nedelja, 16. februar 2014

Če hočeš, boš!

Bog nas je »obsodil« na to, da smo svobodni in sposobni izbirati dobro. Ne le takrat, ko smo v fazi milostnega trenutka ali se nam slučajno posreči dober dan, v katerem vidimo stvari lepše. Ne, ampak vedno.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.

Kako si upa biti tako direkten in odločen?!
Upor. Bog, mi potrebujemo še malo prostora, v katerem smo lahko samo še malo ubogi, nevedni, nesposobni, poteptani, zatrti, nemočni, tako zelo prestrašeni in res, ampak res potrebni pomoči … Zato Bog, oprosti, ampak ne da se.

Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.  Nemogoče. Če bi vedela na začetku, da bo nekoč tako, ne bi tega … Če bi imela večjo podporo, bi mogoče lahko, tako pa ... Če bi se ona spremenila, bi šlo, tako pa …Če bi bili ljudje malo bolj normalni, bi se lahko še kaj zmenili, tako pa …Ne, Bog, ti res pretiravaš. Sirah je takrat, ko je to pisal, živel v drugačnih časih … Zdaj je to težje.

Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi.
Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel.
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.

Bog torej vztraja. »Obsodil« nas je na to, da nismo nemočni, ampak svobodni in kot taki zmožni dobrega! Sposobni, da vidimo … če hočemo. Da celo slišimo … če hočemo.
Velika je Gospodova modrost. Ne pusti se prepričati naši izbrani in naučeni nemoči, saj ve, da smo ustvarjeni za svobodo! On sam je prišel zato, da bi osvobodil našo svobodo. Blagor pa tistim, ki jo upajo živeti!

Je to tista Božja modrost, ki jo Pavel oznanja Korinčanom? Tista prikrita, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše poveličanje? … Da smo svobodni za to, da med življenjem in smrtjo, izberemo življenje, med ljubeznijo in njenim ponaredkom, izberemo ljubezen. Z »da« ali »ne«. Brez kompromisov. Mi pa tolikokrat ljubezen križamo! Brez kompromisov.

Jezus nas osvobaja postave nemoči in nesposobnosti. Dopolni jo z dejstvom, da smo kot svobodni ljudje zmožni izbire dobrega.

Lahko sem zvest. Na katerikoli poti že. Lahko ne prešuštvujem. Res, lahko. Niti s pogledom.
Lahko ne opravljam. Je še nekaj drugih tem za pogovor.  Lahko ne ubijam z jezikom, niti z udarci najmlajših. Sploh ne s tistimi, vzgojnimi!
Lahko odpustim. Tam, pred oltarjem, ko se spomnim, da je On vse naše spore že nesel na križ. Prevzel je vlogo krivca, da se midva lahko nehava napadati, kriviti in obžirati. In lahko to storiva preden prideva do tja, ko drug od drugega zahtevava »zadnji novčič«. Ali zadnji meter zemlje. Kajti nič od tega ne bo šlo z nama, odpuščanje pa.
Lahko govorim resnico, ne da bi ob tem moral prisegati. Lahko sem ločen in ostanem v Njem. Lahko.

Gospod prihaja, da postavi vse na pravo mesto. Usposablja nas za to, da bi prepoznali korenino zla, poimenovali skušnjavo ter »to roko zla« odsekali. Z jasnim ne.

Prišel je »uglasiti naše strune«. Jih napeti tam, kjer smo preveč spustili in se naredili nemočne - četudi to nismo - ter sprostiti tam, kjer smo jih preveč napeli, se postavili na mesto Boga in pozabili, da ne moremo niti enega lasu na glavi narediti belega ali črnega. 

Jezus je res prišel dopolnit našo postavo, ki se imenuje »ne morem«. Dopolnil jo je tja do skrajnosti postave svobode, kjer lahko izbiram dobro, kjer lahko odpuščam, kjer lahko ljubim … Dopolnil jo je v postavo svobode: "Če hočeš, boš!"


Ni komentarjev:

Objava komentarja