavel in Barnaba za razlikov od Judov, množice ne uporabljata zase. Kajti nista prišla v svojem imenu, zato tudi časti ne sprejemata zase, ampak skupaj z vsemi častita Boga. Tako preneseta množico in preneseta, ko sta popolnoma zavržena in izgnana.

To je resnično znamenje Kristusovega učenca. Da preživi v vsem - v obilju in pomanjkanju, z množicami in brez njih, s 100 ovcami, eno samo ali nobeno. Ker nikogar ne uporablja za lastno potrditev, ampak v vsem išče le tisti glas, ki vabi in vodi. In kamor vodi, tam gre. Samo to mu je pomembno, nič drugega. In če na tej poti sreča množoce, se jih razveseli, če sreča preganjanje, si otrese prah in hodi dalje, če ostane sam, ve, da je v roki, iz katere ga ne more iztrgati nihče.

V tem je naše veselje in naše upanje, naša moč in pogum - kakor nekdaj, tako tudi danes. Kajti bistvo vsega ostaja v tistem tihem, rahlem šepetu glasu, ki se razodeva vsakemu osebno. In v tistem glasu je skrita vsa motivacija, vsa moč in vsi razlogi našega veselja.

Dokler ...

Vsi vemo, kako lahko bolečina udari in razdvoji. Pretrese in zmede. Prestraši in odbije.
Učenci so se po tistem krutem Velikem petku razkropili na vse strani. Gledamo žene, zmedene in prestrašene, Marijo Magdaleno, ki še ne dojame. Petra in Janeza, ki tečeta h grobu, a ostajata zbegana. Dva učenca, ki se od vsega hudega, odpravita v Emavs. Tomaža, ki blodi po svoje.
Dokler ... v to razdvojenost in ta dvom ne vstopi Vstali: "Mir vam bodi!"

V ta naš kaos in zmedo, v razkropljenost in razpršenost, kjer vsak govori svoj jezik bolečine in krivde, vsak nosi svojo težo izgubljenosti in osamljenosti, prihaja On, ki vse ponovno združuje, obnavi in dokončno postavi - bčestvo učencev, ki ga vrata podzemlja ne bodo premagala (prim.Mt 16,18).

Vstali ne prihaja samo enkrat, ampak vstopa večkrat, ker ve, da smo nestanovitni in da radi skupaj s Petrom in ostalimi odplavamo v staro: "Ribe grem lovit." A tudi tam ponovno stoji na obali in kliče, nazaj v novo, nazaj v realnost odrešenih. Bog svojo neizmerno ljubezen izkazuje tudi po svoji vztrajnosti in milini, s katero išče razkropljene in izgubljene ter kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti.
Njegova milina je osupljiva.

Danes se približa učencema, ki utrujena in razočarana zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Hočeta v novo, zato bežita. Stran od drugih, stran od občestva, stran od spominov, preprosto stran ... Tako kot mi, ko se skregamo, ko zaboli in zapeče, ko v odnos vdre bolečina in celo izdajstvo. Razbije nas in razkropi.
Učenca sta tako lahko tudi simbol zakoncev, ki ne najdeta več skupnega jezika. Gledata se, a ne vidita več. Poslušata se, a se več ne slišita. Pogovarjata se in vprašujeta na poti, a ne najdeta več odgovora.
Dokler ...

Dokler ne vstopi Tretji. Nežno, tiho, skorajda neopazno in preoblečen v tujca. Poišče ju tam, kjer sta - na dnu. Razočarana in obupana potem, ko so še zadnja hrepenenja umrla. In se pomeša z njunimi koraki. Napoti se na beg skupaj z njima. In od tam, kjer sta, povabi naprej. Tako, da najprej prisluhne. Pusti, da izbruhata vse, kar je zasičevalo njun odnos in preprečevalo, da bi se še slišala in uspela prepoznati resnico.

Jezus hodi z njima tako dolgo, kolikor je potrebno. In hodi s hitrostjo, ki jo določata učenca in ne On. Ali hitrostjo, ki jo zmoreta zakonca ali prijatelja ali sleherni človeški odnos.

Nato pa v nekem trenutku začne razlagati vse, kar se je pripetilo, vso zgodovino, od Mojzesa in vseh prerokov naprej, z drugačnimi očmi, z drugačnim pogledom. Vsemu pripiše drug pomen.
Iz zgodbe, polne razočaranja, postopoma nastaja zgodba, polna upanja.
Iz največjega izdajstva in krivice, nastaja zgodba veselja in zagona.
Iz nesmisla, nastaja do potankosti urejena zgodba odrešenja.

Tako deluje Bog, ko ga spustimo v naše odnose in naše življenje. Vse, kar smo doživeli, vse, kar je bolelo, vse, kar se zdi popolni nesmisel, preoblikuje in da popolnoma nov pomen. Pomen upanja in veselja, pomen sreče in moči. Tako razbita učenca obrne in počasi vrne v občestvo ostalih. Vrne ju v Jeruzalem, od koder bežita iz strahu pred obupom in bolečino. Kajti z Njegovim pogledom ni več ne obupa ne bolečine, Jeruzalem, kraj krivice in trpljenja, pa postane središče novega, začetek občestva, ki za vedno spremeni vse.

Dokler ga nista prepoznala po lomljenju kruha, ni šlo. Dokler nista spoznala, da razlomljenost v rokah Boga postane blagoslov in občestvo, nista razumela. Dokler mi sami ne vstopimo v logiko Boga, ki še tako kruto razlomjenost obrne v hrano, nenehno bežimo iz bolečine, nenehno bežimo stran od vsega, kar spominja na bolečino. A takrat je življenje goli beg.
On pa je prišel, da nas osvobodi strahu, da bi nehali bežati drug od drugega, pred seboj inpred Njim, ampak bi obrnili smer in iz osamljenosti stopili v (O)dnos.

Učenca sta po tem srečanju prejela poslanstvo. Enako mi. Ko se Jezus dotakne naših zgodb in naših oči, da zmorejo videti in prepoznati zgodbo odrešenja znotraj lastne zgodovine, dobimo poslanstvo. Lahko gremo oznanjat Vstajenje, ampak po Njegovo! Skorajda neopazno, kot tujci, ki spremljajo in poslušajo, nato pa prinašajo pogled upanja in vrnejo smer. V odnos.

In nenazadnje, ko na svoji lastni poti in v svojih lastnih odnosih izkusimo moč Vstalega, moč ljubezni, ki je odpustila, lahko gremo z ognjem Petra do istih ljudi, ki so nekoč ranili. On  pred te iste ljudi ni stopil kakor tisto noč na dvorišče palače velikega duhovnika, ampak kot nekdo, ki je tega Vstalega okusil in izkusil.
Pred ljudi ni stopil več kot poraženi grešnik, ampak kot odpuščeni grešnik. To pa je razlika.

Učenca sta ob vračanju iz Emavsa naredila isto pot. A njun korak je bil tako zelo drugačen. Prišla sta k istim ljudem, od katerih sta prej bežala, a njun prihod je bil tako zelo drugačen.
V tem je skrivnost odpiranja oči, ki se ne more zgoditi dokler ... dokler ne vstopi On, ki razlomljeno spreminja v samega sebe. Vedno!