sreda, 19. februar 2014

Uau!

Jak 1,19-27
Mr 8,22-26

To je prvo kar se mi porodi ob današnjem evangeliju. Uau! Kako neverjetno sočutno in nežno deluje Gospod. Srečanje s slepim človekom. Kdo izmed nas ni slep? Komu se ne zdi, da je tolikokrat težko spoznati resnico, jo videti v sebi in drugem ? Kdo se ne počuti slep za pametne izbire, slep pri odločanju, slep pri odkrivanju Božjega dotika, slep za milosti, slep za lepoto, slep za prijatelja, slep za ...

Torej današnji evangelij govori o srečanju med vsakim izmed nas in Bogom. In kaj naredi Jezus?
Najprej te odvede stran od množic. Na samo. Tam, kjer sta lahko samo ti in On. Tam, kjer ni radovednih pogledov, ljudi, ki zahtevajo znamenja in ljudi, ki so žejni senzacij. Odpelje te v varen, intimen prostor, kjer ni potrebno, da te je strah niti sram niti nelagodno, saj si z Njim, ki vidi v globino duše.
In tam prične z nami pot ... velika Božja dela se dogajajo tam, v tem varnem intimnem prostoru tvojega srca. Ta velika dela se ne zgodijo naenkrat, dogajajo se postopoma, skrito, tiho, a vztrajno.

Bog hnas pelje na pot. Ve, da je vsaka naša rast proces. Preko Besede se na dotika, nežno, spoštljivo. Nato pa sprašuje - "Kje si, kako je, že kaj vidiš?"

S tem nam pokaže, kako želi vse delati v sodelovanju z nami. Sprašuje nas, upošteva naše odgovore, ne prehiteva ...daje nam čas!

Čas, da se "ljudje, ki so kakor drevesa" spremenijo v "jasne, lepe ljudi". In ne vem če je to možno ne da bi se prej spremenil pogled na nas same. Pogled, ki ga imamo do sebe. To je tisti slepi pogled, ki obsoja, določa, krivi, ponižuje, nas dela "drevesa" pred samimi seboj ... Ko pa ob njegovem milostnem delovanju tudi sebe zagledamo v luči ljubečega pogleda, jasno in lepo, se lahko spremeni tudi pogled na druge. Takrat lahko vse razločno vidimo.

Prijel je slepega in ga peljal ven iz vasi.
Stvari, ki nam jih naredi Gospod, so za nas. Želi, da ostanejo dar nam samim, da bi tako spremenile naše življenje in mu dale barvo.

"V vas pa nikar ne hodi!" Ker bi se ob pogledu mnogih ta pot, ta proces lahko razvodenel. Ljudje ne morejo razumeti skritega napora za katerega vesta samo ti in Bog. Zato so nekateri dotiki samo zate, da bi ti oživel in spregledal.

In potem ta naša gluhota na katero opozarja apostol Jakob: "vsak človek bodi hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo."
Opozarja na to, da je naše gledanje, dojemanje in presojanje lahko zmotljivo. Zato naj se nenehno uravnavamo in uglašujemo na Besedo, ki ima edina moč resnice. Edina ima moč, da nas osvobodi, uvede v to popolno postavo svobode, v kateri se vidim ljubljenega. Tistega, ki je poklican izbirati življenje, izbirati blagoslov.

Tisti, ki svojo vrednost išče v Besedi je podoben človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu;
A če (p)ostane pozabljiv poslušalec in Besede ne spravlja v "lastno meso", je podoben človeku, ki sicer za trenutek prisluhne resnici, nato pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil.

Kdor pa dobro pogleda v popolno postavo svobode in vztraja ter ne postane pozabljiv poslušavec, ampak vršitelj dela, ta bo po svojem delu blažen.

Upajmo si torej pogledati v to edino merodajno zrcalo - v oči Besede, ki nam pravi, da smo ljubljeni!



Ni komentarjev:

Objava komentarja